V središču / Privatizacija zraka

Občina Ljubljana si že več let prizadeva, da bi postavila sežigalnico. Obljublja, da bo rešila težavo z odvečnimi odpadki, hkrati pa naj bi z uporabo najboljše tehnologije poskrbela, da naj bi dodatni izpusti samo minimalno onesnaževali zrak. Vendar izkušnje iz tujine in medicinske raziskave vplivov na zdravje ljudi kažejo drugače. Presežniki, uporabljeni pri opisovanju pozitivnih učinkov sežiganja odpadkov v Ljubljanski kotlini, se izkažejo za greenwashing oziroma zeleno zavajanje. Obenem je nenavadno, da merila javnega razpisa za izbiro koncesionarjev za izvajanje javne službe sežiganja komunalnih odpadkov, ki ga je avgusta lani objavilo ministrstvo za okolje, promet in energijo (MOPE), očitno dajejo prednost postavitvi sežigalnice v neprevetreni kotlini, kot je ljubljanska.

Trenutno se v Regionalni center za ravnanje z odpadki Ljubljana (RCERO), ki leži ob robu barja, vozijo odpadki iz 46 občin in se v njem potem sortirajo. Okoli 100 ton gorljivih frakcij, ki nastanejo po mehanski obdelavi komunalnih odpadkov, odpeljejo na sežig v tujino. Iz Slovenije pa jih skupaj iz vseh centrov za ravnanje z odpadki izvozimo okoli tri četrtine oziroma 165 ton, predvsem v Avstrijo, Madžarsko, Nemčijo, na Slovaško in Nizozemsko. Vlada je v dosedanji režim izvoza aprila lani posegla z uredbo, v skladu s katero bo Slovenija postala samooskrbna na področju sežiga odpadkov. Uredba razdeli območje celotne Slovenije, ki je sestavljena iz 12 statističnih regij, na tri koncesije. Največja bo obsegala kar osem statističnih regij od 12. Pravzaprav se že javno govori, da bo stala sežigalnica v Ljubljani, saj je ta favorit za največjo koncesijo. Ta bo veljala za 101 občino iz osmih statističnih regij: osrednjeslovenske, gorenjske, goriške, obalno-kraške, primorsko-notranjske, posavske in zasavske ter jugovzhodne Slovenije. V neprevetreno Ljubljansko kotlino se bodo po mehanski obdelavi stekali na sežig komunalni odpadki z Jesenic, iz Kranja, Postojne, Ajdovščine, Nove Gorice, Tolmina, Kopra, Pirana, Ilirske Bistrice, Kočevja, Črnomlja, Metlike, Trbovelj, Sevnice, Novega mesta, Krškega, Brežic, če omenimo samo nekaj večjih mest. Že tako onesnaženo Ljubljansko kotlino bodo dodatno obremenili izpusti zaradi sežiga komunalnih odpadkov 1.345.000 prebivalcev Slovenije. Komunalni odpadki pa ne nastajajo samo v gospodinjstvih, temveč tudi v podjetjih.

Pa poglejmo, kakšne so izkušnje v tujini. Politico v članku Veliki evropski eksperiment sežiganja odpadkov je povzročil umazan glavobol, na konkretnih primerih opozori, kako hude težave imajo prebivalci v okolici sežigalnic. Članek navaja, da je v zadnjih letih zraslo na stotine sežigalnic. Te so bile zgrajene na podlagi mnenja, da je sežiganje odpadkov za namen proizvodnje električne energije boljše za okolje kot shranjevanje odpadkov na odlagališčih. Toda vedno več raziskav ugotavlja, da onesnaževanje, ki ga povzročajo sežigalnice, škoduje tudi okolju in zdravju ljudi. Članek še navaja, da je EU zmanjšala finančno podporo gradnji sežigalnic, s tem da je uvedla stroge pogoje, ki dajejo recikliranju prednost pred sežigom. Prav visok ogljični odtis sežigalnic je Bruselj že leta 2020 spodbudil, da jih je izvzel s seznama trajnostnih naložb, imenovanega taksonomija. Članek tudi ugotavlja, da številne delujoče sežigalnice že sedaj potrebujejo več odpadkov, kot jih je na voljo v okolici, zato jih uvažajo iz tujine. BBC pa v članku Sežiganje odpadkov je zdaj najbolj umazana oblika energije v Veliki Britaniji navaja izsledke analize petletnih podatkov o izpustih toplogrednih plinov, ki so jih izmerili upravljavci sežigalnic. Zaključki pokažejo, da se s povprečnimi izpusti ogljikovega dioksida na enoto proizvedene električne energije sežigalnice izenačijo s termoelektrarnami. Tako so termoelektrarne generirale 730 gramov ogljikovega dioksida na proizvedeni kilovat električne energije, sežigalnice 720 gramov, plinske elektrarne pa 400 gramov. Članek navaja, da sta pokrajini Wales in Škotska zaradi okoljskih pomislekov že v preteklosti uvedli prepoved gradnje novih sežigalnic. Vodilni znanstveniki in okoljske skupine pa vse glasneje pozivajo, naj enako storita tudi Anglija in Severna Irska.

V neprevetreno Ljubljansko kotlino se bodo stekali na sežig komunalni odpadki z Jesenic, iz Kranja, Postojne, Ajdovščine, Nove Gorice, Kopra, Pirana, Ilirske Bistrice, Novega mesta, Krškega, Brežic, če omenimo samo nekaj večjih mest.

V tujini torej ocenjujejo negativne vplive sežigalnic na okolje in zdravje precej drugače, kot se jih trudi predstaviti Mestna občina Ljubljana (MOL). Če bi bilo mogoče z zmogljivimi filtri v resnici nevtralizirati izpuste sežigalnic, jih v Walesu in na Škotskem, v dveh od štirih dežel Združenega kraljestva, ki velja za evropskega pionirja širitve sežigalnic, najbrž ne bi prepovedali. Tudi trk z realnimi danostmi Ljubljanske kotline, skrb zbujajoče 709. mesto med skupaj 761 mesti na lestvici kakovosti zraka evropskih mest, ni prinesel streznitve. Župan najlepšega mesta na svetu noče niti slišati, da Evropska agencija za okolje uvršča Ljubljano v kategorijo desetih odstotkov evropskih mest z največjim tveganjem umrljivosti zaradi onesnaženosti zraka. Namesto tega nas prepričuje, da metodologija merjenja evropske agencije ni dovolj dobra. Vendar ugotovitev, da je zrak v Ljubljani zelo onesnažen, izhaja tudi iz poročila Agencije RS za okolje (ARSO) za leto 2024. Povprečna letna vrednost delcev PM2,5 v središču Ljubljane je znašala 18 mikrogramov na kubični meter zraka. Pri tem je treba poudariti, da se bo leta 2030 dovoljena mejna vrednost delcev PM2,5 znižala z 20 mikrogramov na kubični meter na 10 mikrogramov na kubični meter, kar narekuje konec leta 2024 sprejeta nova evropska direktiva o kakovosti zunanjega zraka. Po mnenju evropske komisije je onesnaževanje zraka največja okoljska grožnja za zdravje in glavni vzrok kroničnih bolezni, tudi možganske kapi, raka in sladkorne bolezni. Onesnažen zrak v EU vsako leto povzroči približno 250 tisoč prezgodnjih smrti in gospodarstvo stane 850 milijard evrov. Novo direktivo morajo države članice EU prenesti v nacionalno zakonodajo do konca leta 2026. Če bodo ravni onesnaženosti zraka v državah članicah v prihodnjih letih, torej že v vmesnem obdobju do uveljavitve leta 2030, višje od novih mejnih, bodo morale sprejeti ukrepe za zagotovitev skladnosti do uveljavitve leta 2030. Nova direktiva bo tudi poostrila kazni, poenostavila izterjanje odškodnine pri negativnih vplivih na zdravje in zagotovila boljše obveščanje javnosti. Bo MOPE z Ljubljano podpisal koncesijsko pogodbo za sežigalnico tik pred uvedbo nove evropske direktive v slovensko zakonodajo? Se ministrstvo zaveda, da bo treba skladno z novo direktivo zagotoviti ukrepe za izboljšanje kakovosti zraka? Mar bomo ljubljansko sežigalnico podobno kot TEŠ predčasno zaprli?

Načrtovana sežigalnica v Ljubljani prinaša velika zdravstvena tveganja zaradi umestitve v kotlino, na kar opozarjajo številni ugledni domači zdravniki. Zato je nenavadno, da MOPE med merila, po katerih se izbira najprimernejši ponudnik, ni uvrstil ravni onesnaženosti zraka na lokaciji, kjer se bo gradila sežigalnica. Zato se sedanja onesnaženost zraka ne točkuje in ne vpliva na izbiro najprimernejše lokacije. Naravne danosti lokacije so upoštevane zgolj pri enem merilu od skupaj šestih, pri kazalcu, ki se nanaša na prevetrenost, kjer je mogoče doseči le deset točk, in pri gostoti poseljenosti, kjer je mogoče doseči le pet točk od skupaj stotih. Kaj pa je to drugega kot dajanje prednosti Ljubljani, če ministrstvo pri ocenjevanju ne upošteva sedanje onesnaženosti zraka v občini gradnje sežigalnice, gostoti poseljenosti in prevetrenosti pa namenja skupaj za oba kazalca samo 15 odstotkov mogočih točk na razpisu. MOPE v merilih uporabi zgolj projektirano vrednost onesnaževala, v tem primeru sežigalnice, to pa pomeni zgolj dodatne izpuste, ki jih bo s svojim obratovanjem ustvarjala. Omeniti je treba, da sta v razpisu določeni še dve merili, ki imata podlago v najboljši tehnologiji, vendar to ne spremeni naravnih danosti, ki izhajajo iz lokacije, kotlina bo še vedno kotlina. S tem je krog na podlagi doseganja točk na razpisu sklenjen, konkurenca pa izločena. Pravzaprav že opredelitev območja največje koncesije, ki obsega osem statističnih regij od 12, izključuje konkurenco, saj si tolikšno investicijo zaradi zmogljivosti sežigalnice lahko privošči le MOL. V javnosti se omenja, da bo v gradnjo ljubljanske sežigalnice vloženih 300 milijonov evrov, čeprav je še pred začetkom poletja MOL v reklamni brošuri zapisal, da je vrednost projekta ocenjena na 200 milijonov evrov, skupaj z razširitvijo sistema daljinskega ogrevanja in posodobitvijo RCERO Ljubljana. Opozoriti je treba, da bo imel MOL pri prijavi na razpis precej proste roke pri oblikovanju cene za storitev izvajanja koncesije, saj se zelo verjetno zaradi omejitve razpisa nihče poleg občine same niti ne bo potegoval za pridobitev največje koncesije. Finančno smotrnost izvedbe gradnje sežigalnice dodatno zaplete zelo verjetna skorajšnja uvedba energetskih kuponov za sežigalnice. Ravno prehod termoelektrarn na režim energetskih kuponov pa je dokončno finančno potopil TEŠ. Tako ali tako bomo koncesnino plačali slovenski davkoplačevalci, občani Ljubljane pa ne samo z denarjem, ampak tudi z zdravjem.

Odsotnost razmisleka in širše javne razprave o sežigalnicah ne zbuja zaupanja v transparentnost postopka. Rok za oddajo prijav za podelitev koncesij je drugi teden februarja. Ko bodo koncesijske pogodbe enkrat sklenjene, poti nazaj ne bo več. Čas je, da prebivalci Ljubljane stopijo skupaj, za njihovo zdravje in prihodnost gre.