Film / Zatočišče

zadržan

Banalnost dobrega.

Jason Statham je spet nekdanji specialec, ki se je umaknil – tokrat na hladni, oddaljeni škotski otok, kjer dela kot zadržani, redkobesedni, samozatajeni, že kar meniški svetilničar. Spet šahira sam s sabo. Spet svoj dom – svetilnik – prelevi v utrdbo z minskim poljem (ki je bilo kakopak bolj zabavno v komediji Sam doma). Spet ima burno, bujno preteklost, ki pride za njim ( ja, nasilja se ni mogoče znebiti). Spet preveč ve, pa ga je treba »nevtralizirati«. Spet nadenj pošljejo trume komandosov, bolj ko ne maskiranih, v črno oblečenih, povsem brezosebnih, tako da z njimi niste seznanjeni in ničesar ne čutite, ko jih Statham brca, lomi, razbija in razmetava. Statham do njih ničesar ne čuti – ker jih ne pozna. In tudi oni do njega ničesar ne čutijo – ker le izvršujejo ukaze.

Zatočišče, prežet s populizmom (elite – politika, vodstvo specialnih enot, poveljnik komandosov – so skorumpirani ipd.), je Stathamov generik – kot bi ga napisal ChatGPT. A še ChatGPT je očitno začutil problem – občinstvo mora film vendarle začutiti. Zato mu doda psa (mar ne, John Wick?). A pes je premalo. Zato mu doda še najstnico (Bodhi Rae Breathnach), ki jo Statham junaško reši iz besnečih morskih valov, potem pa jo ima stalno ob sebi, da lahko občinstvo v tej vojni vseh proti Stathamu – ki morda nikoli ne bo največji, lahko pa je svetilnik – sploh kaj čuti. Dobro je samo po sebi banalno – kot zlo. (kino)