Knjiga / Colombe Schneck: Diptih

+ + + +

Zapisi o prebolevanju

Francoska režiserka, novinarka in pisateljica Colombe Schneck (1966) v dveh novelah, ki presevata in zrcalita druga drugo, piše o izgubi, prebolevanju, minevanju, predvsem pa o pripovedovalkinem občutku nemoči ob umiranju vseživljenjske prijateljice in o čakanju, da njena končana ljubezenska zveza izzveni še v spominu.

Prva zgodba, Mali buržujki, primerja dekleti, ki sta odraščali skupaj, in iz sedanjosti prehaja nazaj, na začetke, po letih, od enajstega najprej, ki sta jih preživeli skupaj, z odmori ob porokah in porodih. Začne se v času, ko se ena od njiju bori s terminalno boleznijo in upa na čudež, medtem se druga spominja njunega odraščanja v Parizu, elitne šole, na katero sta hodili, pa tudi zasmehovanja sošolk in vseh, ki so bili v zadevah spolnosti korak pred njima. Pripoved se včasih skrije za imaginarno raziskovalko njunih življenj, ki bi iz pogostega omenjanja oblačil ali spominov na počitnikovanje, ki razkriva sorodstvene vezi in je ena kot potomka emigrantov iz Besarabije brez ustreznih aristokratskih referenc, lahko potegnila sklepe o njuni neenakosti. Na primeru blagovnih znamk ali vedenja za mizo, poznavanja bontona ali narave ljubezenskih zvez, vikendic in življenjskega sloga. Ravno uvedba nepristranskega, objektivnega, znanstvenega pogleda zgodbo potuji in omogoči narativno distanco; šele iz te je jasno, da jima je bilo v življenju zaradi statusa staršev marsikaj prihranjeno, tudi v zakonih, ki sicer razpadeta, vendar sta jima nekdaj zagotavljala statusno oporo. Potem napoved smrti obrne vse in tisti, ki ostane, se kar naenkrat porodijo vprašanja o telesu, minevanju in smotrnosti vsega, kar sta počeli do tedaj.

Druga, Milina kravla, je osredotočena na srečanje in zvezo med nekdanjima prijateljema; spoznala sta se prek mater, se po srečanju na šolskih hodnikih, kamor gresta pobrat otroke, zaljubita in vse se zdi idealno. Pozornost, darila, drobne nežnosti, skupna odpotovanja in druženje z otroki, vse polni in zadovoljuje pripovedovalko, ki v partnerjevi brezbrižnosti in minimalizmu prepozna delujoč sistem. Vendar on občasno zatrjuje, da se sicer trudita, ampak zveza nima prihodnosti, ker razen nakupovanja v isti štacuni nimata dosti skupnega. Ona potem intenzivno preboleva njegov odhod in upa, da se bodo naključna srečanja razvila v recidiv.

Colombe Schneck v novelah premišlja pogoje za bivanje, kaj ustvarja identiteto in kako pričakovanja oblikujejo življenjsko usodo njenih likov; kadar gre za daljše obdobje, se seveda vrednostne lestvice menjajo, prioritete se brusijo ob izzivih vsakdanjika in njene pripadnice srednjega oziroma višjega sloja se vse bolj zavedajo, da bi šlo lahko tudi drugače, z manj zdizajniranimi oblačili, z drugačnim izkoriščanjem delovnega časa. Predvsem pa, da je pisanje tisto, kar pomaga razumeti, kar omogoči poglobljeno spominjanje – ki je prvi pogoj odpuščanja in samorazumevanja.