Intervju / »Verjamem, da se naši desni populisti zlahka poistovetijo z vrednotami Benjamina Netanjahuja«

V Sloveniji bodo državnozborske volitve 22. marca. Predsednik vlade Robert Golob je prepričan, da bo na njih zmagala koalicija levosredinskih strank. Torej ta, ki je vlado vodila do zdaj, in morda še kakšna sorodna stranka. Zakaj meni tako? Na katere stvari je ponosen in kaj se je naučil v slabih štirih letih premierskega mandata?

Gospod predsednik, do volitev so manj kot trije meseci, v kakšni formi ste? 

Dobri. Pripravljenost je na vrhuncu. Lahko rečem, da že nekaj mesecev komaj čakamo, da se začne sklepna faza mandata. Zdaj, ko smo izpolnili večino zastavljenih ciljev, smo na točki, ko želimo z rezultati čim bolj jasno in konkretno seznaniti javnost.

Cinik bi dejal, da koalicija pred volitvami ni razpadla, kar ni velik dosežek, saj je imela v parlamentu dovolj moči. Ravno zaradi nje bi lahko storila več. Kaj ste se naučili, kje bi lahko bili uspešnejši? 

Naučil sem se ogromno, bile pa so vmes tudi napake. Kakšna tudi nepotrebna. A res je, da ni pomembno, koliko narediš, vedno se bodo našli taki, ki bodo ustvarjali vtis, da bi se lahko naredilo še več. Vmes so tudi politiki, ki so v preteklosti sami imeli to priložnost, a tega, kar danes očitajo nam, niso uresničili. Glede na situacijo, v kateri smo nastopili mandat, z vrsto kriz, ki so večinoma prihajale iz tujine – energetska kriza, inflacija, carinska vojna – skupaj s katastrofalnimi poplavami, sem prepričan, da smo uresničili več, kot je bilo objektivno pričakovati. Vsi radi rečemo, da je politika umetnost mogočega. A kritiki potem to hitro pozabijo in od politike se začne pričakovati vse, in to takoj. Fenomen nerealnih pričakovanj nas je spremljal od prvega dne, pa čeprav smo šli na volitve z enim jasnim ciljem: želeli smo normalizirati državo. To nam je vzelo kakih devet mesecev. Za tem smo se lotili reform in obsežnih sprememb na več kot desetih področjih. Tu smo prvič trčili ob kruto politično realnost. Kaj želim povedati? V gospodarstvu so cilji merljivi. O njih se je mogoče hitro strinjati. V politiki pa poznavalcev iz fotelja nikoli ne zmanjka. Tudi ko so rezultati doseženi ali celo preseženi, zahtevajo še več … Priznam, da sem imel na začetku kar nekaj težav, preden sem to sprejel kot nekaj običajnega. Ko pa sem se prilagodil tej realnosti, so zadeve stekle lažje.

V politiki res veljajo drugačna pravila kot sicer, a nekatere stvari so podobne. Nekdo mora vse skupaj voditi. Ste vedeli, da vam nekateri uradniki skrivoma rečejo, da ste »levi Janša«, ker pač radi komandirate? 

Razlika med voditeljstvom v poslovnem svetu in v politiki je precej preprosta: v poslovnem svetu si ekipo izbereš sam, vsi delajo za isti cilj. V politiki te možnosti nimaš, sodelovati moraš z zelo različnimi ljudmi na položajih, ne glede na to, ali si jih sam izbral ali ne. Tudi cilji niso enoznačni, so številni in pogosto ne za vse isti. Ideja o levem avtokratu pa je zame oksimoron. V liberalni, levosredinski politiki avtokratski slog vodenja enostavno ni sprejemljiv, tudi ne vzdrži. Kaj je torej ključna razlika med levosredinskim pristopom in populistično desnico? Preprosto: populistična desnica povsod po svetu, ne le v Sloveniji, deluje v strogo hierarhičnih strukturah, kjer ima vodja vedno prav. Na levosredinskem polu v takšne vrednote ne verjamemo. In še pomembneje, v takšnih okoljih tudi ne delujemo. Razumem vašo provokacijo, ampak ne bi mogla biti dlje od resnice.

Mandat vlade so zaznamovali trije veliki konflikti: z zdravniki, z delodajalci, z opozicijo. Greva po vrsti. Kako razumete Fidesov upor? Kako razumete nasprotovanje reformam, želje po razgradnji javnega zdravstva, odhode zdravnikov? 

Odhodov zdravnikov ni veliko. V Sloveniji imamo več kot 7000 zaposlenih zdravnic in zdravnikov in njihovo število vsako leto naraste. A vsakič, ko pride do kakšnega posameznega odhoda, se takoj pojavijo napovedi zloma sistema. Dejstvo je, da vlada ves čas jasno poudarja: krepimo javni zdravstveni sistem. To pomeni tudi jasno razmejitev, da nekdo, ki je zaposlen v njem, pacientov v prostem času ne vozi v svojo zasebno ambulanto. Takšne prakse, kot jih imamo v Sloveniji, so v mednarodnem prostoru prej izjema kot pravilo.

Kar zadeva Fides: nasprotovanje razmejitvi med javnim in zasebnim zdravstvom ter hkratno nasprotovanje reformi plačnega sistema, pri čemer so želeli izsiliti zvišanje plač za zdravnike, pozabili pa so na medicinske sestre in drugo zdravstveno osebje, je bilo po mojem mnenju egoistično, nerazumno. Verjamem pa, da je k takemu ravnanju pripomogel občutek moči, ki so ga imeli v javnem prostoru.

Vsi radi rečemo, da je politika umetnost mogočega. A kritiki potem to hitro pozabijo in od politike se začne pričakovati vse, in to takoj.

Zdravniki imajo velikanski družbeni ugled.

Povsem upravičeno, zdravniški poklic ima velik ugled, a ne govorim o tem. V primeru Fidesa ne govorimo o zdravnikih kot celoti, temveč o skupini posameznikov, ki se je skušala polastiti glasu celotnega ceha. In polastila se ga je na napačnih vrednotah. Ko so s svojimi nerazumnimi zahtevami začeli ogrožati oskrbo pacientov, se je to hitro odrazilo tudi v javnem mnenju: najprej so izgubili podporo ljudi, nato podporo medijev, nato so se od njih začeli distancirati tudi številni kolegi zdravniki. Verjamem, da bi Fides lahko, če bi deloval bolj konstruktivno, na plačnih pogajanjih dosegel več. Mislim, da je danes marsikomu v Fidesu žal za izbrani pristop. A hkrati verjamem, da jim morda primanjkuje poguma za to priznanje, zato še vztrajajo pri stavki, čeprav je ta v praksi komaj še opazna.

Kaj pomeni, da imajo nekateri zdravniki napačne vrednote? Jih imajo tudi tisti posamezniki,  ki sedijo na dveh stolih, recimo zdravnik, ki je bil odpuščen iz novomeške bolnišnice? Podprli so ga pacienti, pa tudi številni kolegi. 

Pojav, ko je nekdo zaposlen v javni bolnišnici, hkrati pa ima odprto še zasebno ambulanto, kamor je usmerjal paciente iz javnega sistema, je pri nas, žal, marsikje še vedno razširjen vzorec. Primer novomeške bolnišnice ni zgodba enega posameznika, šlo je za organiziran način delovanja, zato ni nenavadno, da ima ta zdravnik danes še vedno podporo določenega kroga.

Ustavno sodišče je pred božičem razveljavilo del zakona o zdravstveni dejavnosti, absolutna prepoved dela pri zasebnikih je bila označena za neustavno. Kako ste to sprejeli? 

Ustavno sodišče je opravilo zelo zahtevno tehtanje med svobodo dela in cilji, za katere se zavzema vlada, to je krepitev javnega zdravstva. Njegovo presojo spoštujem in ji v celoti zaupam.

Sodišče je v pomembnem delu odločbe izrazilo razumevanje vladnih stališč in glede nekaterih prepovedi tudi ni ugotovilo neustavnosti. Obenem je dalo pomembne usmeritve, ki bodo v pomoč pri iskanju rešitve, s katero se bo nadomestila ustavno neustrezna. Cilj, ki ga imamo, ostaja isti, krepitev javnega zdravstva in njegova dostopnost za vse. Najpomembnejše pa je: ključne usmeritve zdravstvene reforme ostajajo v veljavi.

Je zdravstveni sistem danes boljši kot pred štirimi leti? 

Zdravstveni sistem je danes na poti okrevanja zaradi sprememb, ki so že bile zastavljene in ki jih bomo v prihodnje še nadgradili. Sistematično krepimo celoten javni sistem, z investicijami v infrastrukturo in opremo in tudi s krepitvijo kadrov. Danes imamo nekaj sto zdravnikov več kot pred tremi leti, trend rasti je jasen. Hkrati smo zastavili nove programe izobraževanja, to pomeni, da bo v prihodnjih letih prirast zdravnikov še večji. V tej začrtani smeri moramo nadaljevati, torej moramo krepiti javni zdravstveni sistem in določiti jasna pravila, kaj se lahko dela in kaj ne. Veste, zakaj so pravila pomembna?

Povejte. 

Zaradi motivacije. Če pravila ne veljajo enako za vse in so kršitve tolerirane, pade motivacija tiste tihe večine, ki pravila spoštuje.

Drugo bojno polje je bil upor dela gospodarstva. Vseskozi poslušamo o davčnem primežu, o inflaciji, o nizki gospodarski rasti, o birokratizaciji. Ste bili razočarani, ko vaših politik niso razumeli nekdanji »kolegi« iz gospodarstva? 

Naj začnem nekoliko drugače. Pred kratkim sem na večerji gostil nekatere najvplivnejše slovenske gospodarstvenike in nobeden od njih ni omenjal tega, kar v medijih govorijo predstavniki delodajalskih organizacij. Seveda ima gospodarstvo izzive. O njih smo se med mandatom dosti pogovarjali. Vedno smo se odzivali hitro in vsako leto smo sprejeli vsaj en sistemski ukrep, s katerim smo gospodarstvu pomagali. Trenutno pa kar tri: prvi je subvencioniranje čakanja na delo, drugi je udeležba delavcev pri dobičku, tretji je zakon o sofinanciranju stroškov za električno energijo za energetsko intenzivne panoge. To so konkretni ukrepi v podporo gospodarstvu. Verjamem, da so za večji del gospodarstva pomembnejši kot pa poskusi delodajalskih organizacij, da bi izpodbile pravico zaposlenih do božičnice.

Na ustavno sodišče je res romala precej bizarna pobuda. 

Številna podjetja so božičnico izplačevala že prej, zdaj so jo tudi tista, ki je prej niso. Zato je težko razumeti, zakaj se nekateri predstavniki delodajalskih organizacij s tem ne morejo sprijazniti. Gre predvsem za tiste, ki v javnosti dosledno prikazujejo razmere v Sloveniji kot katastrofične. Podobno kot Fides so tudi predstavniki delodajalskih organizacij sicer glasni, a ostajajo v manjšini znotraj gospodarstva.

Krepimo javni zdravstveni sistem. to pomeni jasno razmejitev, da nekdo, ki je zaposlen v njem, pacientov v prostem času ne vozi v svojo zasebno ambulanto. Takšne prakse, kot jih imamo v Sloveniji, so v mednarodnem prostoru prej izjema kot pravilo.

Zakaj ste sklep o božičnici sprejeli šele jeseni, zakaj ne prej, da bi lahko podjetja načrtovala ta strošek? 

Tudi če bi bil ta ukrep sprejet za prihodnje leto, bi bile vse bitke, vsi manevri enaki. Na temo božičnice smo si s predstavniki gospodarstva želeli dialog. Do tega ni nikoli prišlo, ker se niso udeleževali pogajanj. Kljub temu smo jim šli naproti in dali na mizo predlog, da bi se za podjetja, ki imajo objektivne težave, božičnica letos izplačala v višini 160 evrov, ne pa 638. Imeli so možnost, da bi se za nekatere višina obvezne božičnice letos zmanjšala, pa so jo nonšalantno zavrnili, odkorakali so s sestanka. Ne gre za višino stroška, temveč nasprotujejo že sami ideji, da je božičnica pravica delavcev. To je glavni razlog, zakaj se niso želeli pogajati in so se obrnili na ustavno sodišče. Podobno so glasovale tudi nekatere stranke v parlamentu. Želel bi si, da se pred volitvami vse stranke jasno opredelijo, ali bodo v naslednjem mandatu podpirale obvezno božičnico ali pa bodo zahtevale, da se ta ukine.

V parlamentu ste dejali, da je Slovenija med najuspešnejšimi gospodarstvi na svetu. Sklicevali ste se na britanski časnik The Economist, ki nas je med analiziranimi državami postavil na deveto mesto med desetimi najuspešnejšimi. Kako potem razumete katastrofično poročanje, da smo pred zlomom? Ne gre samo za katastrofičnost, v času največje zaposlenosti naj bi hodili po robu finančne vzdržnosti. 

Slovenija je letos napredovala na vseh mednarodnih lestvicah, ki govorijo o makroekonomskem, fiskalnem ali gospodarskem položaju. Zakaj je to pomembno? Kar res šteje, niso, se opravičujem, naslovi in članki, ki povzemajo napovedovalce katastrof. Kar šteje, so uradne ocene mednarodnih institucij. Mednarodne bonitetne hiše so kar soglasne v tem, da je Slovenija javnofinančno stabilna država z dobrimi obeti. Naše ocene so najboljše doslej, to pa neposredno vpliva tudi na stroške zadolževanja. Na drugi strani analize kažejo, da je gospodarska rast v prvem četrtletju res zanihala, pomembno pa je, da se je trend že obrnil in to ne bo vplivalo na dolgoročno rast. Gospodarska rast se vrača na ravni, kjer je bila, to pomeni nad evropskim povprečjem. Hkrati se javni dolg zmanjšuje, imamo nizko inflacijo in rekordno nizko brezposelnost. Očitno je torej, da je vladi uspelo uravnotežiti makroekonomsko sliko. In če že sprašujete o javnofinančni vzdržnosti, je pomembno, da Slovenija v vseh štirih letih na nobeni točki ni kršila fiskalnih pravil. Proračunski primanjkljaj ni nikoli presegel predpisanih treh odstotkov, hkrati pa se javni dolg zmanjšuje.

A vendar ste dobili opozorilo iz Bruslja. 

Dobili smo ga za leto 2026 in smo ga vzeli resno. Prepričani smo, da bomo ob koncu leta 2026 znotraj vseh zapovedanih pravil. Javnofinančno porabo bomo skrbno spremljali, ne toliko zaradi opozoril – nekatere druge evropske države se preprosto požvižgajo nanje – ampak zato, ker bi radi obdržali status, ki so nam ga dale bonitetne hiše. Morda pa nam uspe ta status v prihodnjih letih celo izboljšati.

Vlada ni bila vedno uspešna. Ustavil se bom pri obljubljeni razbremenitvi dela in pravičnejšem nepremičninskem davku. Kaj boste, če boste dobili še en mandat, storili drugače? 

Slovenija je specifična država, imamo zelo veliko lastniških stanovanj. Enostavnih rešitev zato ni. Bil sem prepričan, da bomo z uvedbo obdavčitve druge nepremičnine dosegli pravičnejšo porazdelitev bremen, a se je izkazalo, da zaradi sistema vrednotenja nepremičnin to ni bilo izvedljivo. Če se bo v prihodnjih letih izkazalo, da je sistem ustrezno pripravljen, bomo v dialogu poiskali konsenz o tem, kaj pomeni pravična obdavčitev. Če pogledamo celotni davčni primež, je ta v Sloveniji pod evropskim povprečjem, pri nas znaša dobrih 38 odstotkov, v Evropi 40. Davčni primež ima tri komponente: premoženje (tu smo podpovprečni), delo na strani delavca (nadpovprečni) in delo na strani delodajalca, kjer smo zelo pod povprečjem EU. In prav tisti, ki so najmanj obremenjeni, delodajalci, so najbolj glasni, ko omenimo spremembe davčnih obremenitev. Prostor za spremembe davčne politike torej obstaja. A če sem se česa naučil v tem mandatu, sem se tega, da ni smiselno prenašati praks iz tujine, treba je razmisliti, kaj je tisto, kar je sprejemljivo za slovenskega državljana.

Kaj pa razbremenitev dela na strani delavca? 

Naredili smo dva pomembna koraka. Prvi je bil uzakonjena božičnica, drugi zakon o udeležbi delavcev pri dobičku. Ta podjetjem omogoča, da lahko del dobička uporabijo za nagrajevanje delavcev. S tem se predvsem za tiste z višjimi plačami, imenujmo jih strokovnjaki, davčni primež občutno zmanjša. V tem delu smo prisluhnili pričakovanju in željam gospodarstva, je pa ta pravica namenjena vsem zaposlenim.

Tisti, ki so najmanj obremenjeni, delodajalci, so najbolj glasni, ko omenimo spremembe davčnih obremenitev.

Govorila sva o nepremičninskem davku. Posledica tega, da ne obstaja, je grozovito pomanjkanje stanovanj. Vlada je sprejela zakon, na podlagi katerega bomo v desetih letih za nova stanovanja namenili milijardo evrov, a učinki tega ukrepa se bodo poznali šele čez nekaj časa. Zakaj te stvari potekajo tako počasi? 

Gre za dolgoročno problematiko. Pri stanovanjski politiki ni mogoče pričakovati hitrih rezultatov, a vendarle je Slovenijo evropska komisija prepoznala kot enega od pionirjev na tem področju. To sta potrdili tudi Evropska investicijska banka in Razvojna banka Sveta Evrope, ki sta znatno finančno podprli našo stanovanjsko politiko. Poleg proračuna, ki vsako leto znaša 100 milijonov evrov (nazadnje za dokapitalizacijo republiškega stanovanjskega sklada), se oblikuje tudi partnerstvo z evropskimi bankami. Ustvarja se kritična masa sredstev. Končali se bodo že pripravljeni projekti, nastala bo še kopica novih, vse te novogradnje pa bodo v prihodnjih letih, o tem sem prepričan, spremenile razmere na trgu nepremičnin.

Država je zapleten sistem, stvari je težko spreminjati čez noč. To, kar se je zgodilo na Dolenjskem, je posledica neukvarjanja z romsko problematiko. Sprejet je bil Šutarjev zakon, pripomb je bilo ogromno, a spremembe na terenu so se začele že prej. Furs je zaplenil nekaj avtomobilov; kot da bi se različne državne institucije poprej distancirale od tega dogajanja. 

Enostavno je biti pameten za nazaj, enostavno je krivdo valiti na državni aparat. Ko se je zgodila ta tragedija, sem se odločil, da se podrobneje spustim na področje, o katerem prej nisem vedel veliko. Naučil sem se dve pomembni stvari. Prva je, da imamo institucije, zakonodajo, ki je v mnogih pogledih dobra, a se je premalo uresničevala. Zakaj? Morda tudi zato, ker te institucije niso čutile podpore javnosti. Da smo to spremenili, smo morali napovedati nekatere spremembe, sporočilo pa je jasno: do zdaj ste imeli možnost ukrepati, pa iz različnih razlogov niste. Od zdaj boste morali ukrepati, ne po lastni presoji, temveč zato, ker vam to nalaga zakon. Res pa je, da so nepridipravi iznajdljivi, vedno bodo izkoristili luknjo v zakonu. Ravno pri avtomobilih se to najlepše pokaže. Zdaj ni več lukenj, ki so jih nekateri – pa ne samo Romi, tudi znani Slovenci – s pridom izkoriščali. Po novem je Furs dobil orodje za zaplembo avtomobilov. Od vseh ukrepov ta deluje najbolje, ker ima hiter in neposreden učinek v kaznovanju tistih, ki so se izogibali roki pravice in niso plačevali glob. Druga lekcija pa so ukrepi, ki so predvsem preventivne narave. Govorim o varnostnih pooblastilih policije, ki še niso bila uporabljena. Kaj smo opazili? Incidentov z orožjem v romskih naseljih je manj, tisti, ki so se prej počutili nedotakljive, zdaj vedo, da obstajajo učinkovita orodja in sankcije.

Rad bi poudaril še dva ukrepa. Prvi se nanaša na povratnike. Če je v preteklosti kdo grozil z orožjem ali predmetom, ki mu je podoben, je morala kazenski postopek sprožiti žrtev. Zdaj to ni več potrebno, zdaj je drugače. Bom konkreten: nedavno se je zgodilo, da je neki storilec z izvijačem grozil varnostniku, pa je postopek zoper osumljenca, ki je povratnik, sprožila policija in ne žrtev. Drugi primer so bagatelne kraje. V preteklosti so bile pogosto nekaznovane, saj je bil strošek pregona tako visok, da tožilci niso vlagali zahtev za pregon. Zdaj to ni več kaznivo dejanje, pač pa prekršek, in globo zanj lahko učinkovito izterja tudi Furs. Krog je sklenjen, ni več lukenj, Šutarjev zakon je zaprl večino možnosti za izigravanja sistema.

Gotovo veste, da zaostrena kazenska zakonodaja ne bo pomagala, če hkrati ne bo sprejet integracijski zakon. Varnostna politika je absolutno premalo. 

Strinjam se z vami, ampak vse se začne pri varnosti. Najprej je treba zagotoviti varnost, takoj zatem pa urediti razmere, povezane z lastništvom in bivanjem. Ko ima človek lastnino, ko ima svoje premoženje, postane bolj odgovoren. Obstaja hipoteza, ki ni zrasla na mojem zelniku, da bo sprememba mogoča takrat, ko se bodo vsi, ki doslej niso imeli kaj izgubiti, začeli zavedati, da lahko, če nadaljujejo sedanji vzorec obnašanja, izgubijo več, kot pridobijo. To zavedanje lahko postopoma pripelje do sprememb. Ob tem moramo seveda okrepiti izobraževalni sistem in socialne službe. Se pa te stvari ne bodo spremenile čez noč, integracija je dolgotrajen proces. Vzpostavili smo dialog z občinami, kmalu bomo potrdili vzorčna naselja. Cilj je, da prebivalcem omogočimo legalizacijo lastnine, da se začnejo do nje obnašati odgovorneje. To je osrednja zamisel teh pilotnih projektov. Z njimi pa bomo tudi lažje videli, s katerimi občinskimi in državnimi politikami najučinkoviteje podpremo spremembo vedenjskih vzorcev.

Gospod predsednik, dobro se znajdete v kriznih razmerah, v poplavah, ob požaru, tudi zdaj, ko ste odšli v Novo mesto. Vas je bilo kaj strah, ko ste stopili pred razburjene in ogorčene ljudi? 

Imel sem privilegij, da sem se ob prihodu v Novo mesto najprej srečal s soprogo pokojnega Aleša Šutarja. Name je naredila izjemen vtis. Tudi zato mi je bilo na samem shodu veliko lažje.

Več let se je v Sloveniji govorilo, da bi morala biti zunanja politika pogumnejša. Vlada je naredila velike korake, ko je priznala Palestino, ko je javno obsodila genocid. Zakaj ste se tako odločili, lažje bi bilo molčati? 

Slovenci imamo zapisano v genih, da se vedno postavimo na stran žrtve. Tukaj je bila odločitev enostavna. Zaradi mednarodnih razmer pa je bila kompleksnejša izbira časa in načina, torej kdaj in kako ukrepati. Ena od stvari, ki nam jih v tem primeru nihče ne more očitati, je pomanjkanje poguma. Zaradi svoje jasne drže in politike v mednarodni javnosti nismo imeli neposrednih težav, prej nasprotno. Eno je imeti pogum, drugo je vse skupaj izpeljati tako, da ne povzročaš škode tam, kjer se ji lahko izogneš.

Ni več lukenj, ki so jih nekateri – pa ne samo Romi, tudi znani Slovenci – s pridom izkoriščali. Po novem je Furs dobil orodje za zaplembo avtomobilov.

Vladne stranke so glede odnosa do Palestine enotne, opozicijski SDS in NSi pa zagovarjata drugačno politiko do Izraela.

Vsak ima lahko svoje mnenje, tudi opozicija. Kdo ve, morda računa na (njihovo) pomoč pri volitvah. Treba pa je vseeno potegniti črto med izraelskim narodom in izraelsko vlado, ki je izrazito desna, populistična. Tudi zato verjamem, da se naši desni populisti zlahka poistovetijo z vrednotami Benjamina Netanjahuja.

Pogovarjava se v trenutku, ko potekajo pogajanja o miru v Ukrajini. Ne vemo, kako se bodo končala. Bi podprli zamisel, da slovenski vojaki sodelujejo v mednarodnih silah, ki bi bile odgovorne za varovanje miru v Ukrajini? 

Če obstaja stvar, za katero lahko brez pomislekov rečem, da jo podpiram, je to mir v Ukrajini. Karkoli lahko Slovenija kot država prispeva k temu, da se doseže mir, bo to storila. Na začetku leta sem bil večji optimist, zdaj se bojim, da bo pot do miru še zelo trnova. Naše mirovne sile pridejo v poštev le v kontekstu mirovne misije Združenih narodov. To ne velja samo za Ukrajino, to velja za katerokoli konfliktno območje. Zakaj? Ker verjamemo v ustanovno listino Združenih narodov, ker verjamemo, da je to najboljši mogoči sistem pravil, ki varuje male narode. Ne bomo privolili v mirovne sile, ki bi imele drugačen značaj. Mirovne sile morajo imeti legitimnost, ki jo lahko zagotovijo samo Združeni narodi, in to v okviru ustanovne listine.

Nekateri ljudje, tudi v vladi, kritizirajo … 

… pa kje ste našli še eno kritiko, morda imate slabe sogovornike. (smeh) Navesti sem želel besede ministra za finance Klemna Boštjančiča, ki je v intervjuju za Mladino dejal, da bi bila lahko vlada v nekaterih stvareh manj »levičarska«. > Prebral sem ta intervju, bil sem zadovoljen z odgovori.

Šalo na stran, nekateri so prepričani, da ima stranka Levica na odločitve vlade prevelik vpliv. 

Ko smo nastopili mandat, smo podpisali koalicijsko pogodbo, dokument, ki je plod soglasja vseh treh strank. V njej smo poleg izrazite skrbi za javni sektor in skupno dobro zastavili vrsto reform, sprememb, za katere smo že takrat povedali, da bodo prinesle prave učinke šele v dveh mandatih. Zavestno smo si zastavili cilje za osem let vladanja. Vedeli smo, da bomo zaradi tega deležni kritik, češ, obljubili ste, a se še nič ne vidi. Tipičen primer je zdravstvo, dolgotrajna oskrba prav tako. Gre za sistemske spremembe, ki ne dajo rezultatov čez noč, ampak bodo v drugem mandatu pokazale svoj pravi učinek. Vemo, da zaradi tega danes prenašamo kritike. Smo se prestrašili? Nismo se. Trditi, da smo premalo ali preveč levi, je po mojem mnenju odveč, zavezani smo programu in koalicijski pogodbi. In ko bomo stopili med ljudi, bomo z veseljem povedali: pred štirimi leti smo obljubili tole in zdaj si želimo še štiri leta, da to delo dokončamo.

Res mislite, da bo Svoboda premagala stranko SDS? 

Ključno vprašanje ni, koliko glasov bo prejela Svoboda, ključno je, da sedanja koalicija, morda z okrepitvami, ponovi mandat. Naš cilj ni šibiti koalicijskih partnerjev, ne želimo šibiti nikogar, ki je zavezan vrednotam leve sredine. Ključni cilj marčevskih volitev je en sam: prepričati dovolj volivk in volivcev, da pridejo na volitve in glasujejo za to, da leva sredina nadaljuje delo. Če želimo še naprej živeti v normalni državi, je ključno, da desni populizem ne prevzame ponovno oblasti. Ta cilj je bistveno bolj pomemben in presega vsa medsebojna razmerja v bodoči levosredinski koaliciji. Ne izključujemo nikogar, ki se bo pripravljen zavezati levosredinskim vrednotam. Za desne populiste pa že danes vemo, da živijo v drugem vrednotnem sistemu, ki je zame osebno nesprejemljiv. Člani Svobode in tudi sam prisegamo na demokracijo, pravno državo, svobodo pri odločanju, svobodo izbire. Desni populisti to zanikajo, verjamejo v eno resnico, ki prihaja iz enih ust. 

Janeza Janšo podpira okoli 300 tisoč ljudi. Velik del volilnega telesa. 

Če govorim o svobodi izbire, moram spoštovati izbiro vsakogar. Želim pa zelo jasno povedati, kaj je alternativa, želim, da leva sredina v predvolilni kampanji pokaže, kaj je mogoče ustvariti, ko s spoštljivim dialogom povezuješ napredne sile. Sam sem ponosen, da nam je večino ciljev, v katere marsikdo ni verjel, uspelo uresničiti. Takrat, ko izpolniš poslanstvo, ko veš, da se ne boriš za oblast, ampak za to, da rezultate minulega dela pripelješ do točke, kjer imajo ljudje več od države, do točke, kjer država poskrbi za javne sisteme, takrat v volilno kampanjo vstopiš z zanosom.

Zakaj tožite tiste, ki vas primerjajo z Benitom Mussolinijem? 

Ker verjamem, da pravilen odgovor na žaljivke in sovraštvo ni več žaljivk in sovraštva, ampak pravna država. Naj o tem odloči sodišče, naj odloči, ali so žaljivke nekaj, kar je dovoljeno. Sam bom spoštoval odločitev sodišča, vedeti pa morate, da domišljija desnih populistov, ko gre za hudobijo, nima meja. In ne gre le za žaljivke, gre tudi za lažne novice. Zelo enostavno jih je ustvarjati, zelo enostavno jih je širiti po internetu, enostavno je ustvarjati občutek, da v državi vlada kaos. Tega bo pred volitvami zelo veliko.

Potegniti je treba črto med izraelskim narodom in izraelsko vlado, ki je izrazito desna, populistična. Tudi zato verjamem, da se naši desni populisti zlahka poistovetijo z vrednotami Benjamina Netanjahuja.

Se vam ne zdi, da je veliko ljudi razočaranih? 

Včasih, še posebej v medijih, obstaja tak vtis. Ko pa hodim po terenu, počasi dobivam občutek, da se pri ljudeh stvari vseeno obračajo na bolje. Pravilno je, da imajo ljudje visoka pričakovanja do sebe, do okolice, tudi sam jih imam, verjemite mi, da bi si tudi jaz želel, da bi se v tej državi kaj premaknilo hitreje. Kljub sorazmerno težkim razmeram smo realnost premaknili na boljše. Imamo načrte, kako naprej, kako ostati na tej poti. Želim si torej, da se ljudje na volitvah odločajo, ali je naša smer pravilna. Po mojih izkušnjah, po vtisu, ki ga dobim med pogovori z ljudmi, večina našo smer podpira. A samo to ne bo dovolj. Ljudi bomo morali spraviti na volišča.

Gospod predsednik, novo leto je, kakšne so vaše novoletne zaobljube, kaj želite Sloveniji in njenim državljanom? 

Ne sprejemam novoletnih zaobljub, ker ne verjamem v hipne navdihe ob novem letu. Treba je razmišljati na daljši rok, treba je slediti začrtani poti. To počnem v zasebnem življenju in v službenem. Stvar, ki bi naši državi, pa tudi Evropi najbolj koristila, bi bil mir v Ukrajini. Vem, kako pomembna je ta točka, vem, kako pomembno je, da do miru pride čim prej. Mir bi zelo pozitivno vplival na družbeno ozračje v Sloveniji, še največ pa bi seveda prinesel prebivalcem Ukrajine.