Film / Viharni vrh

za +

Zlomil si mi srce!

Ko človeštvo začuti, da seks ni več to, kar je bil (ali pa je to, kar še nikoli ni bil), in da je konec ljubezni, kot smo jo poznali, ekranizirajo Viharni vrh. Emily Brontë ga je objavila leta 1847 – leto pred revolucionarno »pomladjo narodov«. Naslednje leto je umrla. V novi verziji, ki jo je posnela Emerald Fennell, avtorica Obetavne mladenke (in Saltburna), se Heathcliff (Jacob Elordi), »divjak« od nikoder (vanj naj bi Emily Brontë projicirala vse tedanje stereotipe o Judih), in Catherine Earnshaw (Margot Robbie), razvajenka iz finančno propadle družine, na vse mogoče in nemogoče načine zapeljujeta, mamita, pecata, kurita in vzburjata, a odnosa ne konzumirata in ne konzumirata. Njuna želja nikoli ne spi, zato čakamo, da se bo kaj zgodilo, pa se ne. Čakamo, da ju bo razneslo, pa ju ne. Čakamo na »fuk stoletja«, pa ga ni. Zdi se, kot da jima nekaj manjka, zato ne moreta priti »skupaj«. Potem pa nam kapne: točno, manjkajo jima splet, socialna omrežja, aplikacije za zmenke, sms. Manjka jima digitalni posrednik, ki bi jima omogočil, da bi prišla res skupaj in šla »do konca«.

Pa vendar: ko gledate, kako ekstatično, obupano in neumorno se zapeljujeta, mamita, pecata, kurita in vzburjata, imate občutek, da le posnemata interaktivni promet na spletu, socialnih omrežjih, aplikacijah za zmenke in smsu, ki jima preprečuje, da bi šla »do konca«, in ki jima obenem dopoveduje, da – kot bi rekel Jacques Lacan – spolno razmerje ne obstaja. Seks je le tavotologija. Kako bi danes izgledal seks, če ne bi bilo interneta? Kot imitacija interneta! A film – revizija, dekonstrukcija, rekonstrukcija, parodija literarne klasike ( ja, dogaja se v alternativnem devetnajstem stoletju) – že takoj na začetku pove, kaj bo nadomeščalo oz. kaj je tedaj, v devetnajstem stoletju, nadomeščalo digitalni interface: smrt. Film se namreč začne z javnim obešanjem nekega moškega, njegovo stokanje in njegova nepričakovana erekcija pa delujeta kot Pornhub za tiste, ki to eksekucijo gledajo. Nekateri se začnejo celo spontano žgati. Vsaka smrt, vsak pogreb je potem afrodiziak. Obenem pa ni čudno, da Heathcliffu in Catherine »nekaj« preprečuje, da bi se pofukala: potem ko je njen oče (Martin Clunes) posvojil Heathcliffa, sta skupaj odraščala, praktično kot brat in sestra (»To bo tvoj hišni ljubljenček,« ji dahne oče, ko ga pripelje domov), tako da je v njuni ljubezenski ambiciji nekaj incestuoznega, tabuiziranega, prepovedanega, »nekaj«, kar jima ne pusti, da bi šla »do konca«.

Toda film nagovarja naš čas, dobo zapeljevanja, zato kot »stvari same« ne prikazuje seks, temveč prav njuno zapeljevanje, mamljenje, podžiganje, vzburjanje. Pri zapeljevanju gresta lahko dlje kot pri seksu. Še več: prav pri zapeljevanju gresta lahko »do konca«. Pri zapeljevanju gresta tako daleč, da bo seks itak le razočaranje, antiklimaks, potrditev, da spolno razmerje ne obstaja. »Do konca« ni več mogoče. V času občutljivosti na toksično obnašanje in toksične odnose nam film »največjo ljubezensko zgodbo vseh časov« prikazuje kot toksično – kot strašno, radikalno, pošastno toksično. Kot da bi hotel reči: če naj bo ljubezen prava, mora biti toksična. Heathcliff in Catherine se mučita in žreta, od ljubezni se jima meša, blaznita, uničujeta vse okrog sebe. Nikoli, prav nikoli si ne prideta na jasno. »Zlomil si mi srce,« vzklikne Catherine, ki se nekje vmes poroči z bogatim, prijaznim Edgarjem Lintonom (Shazad Latif), Heathcliff, ki nekje vmes izgine in se vrne bogat, pa odvrne: »Ne, nisem ti ga jaz zlomil. Sama si si ga zlomila. In s tem si ga zlomila meni.« Ljubezen – splet nerazumevanja, negotovosti, napačnih reakcij, zavračanj, zmot, občutkov superiornosti, posesivnosti, treme, norosti, manipulacij, anahronizmov, neobčutljivosti, krutosti, trenutkov nekonzumiranosti, aritmije, neuslišanosti in neizbežne dvoumnosti – ju loči in raztrga. Čakamo le še pesem Love Will Tear Us Apart. V ljubezni straši. Nikoli ni dolgčas. Danes – v dobi telefonov, ki za vedno arhivirajo vse naše stike in zveze in jim omogočajo, da se v vsakem trenutku s peresno lahkim smsom ponovno aktivirajo – ni ljubezni nikoli konec. Zato ima Heathcliff še kako prav, ko dahne: »Nikoli te ne bom zapustil, ne glede na to, kaj boš storila.« (kino)