TV komentar / Se je Igor Bergant znašel v novi TV oddaji?

O Igorju E. Bergantu si najbrž vsak misli svoje. Morda kdo tudi, da je včasih aroganten in da deluje kot tip človeka, ki se smeji lastnim šalam (kdaj se mu to pripeti tudi v studiu), a zagotovo na tej točki v voditeljski karieri že prestopa v obdobje, ko naj bi ga kolegi začeli naslavljati s sivo eminenco. Takšni voditelji si seveda zaslužijo tudi svoj prostor in minutažo na televiziji. Ker je Bergant očitno že presegel tisto, kar so mu omogočali Odmevi, pa je sedaj dobil še čisto svojo pogovorno oddajo, Debate z Bergantom, stilizirano kot »DB«, kar je tudi logotip, ki med oddajo nikoli ne zapusti zaslona. Da slučajno ne bi pozabili, katero oddajo gledamo, da gre vendar za oddajo z Bergantom, pravzaprav Oddajo d’Bergant.

Dobro, tudi sami smo si na začetku privoščili malček bergantskega cinizma, seveda ni nič narobe, če so na televiziji unovčili Bergantovo ime. Tudi novinarstvo je že zdavnaj postalo nekaj, kar je mogoče znamčiti. A dotaknimo se same oddaje. Dejstvo je, da se je RTV Slovenija morala izviti iz primeža tega, da ni imela več dolgometražne, enourne pogovorne oddaje, ki bi jo lahko označili za paradno. Oddaja Intervju, odkar jo je zapustila Ksenija Horvat, to ni več. Edvard Žitnik se nekako ni uigral, Zvezdana Martića nikoli ni, o Jožetu Možini tako ali tako ni vredno izgubljati besed. Vsakršnim poskusom snovanja podobnih oddaj doslej (od Polnočnega kluba do Omizja) je uspelo gledalce kvečjemu uspavati. Tarča je tukaj izjema, ker pulz bolj dviga kot spušča, a to niti ni toliko pogovorna, pač pa kričeča oddaja. Televizija je poskusila tudi s kakšnim eksperimentom, denimo s pogovorno oddajo brez voditelja – v mislih imamo Pogovore o prihodnosti –, a se ji to ni zares obrestovalo. Tudi zato je treba televiziji, snovalcem oddaje in Bergantu čestitati za pogum.

Da ob tej oddaji vsaj ne bomo zaspali, je postalo jasno že takoj na začetku, ko smo uzrli scenografijo, ki je naš ekran in dnevno sobo obarvala v živo oranžno. Studio na prvi pogled res deluje kot hudičev brlog. Prikladno, bi lahko dodali, da so prvo oddajo namenili ravno vprašanju preživetja v ponorelem svetu. Svet se danes, ob vojnah, podnebnih spremembah in vseh silakih, ki strašijo naokoli, kdaj res zdi kot pekel. In oranžni Donald Trump kot eden njegovih glavnih peklenščkov.

Nekako v to smer je tudi Bergant poskušal zapeljati debato. Nastavki so bili dobri, a debata kar ni in ni stekla, sicer zanimivi gostje pa so govorili hkrati o vsem (o šimpanzih, narcisih, posebnih živcih na rokah, duševnih motnjah, prekomerni uporabi mobilnih naprav ...), a zares o ničemer. Bergant se je znašel v situaciji, ko stvari ni znal pripeljati do smiselnega konca. Obstajata dve možnosti. Prva, da je svet preprosto tako ponorel, da je o njem težko voditi vsakršno smiselno razpravo. Kar bi bil zagotovo priličen izgovor. Ali pa je šlo vendar samo za nekaj blagih porodnih krčev, ki jih bo snovalcem oddaje do naslednjič že uspelo predihati. Bomo videli.