Privatizacija zraka

Delu javnosti se zdi nenavadno, da je pri javnem razpisu za izbiro koncesionarja za namen sežiganja odpadkov v Sloveniji izpostavljena lokacija v ne-prevetreni kotlini mesta Ljubljana. In to brez predhodne javne razprave, v odsotnosti širšega razmisleka. Glede tega so dejstva malo drugačna. Iz analiziranih gradiv izhaja, da je Uredba o opravljanju obvezne državne gospodarske javne službe sežiganja komunalnih odpadkov utemeljena v nizu dokumentov, uveljavljenih na nivoju države, ki njeno zakonitost podpirajo. Vsi ti dokumenti so bili (naj bi bili) uveljavljeni po predpisanih postopkih, z vsaj formalnimi možnostmi javne obravnave.

Kaj je torej narobe s postopkom? Vsekakor je na vrhu hierarhije okoljevarstvenega - trajnostnega – urejanja okolja (in s tem prostora) Nacionalni program varstva okolja (NPVO), to je Resolucija o Nacionalnem programu varstva okolja za obdobje 2020–2030, ki glede odpadkov vključuje opredelitve, kot so navedene v nadaljevanju. V »uvodu« NPVO RS opredeljuje: »V Sloveniji lahko govorimo o dobrem stanju večine okolijskih prvin, predvsem se je v zadnjih desetletjih izboljšala kakovost voda in zraka, bolje ravnamo z odpadki, bolj se zavedamo pomena ohranjene biotske raznovrstnosti in naravnih vrednot. Izboljšala sta se tudi poznavanje in razumevanje povezav med pritiski na okolje in stanjem okolja, večinoma smo na dobri poti k doseganju ciljev glede izpustov glavnih onesnaževal zunanjega zraka, itd. ter ciljev učinkovite rabe snovi in virov, ravnanja z odpadki« itd. Zaključimo lahko, da glede na kazalce stanja okolja danes lahko v te opredelitve dvomimo, so pa kljub vsemu še vedno veljavna podlaga za ukrepe in dokumente, ki sledijo.

Isti dokument med drugim navaja: »V skladu z Zakonom o varstvu okolja se ustanovi obvezna državna gospodarska javna služba sežiganja komunalnih odpadkov«. Objavljeno je tudi, da sta bili pred začetkom priprave NPVO 2020–2030 organizirani posvetovanji s predstavniki nevladnih organizacij in drugih strokovnih inštitucij s področja varstva okolja, ki sta prispevali zaključke in napotke. Torej naj bi bila izvedena neke vrste »omejena javna obravnava«.

V Sloveniji razpolagamo tudi z »izvedbenimi« okolijskimi akti, kot so Operativni program ravnanja z odpadki in Program preprečevanja odpadkov. Oba določata maksimalno količino predlaganega sežiganja komunalnih odpadkov. Tak ukrep je bil prepoznan kot nujen omilitveni ukrep tudi v Okolijskem poročilu za ta programa. Vsi trije dokumenti imajo predpisano (in verjetno izvedeno) javno razgrnitev v fazi pred uveljavitvijo.

Kakšne so bile pripombe javnosti v času njihove javne obravnave, če so bile podane? S kakšnimi argumenti je bilo zavrnjeno mnenje pristojnih za zdravje prebivalstva? Operativni program ravnanja z odpadki predvideva umestitev dodatnih naprav za energetsko predelavo na že konkretno opredeljenih lokacijah, javni razpis za izbiro koncesionarjev za sežig predstavlja samo nadaljevanje »že dorečenega«.

Naslednji pomemben izhodiščni dokument je Strategija prostorskega razvoja Slovenije, ki tudi vključuje obravnavo področja Ravnanja z odpadki. V njej je določeno: »Prostorske ureditve za termično obdelavo odpadkov se načrtujejo zunaj trajno varovanihkmetijskih zemljišč, varovanih območij in naravnih vrednot, zavarovanih območij in objektov kulturne dediščine, območij izjemnih krajin in krajinskih območij s prepoznavnimi značilnostmi na državni ravni. Torej ne tik ob meji z Naturo 2000 in s Krajinskim parkom Barje. Ta zahteva torej izključuje lokacijo centralnega zbirališča odpadkov RCERO Ljubljana kot primerno za sežigalnico.

Dokumenti NPVO, Okolijsko poročilo in oba Programa v postopke priprave le-teh ne vključujejo strokovnjakov s področja medicine oziroma javnega zdravja, vključno s področnim ministrstvom, ipd. Ti strokovnjaki imajo danes kar nekaj pomislekov glede nameravane postavitve sežigalnice odpadkov, posebno na lokaciji v ljubljanski kotlini. Naštete dokumente izpad navedenih strokovnjakov dela neverodostojne, in tudi nezakonite. Ministrstvo za zdravje, oziroma njihovi pooblaščenci, naj bi bili obvezni soglasje – mnenje – dajalci. Če njihova uradna stališča niso del sprejetih dokumentov, gre torej za pomanjkljive in nezakonite akte.

Preden država (in občine) pristopijo k pripravam in uveljavljanju prostorskih načrtov za sežigalnico odpadkov (v Ljubljani, oziroma Mariboru) na izvedbeni ravni, je treba lokacijo in problematiko bolje razrešiti na strateških nivojih urejanja prostora in varstva okolja v državi.

Okolijsko poročilo za Operativni program ravnanja z odpadki in za Program preprečevanja odpadkov pa je nezadostno, »pro forma«, brez prave vsebinskosti, zdravstveni vidik strokovnjakov s področja medicine in javnega zdravja ni ustrezno vključen. Tudi ostali (prostorski in drugi) dokumenti, ki vključujejo varstvo okolja (vključno OPN MOL), pa sežigalnice (v Ljubljani) nimajo ustrezno presojane, niti javno obravnavane.

Problematičnost lokacije na območju RCERO MOL je povezana tudi z najavljenim »globokim temeljenjem« na pilotih – ljubljanske smeti namreč plavajo na kopreni, potopljene v podtalnico barja, podtalnica je pa povezana z vodonosnimi plastmi za vodovod; globoko pilotno temeljenje bo moralo prebiti kopreno. Kar pa ne bo možno brez vdora nečistoč v podtalnico.

Okolijsko poročilo za Program ravnanja z odpadki in za Program preprečevanja odpadkov Republike Slovenije te nevarnosti obravnava samo deloma, z »opozorilom«: (10.2, Zdravje ljudi – omilitveni ukrepi, itd.) – »dodati je treba ukrep o pripravi zakonodajne podlage za zaprtje obstoječega odlagališča komunalnih odpadkov takoj, ko se ugotovi na podlagi rezultatov obratovalnega monitoringa, da pronicanje odcedne vode iz telesa odlagališča pomeni tveganje za nedoseganje dobrega kemijskega stanja podzemne vode«, itd. To pomeni, da ni nobenega zagotovila, da do onesnaženja podtalnice in posredno pitne vode v Ljubljani ne bo prišlo.