Rupnik je kriv, škof Rožman pa tudi!

Avnoj je po osvoboditvi Beograda sprejel sklep, da so vsi zakoni kraljevine Jugoslavije, okupatorski in njihovih pomagačev veljavni, če niso v nasprotju s pridobitvami NOG in NOV. Vojaški KZ določa, da vojaška sodišča sodijo tako vojakom, civilistom, prebivalcem okupiranih področij in vojnim ujetnikom po vseh zakonih. Sodijo v vojnem času, ki se ni končal ne 7., ne 8. na 18. maja, ampak s podpisom mirovne konference februarja 1947. Uporabljali so tudi Zakon o zaščiti javne varnosti in reda, bolj znan kot Zakon o zaščiti države in Zakon o zasegu premoženja zaradi veleizdaje.

Vprašanje je, ali so bežali pred komunizmom ali pred državnimi zakoni. Vedeli so, da njihova usoda ni perspektivna ne če zasedejo Slovenijo enote JA od podpisa Šubašić -Tito državna vojska, ali Mihailović s Četniki. Odgovorni za kolaboracijo so pobegnili pred umikom nemških sil in njim podrejenih kolaborantskih enot.

V procesih pred Vojaškim sodiščem se je sodilo po Zakonu o zaščiti države, kraljevine Jugoslavije. Osumljeni niso imeli stika z zunanjim svetom do branja obtožnice, takrat so oni izvedeli, česa jih obtožujejo in ravno tako njihov zagovornik. Potem so se lahko srečevali z odvetnikom, vendar samo ob prisotnosti zasliševalca ali člana sodišča. Sodilo se je tudi odsotnim obtožencem. Po sodbi so imeli pravico do pritožbe, vendar to ni zadržalo prestajanja kazni, oni na begu pa so se morali najprej predati oblastem, začeti prestajati kazen in šele potem dobili pravico do pritožbe. Zakon je imel dva člena, prvi zahteva, da so vsi zakoni, nasprotni temu, neveljavni in drugi, da so sodbe tega sodišča dokončne.