V središču / Čigav program je uresničeval domobranski javni tožilec 

Odločitev, s katero je ustavno sodišče razveljavilo sodbo vrhovnega sodišča v zadevi Rupnik, je prelomna predvsem zato, ker gre za prvo resnično vsebinsko ustavnosodno presojo, ki upošteva zgodovinski kontekst druge svetovne vojne in povojnega obdobja. Po več kot treh desetletjih nas ta odločitev končno jasno umešča na stran protifašistične koalicije in njenega vrednotenja zločinov nacizma, fašizma in kolaboracije, pa tudi ravnanja zavezniških sodišč po vojni.

Seveda so bila povojna sojenja improvizirana, pogosto nedosledna in daleč od današnjih standardov pravne države – isto lahko z današnjega vidika očitamo tudi nürnberškim ali tokijskim procesom. A kljub temu je bila takrat postavljena temeljna ločnica med nosilci okupacijskih režimov in kolaboracije na eni strani ter zmagovalnim protifašističnim redom na drugi. Prav to ločnico je slovensko sodstvo po letu 1990 večinoma zabrisovalo.

V Sloveniji se je namreč po osamosvojitvi ideološko in pravno vztrajno uresničeval program domobranske emigracije, objavljen leta 1990 v Buenos Airesu, ki ga je kot svojega prevzel desni del Demosa – kar je bil tudi eden ključnih razlogov za njegov razpad. Ta program je zahteval delegitimizacijo NOB in OF kot »komunistične revolucije«, rehabilitacijo domobrancev, Rupnika in Rožmana, odstranitev spomenikov NOB, vračilo premoženja in druge podobne posege. V različnih oblikah se je uresničeval vsa naslednja desetletja, tudi s tihim soglasjem levosredinskih vlad.

Prelomne pravne poteze so bile sprejete v času domobranskega javnega tožilca Antona Drobniča, simbolni vrh pa je bila razveljavitev procesa proti škofu Gregoriju Rožmanu, dosežena s pritiskom katoliške cerkve. Ta ima v slovenskem pravosodnem sistemu poseben, neformalen status že od začetka devetdesetih let, kar se je pokazalo tudi pri denacionalizaciji, kjer je bil prvič sistematično izločen socialno-zgodovinski kontekst. S tem je bila legitimirana restavracija fevdalnih posesti v komaj nastali republiki, brez resnega razmisleka o laični državi in zgodovinski vlogi teh oblik lastnine – na kar so že takrat opozarjali ugledni pravniki in zgodovinarji.

Edina točka, kjer se je slovensko sodstvo vsaj delno zadrževalo, so bili avnojski sklepi, saj bi njihov preklic ogrozil pravno podlago državnosti in imel še večje finančne posledice. Prav zato je ta odločitev pomembna tudi širše – Slovenijo vsaj deloma umešča zunaj revizionističnega kroga nekaterih drugih postjugoslovanskih in vzhodnoevropskih držav.

Ali bo ta sodba pomenila tudi dejanski prelom s hipokritsko »rehabilitacijo« vojnih zločincev z razveljavljanjem povojnih sodb zaradi retroaktivnosti ali pavšalne oznake revolucionarnega prava, pa bo pokazal šele čas.