V središču / Rupnik je kriv, škof Rožman pa tudi!

Na različnih pretočnih platformah (kmalu pa tudi v slovenskih kinematografih) si je mogoče ogledati ameriški film Nuremberg, ki prikazuje sojenje nacistom, še posebej Hermannu Göringu, na videz prijaznemu, človeškemu, izobraženemu, a seveda psihopatskemu rajhmaršalu, drugemu človeku tretjega rajha, poveljniku Luftwaffe, »zbiralcu« umetnin, ki so ga obsodili na smrt, a do vislic ni prišel, saj je prej vzel cianid.

Göring je bil vojni zločinec, med sojenjem je imel odvetnika, možnost zaslišanja prič, vpogled v dokazno gradivo, a odločitev o njegovi krivdi je bila dokončna, možnosti pritožbe na višjo instanco ni bilo, sodba, utemeljitev krivde po točkah obtožnice, pa je obsegala zgolj tri strani. Je bilo to sojenje v skladu s kazenskimi postopki, kot jih poznamo danes? Ni bilo. Je za Göringa in njegove pajdaše veljala domneva nedolžnosti? Morda formalno, a na sodišču so zmagovalci sodili poražencem. Prav tako pred sojenjem v Nürnbergu ni obstajala pravna podlaga za zločine zoper človečnost, pojavljali so se ugovori, da naj bi šlo za retroaktivno kaznovanje, vendar so bila dejanja nacistov tako zločinska, da tako rekoč nihče ni dvomil o njihovi krivdi. Na sodišču jo je bilo treba le dokazati. Kljub nekaterim poskusom sodbe z nürnberškega procesa niso bile nikoli razveljavljene.

Režim, ki ga je vzpostavil Adolf Hitler, je bil zločinski. Sodelovanje s tem režimom je bilo moralno zavržno in v nekaterih primerih pravno sankcionirano. Prav tako sojenje v Nürnbergu ni bilo izjema, po vojni je bilo na različnih sodiščih na različne kazni, tudi na smrt, obsojenih veliko kolaborantov, denimo Norvežan Vidkun Quisling pa Francoz Philippe Pétain, Nizozemec Anton Mussert, Madžar Ferenc Szálasi, pri nas pa med drugim Leon Rupnik in škof Gregorij Rožman.

Pravno sprenevedanje

V Sloveniji je bila leta 2007 razveljavljena obsodba zoper škofa Gregorija Rožmana, ker je bil obsojen v odsotnosti. S tem so bile po mnenju vrhovnih sodnikov kršene bistvene določbe kazenskega postopka. Škofa med sojenjem leta 1946 res ni bilo več v Sloveniji, saj je odšel v Celovec, zato je bila, izhajajoč iz suhega procesnopravnega stališča, sodba sodišča pričakovana, pa četudi škofova vloga med drugo svetovno vojno ni bila ravno častna, prej nasprotno. Britansko zunanje ministrstvo naj bi bilo o njem zapisalo, da je »očitno sodeloval s sovražnikom in da ni nič manj kriv od drugih, ki so bili izročeni komunistom«. V Jugoslaviji so škofa Rožmana zaradi sodelovanja z okupatorjem obsodili na odvzem prostosti s prisilnim delom za dobo 18 let, izgubo državljanskih pravic in zaplembo premoženja. Ta sodba je bila, kot je bilo zapisano že prej, razveljavljena.

A v Sloveniji so sodniki stopili še korak dlje. Oktobra 2019 je vrhovno sodišče presodilo, da je bil na napačen način obsojen tudi Leon Rupnik, ki pa je drugače od Rožmana med procesom leta 1946 sedel v sodni dvorani. Sodni senat vrhovnega sodišča – v njem so sedeli Branko Masleša kot predsedujoči in Vesna Žalik kot poročevalka ter Mitja Kozamernik, Marjeta Švab Širok in Barbara Zobec – je presodil, da je sodba vojaškega sodišča, na katerem je bil na smrt obsojen poveljnik domobranskih enot, neveljavna. Vrhovni sodniki so poudarili, da Rupnikova obsodba ni skladna niti s pravnimi standardi iz leta 1946, bila naj bi torej neutemeljena, zato so zadevo vrnili v ponovno odločanje. Pobudnik obnovitve procesa zoper Leona Rupnika je bil njegov vnuk Alejandro Rupnik. Na istem procesu sta bila na smrt obsojena tudi medvojni poveljnik ljubljanske policije Lovro Hacin in nemški SS-general Erwin Rösener. Po analogiji z odločitvijo o Rupniku naj bi bila pravno nedolžna torej tudi Hacin in Rösener.

Odločitev ustavnih sodnikov je bila pričakovana, med drugim v odločbi piše, da je sodba vrhovnega sodišča »očitno napačna in pomeni kršitev prepovedi sodniške samovolje«.

Razveljavitev Rupnikove obsodbe je takrat v javnosti dvignila precej prahu. Razloga sta bila dva: prvič, vrhovni sodniki so si po pilatovsko umili roke. Ker so Leona Rupnika ubili, ponoven proces kljub napotilu vrhovnega sodišča sploh ni bil mogoč, Rupnik pa je bil tako pravno rehabilitiran. In drugič: Rupnik je bil nasprotnik partizanov, bil je goreč antisemit, vodil je vojaško formacijo, ki je sodelovala z nemškim okupatorjem in pobijala aktiviste in podpornike Osvobodilne fronte, bil je kvizling, podpornik Adolfa Hitlerja, človek, ki je zapisal, da jamstvo za uspeh slovenskega naroda daje »genialni vodnik boja za srečo vseh mladih evropskih narodov, ki mu je za čast in obnovo – vodja velikonemške države Adolf Hitler«. Tega, da je Rupnik sodeloval pri prisegi domobrancev Adolfu Hitlerju, ni treba posebej poudarjati, tudi tega, da je bil prepričan, da je kapitalizem in komunizem »ustvarilo židovstvo, ki želi zasužnjiti svet,« ne. Zaradi odločitve vrhovnih sodnikov je takrat protestirala Zveza združenj borcev za vrednote NOB Slovenije, protestirale so tudi judovske organizacije, prišlo je celo pismo iz Centra Simona Wiesenthala, v katerem je pisalo, da »ta sramotna odločitev pomeni pretresljivo izkrivljanje zgodovine holokavsta in grozljivo žalitev številnih Rupnikovih žrtev in njihovih družin«.

Na ustavno sodišče je potem romalo kar 13 zahtev za ustavno presojo. Eno izmed njih je vložil pravnik dr. Ljubo Bavcon. Bavcon je pred leti za Mladino jezno dejal, da se je z rehabilitacijo zgodila zloraba prava. »Ta pa ima dva vidika. En vidik je osebno za Rupnika ali njegove potomce, drugi vidik pa so širše družbene posledice, ki pomenijo rehabilitacijo narodnega izdajstva, kolaboracije z najhujšimi stoletnimi sovražniki. Gre za rehabilitacijo vojnih hudodelstev in hudodelstev zoper človečnost, ki so bila obsojena na nürnberških procesih. V nobeni drugi državi v Evropi ne pade nikomur na misel, da bi zahteval razveljavitev nürnberških procesov, čeprav jim je pravno mogoče marsikaj očitati.«

Poseg ustavnih sodnikov

Lanskega decembra je ustavno sodišče sprejelo odločbo o eni izmed ustavnih pritožb zaradi sodbe vrhovnega sodišča v primeru Leona Rupnika. Odločitev je postala javna šele te dni, na začetku februarja. V razmeroma zapleteni zadevi so se ustavni sodniki najprej vprašali, ali ima pritožnik sploh pravico sprožiti ustavno presojo. Odgovor je bil pritrdilen: pravni interes so priznali Roku Lampetu, vnuku žrtve vojnega nasilja. Potem so se vprašali, ali so bila res izčrpana vsa pravna sredstva, in čeprav je na rednih sodiščih še tekel postopek, ta je vsebinsko prazen in brez pomena, so ustavno pritožbo sprejeli v obravnavo. Na koncu so še razveljavili sodbo vrhovnega sodišča.

Odločitev ustavnih sodnikov je bila pričakovana, med drugim v ustavni odločbi piše, da je sodba vrhovnega sodišča »očitno napačna in pomeni kršitev prepovedi sodniške samovolje«. Razlogov je več. Po mnenju ustavnega sodišča vrhovni sodniki niso dovolj natančno ugotavljali, kakšna pravna podlaga je obstajala leta 1946, niso niti pojasnili, kakšna naj bi bila splošna pravna načela, ki so jih v času izdaje obsodilne sodbe priznavali civilizirani narodi, pa tudi ne razložili, kako so prišli do sklepa, da obrazložitev Rupnikove sodbe ni bila v skladu s temi standardi. Namesto njih so to storili ustavni sodniki. Pri odločitvi o veljavnosti Rupnikove obsodbe so se sklicevali na Uredbo o vojaških sodiščih (iz leta 1944) in na Sporazum o pregonu in kaznovanju glavnih vojnih hudodelcev evropske osi iz leta 1945 (t. i. londonski sporazum), katerega sestavni del je tudi statut Mednarodnega vojaškega sodišča, ki je bil pravna podlaga za vodenje nürnberških procesov.

Obsodba voditelja domobrancev Leona Rupnika je znova veljavna. In Rupnik spada tja, kjer je njegovo mesto, med kolaborante in v zgodovino.

Ustavna sodnica dr. Katja Šugman Stubbs je v pritrdilnem ločenem mnenju zapisala, da »iz vsega tega sledi sklep, da je bila obrazložitev sodbe iz leta 1946 skladna s tedaj veljavnim procesnim predpisom in tedaj veljavnimi splošnimi, od civiliziranih narodov priznanimi pravnimi načeli, ki skupaj tvorijo upoštevno merilo presoje. Vrhovno sodišče je z arbitrarno razveljavitvijo obsodilne sodbe zoper Rupnika osebno poseglo tudi v dostojanstvo žrtev vseh formacij, ki jih je ta organiziral, vodil in podpiral, hkrati pa tudi v dostojanstvo njihovih potomcev.«

Pot do ustavne odločbe ni bila lahka. Kakor piše v že omenjenem mnenju, je bila zaradi zapletenih pravnih vprašanj celotna presoja »težak izziv«, za katerega so na sodišču »porabili nesorazmerno količino časa in energije«. Razlogi za to niso bili ideološki in politični, pač pa predvsem pravni. Leta 1994 je bil v Sloveniji spremenjen zakon o kazenskem postopku in ta sprememba je omogočila ponovno odprtje postopkov, ki so potekali v drugem času in ob drugačnih procesni in materialni zakonodaji. »Namen tega posega je bil hvalevreden, namreč popraviti med vojno in po njej storjene krivice, žal pa je bila izvedba v določenih segmentih nedomišljena,« je zapisala sodnica Šugman Stubbs. »In to je povzročilo zaplete, ki jih dobro ilustrira prav naš primer.«

Kakorkoli, vrhovni sodniki so se odločili napačno, napačni sta bili razveljavitev obsodbe in odločitev, naj o Rupnikovi krivdi ponovno odločajo nižja sodišča. V tem primeru namreč, kot že zapisano, sploh ne bi šlo za ponovno sojenje, saj bi bil izid zaradi smrti obdolženega znan vnaprej. Ustavni sodniki so odločitev potrdili s sedmimi glasovi za, manjkal je le glas sodnika Klemna Jakliča, ki je bil odsoten. Odločitev je bila torej sprejeta s soglasjem, kar ji daje posebno težo.

Obsodba voditelja domobrancev Leona Rupnika je zdaj znova veljavna. In Rupnik spada tja, kjer je njegovo mesto, med kolaborante in v zgodovino. A težava je v tem, da nekatere slovenske politične stranke, predvsem stranka SDS, v svoji politični gonji proti vsemu, kar vsaj malo diši po komunizmu, pa četudi tega že desetletja ni, poveličujejo domobransko stran. Stran, ki je sodelovala z okupatorjem, z nacisti, ki so želeli izbrisati slovenski narod.

In kaj imata z vsem tem rehabilitirani ljubljanski škof Gregorij Rožman in katoliška cerkev? Razmislimo za hip, kakšna je razlika med Rožmanom in Rupnikom. Eden je bil verski voditelj, drugi poveljnik domobrancev. A vseeno – ali ni bil ravno škof Rožman tisti, ki je prvi prestopil Rubikon, ko je že 3. maja 1941 italijanskemu komisarju Grazioliju izrazil popolno lojalnost? Ali ni bil škof Rožman tisti, ki je leta 1942 v spomenici zaprosil italijanskega generala Robottija, naj omogoči nastanek vaških straž, iz katerih se je kasneje oblikovalo tudi domobranstvo? Ali ni bil škof Rožman tisti, ki je vrhovnemu komisarju Operacijske cone Jadransko primorje dr. Friedrichu Rainerju predlagal, naj za vodjo pokrajinske uprave imenuje Leona Rupnika, podpornika nacistov in sovražnika Judov? In ali ni škof Rožman dopuščal, da so v nekaterih cerkvah nasprotniki partizanskega gibanja utrdili vojaške postojanke, na sv. Urhu pri Ljubljani pa imeli mučilnico? S tem ko je ustavno sodišče potrdilo krivdo Leona Rupnika, je storilo še nekaj drugega. Njegov somišljenik, ljubljanski škof Gregorij Rožman, je morda zaradi procesnih razlogov res postal pravno nedolžen, a to ne pomeni, da on in katoliška cerkev nista moralno odgovorna za kolaboracijo, ki je med drugo svetovno vojno vzniknila v Sloveniji. In tega greha katoliška cerkev še vedno ni priznala.