Anja Medved / Režiserka dokumentarnih filmov, ki preteklost raziskuje onstran nacije in ideologije

To sredo se je v Slovenski kinoteki v Ljubljani začela retrospektiva opusa goriškega režiserskega tandema Nadje Velušček (1948) in Anje Medved (1969), ki bo tam, na Vodnikovi domačiji in spletni platformi Baza slovenskih filmov potekala vse do junija. Filmografija matere in hčere pomeni unikum v domači dokumentaristiki. Veliki primorski avtorji so obmejni prostor z Italijo obravnavali v svoji poeziji in prozi, onidve pa sta se ga lotili po svoje – s kamero v roki in z ušesi na pecljih. V 27 letih skupnega ustvarjanja sta se uveljavili kot varuhinji spominov in ustvarili obsežen arhiv pričevanj, nepogrešljivih za nadaljnje raziskovanje zgodovine področja ob meji. »Bolj kot da bi bila pričevanja stranski produkt snemanja filmov, so najini filmi stranski produkti arhiviranja spominov,« pravi Anja Medved.

V delih, ki sta jih ustvarili skupaj z mamo, se prepletajo teme spomina, meje in identitete. Med drugim sta obravnavali nastanek Nove Gorice, pa reki Sočo in Idrijo, prvo in drugo svetovno vojno. Sama trenutno snema dokumentarni film o glažutarjih iz Hamburga, ki so med letoma 1722 in 1830 delovali sredi Trnovskega gozda.

Anjo Medved primorska zgodovina navdušuje že ves čas. Pravzaprav se je vse začelo iz čiste radovednosti. V presunljivem dokumentarcu Niso letele ptice (1999) sta z mamo portretirali zadnjo generacijo prič soške fronte, ki so kot otroci doživele večletno begunstvo. Gre za nekoč zapostavljeno poglavje slovenske zgodovine, ki sta ga rešili pred pozabo. In čeprav je pozaba preživetveni obrambni mehanizem, je lahko tudi orožje v rokah revizionistov. S poslavljanjem generacije, ki je doživela drugo svetovno vojno in je tudi protagonistka njunega novega filma Ne pozabi me (2025), počasi izginja tudi določena predstava o svetu. »To, da ne smemo pozabiti, ni floskula. Iz izkušenj prednikov se učimo prepoznati lastna občutja, jih poimenovati in povezati v misli. Tako ustvarjamo skupen svet. Danes se zdi, da se vezi med besedami in njihovimi pomeni krhajo. Kot bi s to generacijo izgubljali tudi stik s skupnim svetom in prehajamo v stvarnost, ki ne temelji več na resnici, ampak premoči. Bomo ljudje sčasoma pozabili, da je sočutje naša potreba?« Osebna izkušnja posameznika je vedno bolj zapletena od še najbolj prefinjene zgodovinske interpretacije. Zato Anja Medved raje sprašuje, kot niza dejstva. »Kot gledalka prej padem v pripoved nekoga, ki išče, kot nekoga, ki je prepričan, da vse ve.« Kot režiserka se sicer zaveda, da je tudi dokumentarni film oblika fikcije, ki jo umetno ustvariš iz različnih fragmentov. »Vodilo je seveda vedno resnica, a ta ima lahko veliko barv in oblik. Dolžan si pokazati razpoko, ki vedno obstaja med resnico in predstavo o njej.« Bolj kot dejstva, ki bi pritrjevala njenim predstavam o preteklosti, jo zato intrigirajo tista, ki jih preizprašujejo. Zato so njeni filmi in filmi, ki jih ustvarjata skupaj z mamo, polni presenetljivih, včasih prav neverjetnih pričevanj.

Pomembna pa je tudi avtobiografska nota, ki zaznamuje njeno poetiko. »Moja mama je imela prvinsko željo narediti film o meji zaradi zgodbe njene mame – moje none. Gorico je zapustila, misleč, da odhaja začasno zaradi ljubezni. Meja se je zaprla, ostala je v Jugoslaviji v Plavah in postala neka druga oseba. Meja je bila njena travma. Ko so se potem preselili v Novo Gorico, je Gorica moji noni pomenila dom, mami je bila blizu, ker je imela tam nono in tete, meni kot rojeni Novogoričanki pa je bila tujina.« Iz želje po razumevanju teh dinamik je nastal film Moja meja (2002), ki goriškega prostora ne obravnava s slovenske ali italijanske strani, temveč iz perspektive meje.

Ti filmi so postali del goriške mitologije. »Zgodi se, da ljudje uporabijo zgodbe iz najinih filmov, da bi razložili, kako se sami počutijo.« Čeprav gre za zgodovinsko in prostorsko specifične izkušnje, je v njih nekaj univerzalnega – mali človek, ujet v kolesja Velike zgodovine. »Na nedavni projekciji v Berlinu je k meni pristopilo afroameriško dekle in se mi zahvalilo, ker jo je film Ne pozabi me spomnil na njeno staro mamo.« Morda zaradi otroške perspektive, ki je vsem skupna. »Otroci nimajo plašnic ideologije, nimajo predsodkov, ne razumejo nacionalizma. Okoli sebe vidijo samo odrasle, živali, druge otroke. To je tisti pravi svet, ki je tako preprost, da ga nismo zmožni več videti.«