Konzum / Novo leto, nova destinacija

Konoba Na Kantunu
Wenzelova ulica 4, Reka
Tel.: +385 51 313 271
Na Kantunu zdajle, v temnejšem času leta, ob nedeljah počivajo, vse druge dni pa imajo odprto od 12. do 17. ure.

Ambient:
prijetna in svetla konoba z opečnatimi zidovi, masivnimi mizami, okusno opremo in zelo prijazno strežbo

Napitki:
ob pitni rinfuzni malvaziji še dober ducat belih in nekaj rdečih večinoma istrskih vin, ki jih prodajajo po dvakratniku vinotečnih cen, skoraj vsa pa točijo tudi na kozarec

Vegetacija:
ne računajte na karkoli drugega kot na solato – poleg dveh mesnih jedi je to popolnoma morskoživeljna konoba

Dostopnost:
veliko parkirišče Srednja Delta ali gambling s parkirnimi mesti na okoliških ulicah; za vstop je treba premagati nizek prag

Fino:
gregada
domači špageti z dagnjami

Ne tako fino:
neoluščene kozice

Inčuni z limono so stali 4, sardele v marinadi 6,5, tartar in hoba v solati 8, gregada 12, dagnje s špageti 16, ocvrte kozice 18, frito misto 20, limonina pita pa 5 evrov.

»Kakšen morte vendar, mi smo za Fiume! « so dežurni inšpekt orji za prvi cilj novega konzumskega letnika soglasno potrdili Reko, ki je do zdaj kljub občasnim konzumacijam na hrvaških ozemljih v tej rubriki še nismo popisovali. Če smo že šli v Kvarner, smo se ustavljali v kastavskem zaledju ali na bolj turističnih postojankah okoli Opatije, Lovrana in Moščenic, največje hrvaško pristaniško mesto pa nam je – dobesedno – v oko padlo šele med ogledom odličnega (Marcel: ZA+) filma Igorja Bezinovića Fiume o morte.

Terenski informatorji so predlagali, da raziskovanje reške gastro scene začnemo s katero v bližini tržnice obratujočih birtij, in tako smo sedli za masivne mize konobe Na Kantunu, ki jo v teh dneh suvereno furata dve gajstni gospe – simpatično zgovorna natakarica in dobro zverzirana kuharica. Ta je na mizo najprej poslala super zapečene, z osvežilno salsico premazane kruhke in zbirko štirih hladnih prigrizkov: v limoninem soku marinirane inčune, z blago tartufato in sezamom odišavljen brancinov tatar, sočno hobotnico v solati in sardele v nežnem, zgolj z belim vinom napedenanem savorju, v katerem smo občudovali krasne, do konca rehidrirane rozine.

Prednost obmorskih konob, ki niso namenjene molži turistov, ampak servisiranju potreb lokalnega prebivalstva, je v tem, da kuhajo še kaj drugega kot tunov stejk, lignje in belo ribo z blitvo in krompirjem. V Na Kantunu je tako na voljo celoten razdelek ljudskih marendic – za dišečo, ravno prav gostljato gregado, uprizorjeno iz morskega psa in raže, težko uporabim kak drug pridevnik kot epska. To besedo kar takoj še enkrat uporabim, in to za domače, na lokaciji namotane špagete, ki so, natančno na zob kuhani, pridno vpijali sladkasto rdečo buzaro iz klapavic. Nabor vodnega življa za frito misto je bil všečno pester – girice, lignji, oslič, losos, kozice – strežejo pa ga s krompirjevo solato, prekrito z obiljem radiča in raznega zelenega solatja, odličen je bil tudi kombo na vroči plošči dobro zapečenega ohrovta s krompirjem, z glavo smo zmajevali le ob velikih neoluščenih kozicah, ki so jih namesto na žar vrgli v fritezo in jim tako odvzeli pričakovani čar maillardove reakcije.

Med viličenjem imenitne, zaradi lahkotne teksture in osvežilne aromatske sheme blagodejne limonine pite smo sklenili, da je Na Kantunu odlična konoba za vzpostavitev benchmarka reške ponudbe, ki bi jo očitno veljalo malo bolje spoznati in preverjati. Saj ni treba, da se gre na morski mestni izlet vedno v Trst – tudi Reka je vsaj malo naša.