Hrvaška / Heni Erceg: Pismo predsedniku vlade

Spoštovani predsednik vlade Republike Hrvaške, pišem vam, ker bi vas rada nekaj prosila, seveda v upanju, da bo med množico pisem vaših oboževalcev tudi tole moje nekako našlo pot do vas. Prošnja, s katero se obračam na vas, zadeva notranjega ministra, saj cenim vpliv, ki ga imate na svoje ministre, kot je pričakovati v vsaki dobri avtokraciji, zato bi vas prosila, da ga opozorite, naj ne troši že tako ali tako izčrpanih policijskih virov – zaradi vsakodnevnega obvladovanja nekakšnih fašističnih zborovanj – in prihrani kak dinar s tem, da se ne dobrika različnim pobesnelim proustaškim združenjem z nenavadnimi imeni, kot sta Žrtvoslovno društvo in Društvo mrtvih ustašev, ki so se domislila, da bi oživila staro metodo vznemirjanja državljanov. V policijskem žargonu se ta metoda imenuje odjava stalnega prebivališča! Razumem, da vas in vaše organe pregona skrbi, kdo živi v Hrvaški, razen kadar gre za vaše mafijce, ki z lopovščinami spodkopavajo same temelje države. Razumem tudi vašo željo, da bi Hrvaško zapustili nebodijihtreba, ki ne razumejo, koliko truda ste vložili v to, da bi se mladi izselili iz nje in da bi se država prelevila v odlagališče divjega kapitala, zaradi česar vas celo kritizirajo v časopisih.

Ti peropraski si brez dvoma zaslužijo, da vaši organi – seveda na zahtevo različnih endehajevskih društev – ne le preverjajo kraj njihovega stalnega prebivališča, ampak jih, če je le mogoče, z naslova tega bivališča tudi odstranijo, fizično preselijo in jim stanovanje odvzamejo. Dobro razumem, da je bil v avtokraciji z resnimi primesmi fašizma že skrajni čas, da organi preverijo, ali novinarja in pisca Viktor Ivančić in Boris Dežulović resnično živita na naslovih, na katerih sta prijavljena, ali brezbožneža nesramno lažeta državi. Težava pa je, če policist, tudi sam v zadregi zaradi naloge, ki so mu jo zaupali, pri vratih stanovanja pozvoni zgodaj zjutraj, da bi ugotovil, ali moj soprog Viktor Ivančić resnično živi na naslovu, na katerem živi že sto let. Sama namreč slabo spim, poleg tega sodim med tiste, ki zjutraj potrebujejo mir in samoto, zato mi res ne dene dobro, če imam navsezgodaj opraviti z »institucijo« – ki pravi, da ve, da tu živiva že sto let, da naju pozna, zmedena je, ne sme povedati, za kaj gre – kajti ta občutljivost in nespečnost se vlečeta že od vojne. To nelagodje se, veste, celo krepi v ves čas sovražnem okolju, ki ga ustvarjate vi, ki v nosnicah niste nikoli čutili vonja smodnika, ker ste se med vojno modro umaknili in potuhnili v državni sinekuri. Tudi to je v redu, dezerterji so prav tako ljudje, samo nekako neokusno se mi zdi, da ste prav vi tako ognjevit promotor te davne vojne, petoliznik ustaških podležev, da celo poljubljate roko pevcu Thompsonu, pri tem pa se vam gotovo zdi čisto sprejemljivo, da policisti na podlagi zahtev večjih skupin ustaških mrliških oglednikov vznemirjajo novinarje s preverjanjem kraja bivališča. Vsekakor je vaš organ reda zmotil mojo jutranjo rutino, potegnil me je iz vsiljene notranje emigracije, v kateri z Ivančićem živiva v državi, ki ste jo vi spremenili v mali fašistični svinjak. Naj vas vprašam: kaj bi bilo, če naju ne bi bilo? Mislim, če ne bi bila doma. Če bi se recimo odločila, da pol leta preživiva v kaki spodobni državi, če je sploh še kje kakšna. Bi ravnali po znanem receptu, po katerem so meščani srbske narodnosti v Splitu množično ostajali brez stanovanj, če so tudi samo za kratek čas odšli iz njih, vanje pa so se vseljevali tako imenovani branitelji? Da, to je bil značilen ukrep iz obdobja razcveta hrvaškega domoljubja in prav gotovo se spomnite eksemplaričnega primera igralke Mire Furlan, ki so ji pravosodni borci – po isti metodi odjave stalnega prebivališča – odvzeli stanovanje v Zagrebu, v katerem se je rodila, ker je nekaj časa živela v Beogradu, kjer je živel njen soprog. Bitka za Mirino stanovanje je trajala več let, v Feralu smo o tem napisali na tone besedil in v njih pojasnjevali nezakonitost takšnega ravnanja, nazadnje pa so ji po dolgih letih stanovanje vendarle vrnili. Seveda se za vse skupaj ni nihče opravičil. Resda pa kalvarija, ki jo je preživljala, ni bila nič v primerjavi s tistim, kar ste doživljali vi s svojo slabokrvnostjo, zaradi katere niste imeli možnosti prispevati k osvoboditvi Hrvaške. Uspešno odjavo prebivališča je doživela še ena moja prijateljica, ko je pri vratih stanovanja njenih staršev – oče je bil, si morete misliti, polkovnik JLA in takrat že pokojni, bil pa je tudi nečak velikega hrvaškega skladatelja Iva Tijardovića, torej bi lahko rekli Splitčan »z rodovnikom« – pozvonila Uniforma. Celo generalska. In prijateljici ter njeni upokojeni materi predlagala nekaj nadvse privlačnega: vi mi daste stanovanje – 90 kvadratnih metrov v središču Splita – v zameno pa dobite garsonjero na mestnem obrobju! Če ponudbe ne sprejmete, vas bomo vseeno izselili. Vendar na cesto. Seveda sta privolili. In spremenili naslov stalnega prebivališča. Kakorkoli že, ko vaše institucije zapravljajo naš denar, da bi zastraševale ugledna novinarja Ivančića in Dežulovića, se zdi, kot da ste pozabili, s kom imate opraviti – tisti, ki so bili v devetdesetih letih uredniki in novinarji Ferala, so že preživeli vse, kar si je mogoče izmisliti v državi, ki z vašo pomočjo spet nevarno drsi v ustaško brezno. Od groženj in preiskovanja do nasilne mobilizacije Viktorja Ivančića z namenom, da ga na kaki fronti pričaka domnevno zablodela krogla. In še pomembno sporočilo za vaše kerberje: na naslovu mojega prijatelja Borisa Dežulovića poleg njega in soproge živi tudi majhen pes, na našem naslovu v Splitu pa majhna muca. Oba sta krvoločna. In svojega doma, vedite, ne bosta kar tako prepustila sovražnikom.

Prisrčen pozdrav iz Splita!