Knjiga / Olivier Bourdeaut: Čakajoč na Bojanglesa

+ + + +

Odštekanci, ptič še posebej

Prvenec Oliviera Bourdeauta (1980) Čakajoč na Bojanglesa se začne v maniri osvobojenih sedemdesetih in takratnih predvsem sebi zavezanih proznih pristopov, torej Borisa Viana ali Émila Ajara, kar je psevdonim Romaina Garyja, ali pa v slogu sočasnega ludizma pri nas: na videz zafrkantski in malo zmaknjeni pripovedovalec nas seznani z domačo situacijo. Imajo ptiča, ne prav majhnega, ki je hitro užaljen, sicer pa uganja norčije, kot vsi naokoli. Doma ga vse noči besno žurajo, oče in mati, ki se rada vikata in vikata tudi vse druge, plešeta z družbo veseljakov na balado o Bojanglesu v izvedbi Nine Simone. Ko mali ugotovi, da v šoli težje razumejo njihovo domačo brezskrbnost in življenje mimo urnikov, začne lagati, kot je lagal oče, ko je spoznal mater, in z očetovo lažjo se roman začne. Da se mati ne bi zazankala v obračune s šolskimi oblastmi, malega enostavno – izpišejo. In veseljačijo naprej.

Bourdeautov – glede vpogleda v celotno zadevo nepoučeni in zmaknjeni – pripovedovalec domače okolje opisuje kot popolnoma logično in normalno, tudi odločitev, ki izhaja iz ugotovitve, da če »španski grad« pomeni isto kot pri nas grad v oblakih, pač kupijo graščino v Španiji. Oče je namreč premožen, ker ima servise za tehnične preglede. Kljub temu pošto mečejo neodprto kar na kup. Dokler lahko.

Zdi se, da gre za nekakšno realizirano utopijo, kjer zemeljski dnevi minevajo v petju in plesu in nalivanju s koktajli ob opazovanju, kaj uganjata domači ptič in družinski prijatelj senator, ki se baše in naliva čez vse. Vendar se kmalu pojavi v tisku ločen del, o spoznavnem dnevu staršev izpod očetovega peresa, z ugotovitvami, da vse drsi navzdol in čez rob, zaradi norosti in laži. Pripoved ohranja humorne odtenke, vendar dobiva tudi vse bolj grenke, na psihiatriji mali spozna zanimive originale in se z njimi spoprijatelji in vse skupaj se zasuka v zadnji ples v tujini. Kar ostane, ob sprotnem in ne ravno z uvidom spisanem delu, je očetov komentar, njegovi dnevniki in nekoliko bolj grenka, tudi bolj sprijaznjena resnica o bipolarnosti, ustvarjalnosti in drsenju v norost.

In o usodni ljubezni, ki pogoltne vse drugo. Bourdeaut spretno preklaplja med sentimentalnostjo in nekakšno potujitvijo, ko so zaresne in usodne stvari povedane skozi optiko nekoga, ki ne razume. Da vse skupaj ne bi učinkovalo prelahkotno, saj gre za zadeve duševnih bolezni in ustreznih ustanov, je tu zunanji komentar, očetovi zapiski, včasih tudi obupani, na vsak način pa sprijaznjeni. Ravno v tej dvojni perspektivi se zgodba o paru, ki pleše na rob brezna, izpiše na tanki meji med sentimentom – brez patosa – in brezskrbnim opazovanjem življenja v večnem zdaj. Ker je prihodnost gotova, ne ravno na zaželen način.