Božičnica za menedžerje

Za koga dela gospodarski minister Han? Ko vlada sprejme zakon, nad katerim so delodajalske organizacije enotno navdušene, delavske pa tiho ali zadržane, je prvo vprašanje, komu je zakon pravzaprav namenjen. Predlog zakona o udeležbi delavcev pri dobičku, ki ga je vlada potrdila pod taktirko ministrstva za gospodarstvo, ponuja jasen odgovor – ne tistim, ki ustvarjajo vrednost s svojim delom, temveč tistim, ki so že tako ali tako najbolje plačani.

Na papirju gre za socialno zvenečo idejo: delavci naj sodelujejo pri uspehu podjetja. V praksi pa nova ureditev ne odpravlja temeljnega problema, zakaj udeležba pri dobičku v Sloveniji nikoli ni zaživela. Delavec ne odloča, ali bo dobiček izplačan, v kakšni obliki in komu. O tem odločajo lastniki in menedžment. In prav ti so z novelo dobili novo, davčno izjemno ugodno pot za nagrajevanje samih sebe.

Ključni trik zakona je preprost: dobiček se obdavči mileje kot delo. Kar je pri povprečni plači komaj zaznavna razlika, je pri visokih dohodkih izjemna prednost. Če vodilni kader danes plača skoraj 60 odstotkov obremenitev, po novem pa le 30, ne govorimo več o spodbujanju sodelovanja zaposlenih, temveč o sistemskem obvodu progresivne obdavčitve. In to brez socialnih prispevkov – torej tudi brez prispevka v skupno blagajno, iz katere se financirajo javne storitve, ki jih uporabljamo vsi.

Izgovor o »enakih pogojih« zveni pošteno le, dokler ne razumemo, da ti pogoji pomenijo odstotek od plače. V sistemu, kjer so plače vodstva večkratnik plač zaposlenih, to pomeni le formalno enakost in dejansko neenakost. Varovalka ena proti osem ni socialna zavora, temveč dovoljenje za razslojevanje z državnim blagoslovom.

Primerjave z Avstrijo, Francijo ali Hrvaško kažejo, da obstajajo drugačne poti – takšne, ki udeležbo pri dobičku res namenijo delavcem, ne pa kot davčno darilo vrhu podjetij. Absolutne omejitve niso ideološki izum, temveč preizkušen mehanizem proti zlorabam. Če je ministrstvo za finance nanje opozarjalo in pri tem vztrajalo več let, potem končni umik ni kompromis, ampak politični poraz.

Zato je vprašanje iz naslova povsem na mestu zato, ker zakonodaja razkriva zavezništva bolj jasno kot politični govori. Če zakon, ki naj bi bil socialdemokratski, najbolj razveseli menedžerske klube, potem ne gre za nesporazum, ampak za izbiro.

In ta izbira pove, da minister za gospodarstvo v tem primeru ne dela v prvi vrsti za delavce – ampak za tiste, ki imajo že zdaj največ vpliva, najvišje plače in najboljše davčne svetovalce. Delavcem pa ostane simbolika.