Uvodnik / Grega Repovž: Napad na demokracijo

Moramo tisti, ki verjamemo v demokracijo, v imenu te demokracije in človekovih pravic res tolerirati netolerantne, tiste, ki kršijo pravila, ki lažejo, objavljajo plakate, ki jih ne bi smelo biti, in zlorabljajo družbena omrežja za zavajanje in strašenje ljudi? Mar ne meji ta zavezanost h korektnosti danes malodane na norost – da v imenu korektnosti in medsebojnega spoštovanja različnosti tisti, ki v to verjamejo, žrtvujejo vse, za kar se že vse življenje vsaj pasivno borijo, torej demokracijo, blaginjo, seveda pa tudi človekove pravice, ki danes zvenijo že kot kletvica? Da bodo lahko rekli – rekli smo vam, tak je svet avtokracije?

V trenutku, ko bomo dobili nazaj avtokratsko oblast, bo odsotnost teh tako na rob javne debate odrinjenih človekovih pravic namreč čutil vsak, ki bo na napačnem mestu ugriznil v sendvič – kot se je dogajalo med epidemijo. Tako pač je – to je razlika med avtokratsko in demokratično oblastjo. In morda nam gresta obe na živce, a razlika obstaja: demokratična oblast ljudi ne ogroža in jim ne grozi na vsakem koraku. Kar je že zelo veliko.

Točno namreč vemo, kam gremo in kaj nas čaka. Vemo, da bo volilna kampanja tudi v Sloveniji letos potekala na družbenih omrežjih, ki jih nadzorujejo odkriti podporniki skrajno desnih avtokratov, od Muska do Zuckerberga – že danes torej vemo, da imajo skrajno desne stranke že zgolj z algoritmi zagotovljeno tudi tisočkrat boljšo zastopanost na Facebooku, omrežju X, TikToku in Instagramu. Vemo, da bodo na izid volitev poskušale vplivati izraelske državne službe, saj ima sedanja vlada zanje moteča stališča do palestinskega vprašanja, enako bodo – tako kot povsod po Evropi in kot vsak dan na slovenskih socialnih omrežjih – poskušali vplivati na izid volitev tudi Rusi. Oboji lažje sodelujejo z avtokrati.

Ne samo to: že zadnja referendumska kampanja je pokazala, da v Sloveniji, kot da po novem, ne veljajo nobena pravila spoštovanja volitev, ko pa sta Zdravniška zbornica in tudi RKC kršili vsa pravila volilne kampanje, ki so bila v Sloveniji skoraj 30 let spoštovana malodane kot ustava. Slovenska gospodarska združenja, ki zastopajo kapital peščice in še zdaleč ne celotnega gospodarstva, prav tako ne skrivajo, da socialna pogajanja že izkoriščajo za volilno kampanjo za skrajno desnico, ki jim pač obljublja, da jim bo to poplačala s spremembami zakonov v prid njihovih dobičkov. In ne nazadnje sta tu še dve zbornici, ki prav tako ne skrivata, da imata predvsem politične ambicije: ameriška in nemška gospodarska zbornica.

In kakšen je danes odgovor slovenske javnosti, tiste, ki še verjame v demokracijo? Na delu je nekakšna potrpežljiva korektnost v smislu: vemo, da to ni prav, vendar mi hočemo biti bolj demokratični in pa predani lastnim standardom, tega ne bomo preganjali, na to bomo zgolj opozarjali, ker je to ta naša drugačnost od njih, da smo torej zmožni tolerirati tudi netolerantne in tiste, ki zakonodajo zlorabljajo – ker je za nas res pomembno, da smo v svoji drži zvesti sami sebi. Mar ni cena za to zvestobo načelom, ki jih je današnja tehnologija pač obšla in jih zakopala, morda le izgovor, da izčrpani in okameneli počakamo na dan volitev in takrat le še ugotovimo, da se je zgodilo točno to, kar se pač zgodi, če ne narediš nič? Mar bo Slovenija le še ena država, ki bo (spet) doživela prevzem s strani iliberalnih sil?

Se sploh da ostati spodoben, ko spodobnosti ni več? Ali to spodobnost in spoštljivost v svetu lažnih in kričečih novic sploh še kdo prepozna? Na zadnjem referendumu smo videli popolno izigravanje volilne zakonodaje, če torej vsi vemo, kaj se je zgodilo, mar ni morda zadnji čas, da parlamentarna večina dobesedno v nekaj dneh pripravi spremembe volilne zakonodaje, ki bi to vsaj zamejile? Mar ni to obramba demokracije? Mar niso volitve praznik demokracije, njen vrh – zakaj bi torej ta trenutek, tako pomemben za prihodnost države, prepustili interesom iz tujine, tehnomogulom, kapitalu in algoritemski zavajajoči kampanji? Mar je čas, da se vsi ključni akterji v Sloveniji, začenši s predsednico republike, začenjajo oglašati javno in ljudem razlagati, da še nikoli v življenju niso bili pod vplivom tako brezobzirne propagande, ki jo je tako težko prepoznati? Mar ni naloga države oziroma politike, da državljane ščiti pred takimi stvarmi? Mar se nam ne dogajajo državni udari – ne z orožjem, ampak z algoritmi?

Še nikoli v zgodovini ljudje niso bili tako informacijsko pismeni, kot so danes, hkrati pa še nikoli doslej niso bili izpostavljeni tako izpopolnjeni informacijski manipulaciji. Ljudje sicer vemo, kaj se nam dogaja, a preprosto težko sprejmemo, da smo danes že celo individualno manipulirani. Še več: ker je vse narejeno tako, da se na družabnih omrežjih počutimo dobro, na čuden način nas vsaj kratkočasijo, se temu ne samo nismo pripravljeni odpovedati, ampak nismo niti pripravljeni sprejeti dejstva, da nekdo na nas ves čas načrtno vpliva – in da je ta manipulacija, v kateri sodelujemo, tista, ki tem družbam prinaša dobiček. Dobiček? To je prešibka oznaka dogajanja. Lastniki teh platform govorijo o tem, da želijo prevzeti svet. In svet lahko prevzamejo le prek avtokratov – ker so jim ga zgolj ti pripravljeni dati.