Film / Tajni agent

zelo za

Če me zdaj zapustiš.

Desničarski populisti – od Trumpa do Janše – razglašajo za komuniste vse, ki se ne strinjajo z njimi. To je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja – v dobi političnih čistk, likvidacij in izginotij – počela tudi brazilska vojaška hunta: za komuniste je razglašala vse, ki niso bili po njeni meri – od gejev do dolgolascev. Množice je strašila z marginalci. Monumentalni, epski, skoraj triurni tropski politični triler Tajni agent, ki ga je posnel veliki Kleber Mendonça Filho (Šumi soseske, Aquarius, Bacurau), se dogaja leta 1977 – ob zatonu diktature. Režim se že krha, počasi razpada, a še vedno je maščevalen, tem bolj, ker je dobro kritje za tiste aparatčike, ki se jim je kdo zameril – pod krinko režima in s pomočjo represivno-varnostnega aparata lahko vedno nekaznovano obračunajo z vsakim, ki jim gre na živce, ki jih je užalil, ki jim ni ustregel, ki jim je oporekal. Diktatorska hunta ni nič abstraktnega ali brezosebnega, ampak nekaj povsem osebnega.

Marcelo (Wagner Moura), levičarski univerzitetni profesor in ekspert za litijske baterije, ki v resnici sploh ni Marcelo, temveč Armando, se je zameril nekemu funkcionarju iz Sao Paula, zato se nanj po vrnitvi v rodni Recife, kjer se ponovno zbliža s svojim sinom Fernandom (Enzo Nunes) in kjer se skuša dokopati do lažnih, ponarejenih dokumentov, ki bi mu omogočili beg v tujino, prilepita dva poklicna morilca (Roney Villela & Gabriel Leone), toda pot skozi totalitarno Brazilijo je dolga, ovinkasta, labirintna, nevarna, morasta, karnevalska, prežeta z vsemi odtenki melanholije, polna tajnih odporniških mrež, trupel, duhov, spominov, stigem, skrivnih, izgubljenih identitet, terorja, konspirologije, obsedenosti, morskih psov, amputiranih nog, dvoglavih mačk, fašistov, disidentov, beguncev (Udo Kier!), razrednih napetosti in sladkih popevk (If You Leave Me Now, Love to Love You Baby), vseskozi brutalno originalna in mestoma tako turbulentna in drastična, kot da je obtičala med vrsticami Prerokbe in Žrela.

Filma s tako sočno, senzualno, imerzivno, urgentno atmosfero zlepa ne boste videli, kakor tudi zlepa ne boste videli filma, ki bi znal na toliko načinov – tako hitchcockovsko in obenem tako coen-coenovsko – ustvariti vtis, da gre za boj na življenje in smrt. Finale je brezobzirna mojstrovina suspenza in paranoje. Zato niti ne preseneča, da Tajni agent stalno namiguje, da v kinih tedaj, leta 1977, vrtijo Žrelo, mojstrovino suspenza in paranoje, in da je v kinu, v katerem je hotel mali Fernando nekoč gledati Žrelo, pa mu ni uspelo, kasneje, ko odraste in doktorira, bazirana banka krvi. Tu vidimo, kakšne travme povzroča politično nasilje, tako da si lahko živo predstavljamo, kakšne travme bo povzročilo politično nasilje, ki se vrača zdajle, v našem času. (art)

sD1qBmu7eVo