Teden / Počasno sodišče

V predvolilni vročici se hitro pozabi na marsikaj. Denimo na to, da ni tako daleč čas, ko smo se odpravili na volišča in ko je večina zavrnila zakon o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. Zakonodajni referendum je potekal v nedeljo, 23. novembra, pred dobrima dvema mesecema, končni izid je bil 53,4 odstotka glasov proti zakonu in 46,6 odstotka zanj. Analize so pokazale, da je prevladala volilna udeležba, ta je bila kot po pravilu višja v volilnih okrajih, kjer je bilo več nasprotnikov zakona kot podpornikov.

A pri tem referendumu se je pojavilo kar nekaj vprašanj. Pomembni sta predvsem dve: ali je prav, da so se v referendumsko kampanjo dejavno in sistematično vključile organizacije, gre za različne zdravniške in verske organizacije, ki niso bile prijavljene kot organizatorji volilne kampanje. In drugič, ali je izražanje volje volivcev še vedno svobodo, če je v javnem prostoru toliko laži in manipulacij, da so volivci zmedeni.

Zaradi teh vprašanj je več ljudi vložilo pritožbo na državno volilno komisijo, a se ta o njej vsebinsko ni opredelila, zato so se odločili, da se obrnejo, kar jim omogoča zakon, na vrhovno sodišče. V tožbi zoper zapisnik državne volilne komisije med drugim piše, da so bile v predreferendumski kampanji nepravilnosti tolikšne, da razumno odločanje ni bilo mogoče. Ali konkretno, po mnenju pritožnikov demokratično uresničevanje ljudske suverenosti pomeni, »da mora biti volja volivcev oblikovana v okoliščinah, ki omogočajo razumno, informirano in svobodno odločanje. Kadar so ti postulati sistematično porušeni, referendum po svojem bistvu ne more več opravljati funkcije demokratičnega odločanja, četudi je formalno izveden brez nepravilnosti pri samem glasovanju.« Pobudniki torej želijo, da se referendum ponovi. Tožba je bila na vrhovno sodišče oddana 24. decembra. V roku pa je odgovor nanjo oddal tudi Aleš Primc, ki v pravnem procesu nastopa kot stranka v postopku.

Zakonski roki za nadaljnji potek so znani. Zakon o referendumu in ljudski iniciativi v členu 52 c določa, »da mora vrhovno sodišče odločiti o tožbi po izvedeni glavni obravnavi najkasneje v 30 dneh od prejema odgovora na tožbo ali izteka roka za odgovor na tožbo«. To pomeni, da bi morali končno odločitev o tem, ali je bil referendum veljaven ali ne, izvedeti konec februarja. Pa jo bomo? Ne. Sodna obravnava je, kot je znano zdaj, sklicana šele za 10. marec, odločitev sodnikov pa bo spisana kasneje. Z vrhovnega sodišča so pojasnili, tako Sven Berdon iz Službe za odnose z javnostmi, da lahko roke razumemo tudi drugače, kot so zapisani v zakonu. »Gre za instrukcijski rok, treba je namreč upoštevati čas, ki je potreben za vročitev vabil na obravnavo, in čas, ki mora biti strankam zagotovljen za pripravo na obravnavo.« Odgovor sodišča se zdi prepričljiv, a treba se je vprašati, kaj bi se zgodilo s pobudniki za presojo referenduma, če bi zamudili rok za vložitev pritožbe. Gotovo ne bi imeli nobene možnosti, da se o njihovi pobudi sploh presoja.

»Zakon o referendumu in ljudski iniciativi vsebuje kup rokov, ki se jih morata državni zbor in volilna komisija držati pri razpisu in izvedbi referenduma. Za vrhovno sodišče pa so roki instrukcijski in očitno bo zaradi te samovolje ponovljeni referendum, če bo do njega res prišlo, izpeljan po volitvah in ne na dan volitev. To nas bo stalo nekaj dodatnih milijonov evrov,« pravi Bogdan Biščak, eden od avtorjev pritožbe. Hkrati se sprašuje, kaj bi se zgodilo, če bi si roke tako razlagal tudi državni zbor ali volilna komisija. Odločitev vrhovnega sodišča bo torej sprejeta marca ali še kakšen teden kasneje. In zna se zgoditi, vse to smo že doživeli, da bodo v času odločanja pred sodiščem protestirali razburjeni občani, ki bodo skupaj s Primcem vnaprej trdili, da so sodniki pristranski.