Drugačni pogled

Spoštovani gospod urednik!

V svojem uvodniku z gornjim naslovom ste med drugim zapisali tudi tole: »Morda je torej predvsem čas, da sami evropski državljani in tudi politiki nehajo nenehno zaničevati Unijo«.

Kot vsa vaša tehtna razmišljanja v uvodnikih tudi ta ponuja v razmislek zelo pomembno spoznanje: Znotraj Evropske unije se prav goji samouničevalsko lomastenje po vodilnih predstavnikih in organih Unije. Ampak tisti, ki to v prvi vrsti počenjajo, niso »evropski državljani«, pa tudi ne (samo) politiki. Tisti, ki nenehno lomastijo po lastni širši domovini, so v prvi vrsti – novinarji. Še zlasti komentatorji vseh ravni.

Ko gre za globalno lomastenje ameriškega bika, je bilo z vsega začetka načelno vprašanje za vse, ki znotraj EU oblikujejo skupno politiko, kaj storiti. Ursula von der Leyen, predsednica Evropske komisije, se je dala tako daleč osebno ponižati, da je šla k Trumpu na njegov (teniški) ranč na Škotskem iskat izhoda iz zagate, ko je Trump mahal po zraku z divjaškimi carinami. Pa preberimo naslove evropskih – tudi slovenskih – časnikov in drugih medijev: bilo je eno samo zgražanje nad kapitulantstvom EU pred ZDA oziroma Trumpom. Kaj pa če bi takrat Bruselj preprosto vrgel rokavico ameriškemu biku? V vašem uvodniku lepo sami poveste, kakšen nepopisni kaos bi nastal.

Modro je, da prihajate glede odnosov med Trumpom in EU do »drugačnih pogledov«. Ampak kot ugledni predstavnik slovenskega novinarskega ceha bi lahko šli malce dlje in spoznali/priznali, da smo/ste s škandaliziranjem nad ravnanjem vodilnih v Bruslju ravnali narobe.

To pa bi bila tudi priložnost, da evropski državljani pogledamo dejstvom v oči: naša EU v tej (dokaj ohlapni) obliki organiziranosti se v nobenem primeru ne more enakovredno zoperstaviti ameriškemu biku, saj njen vrh nima niti približno političnih pooblastil za hitro, energično in prepričljivo nastopanje. Skupno Evropo si moramo šele dodelati; to pa bi tudi moralo biti spoznanje iz še vedno trajajočega rvanja s Trumpom. Pa tudi s Putinom.