Naslovna tema / Pravljica

Skrajno desne stranke, kakršna je slovenska SDS, imajo povsod po Evropi podobno težavo: lahko se približajo zmagi, v zadnjih letih so pogosto celo relativne zmagovalke volitev, a vseeno ne morejo sestaviti koalicije in prevzeti vlade. Zaradi svoje odbojnosti imajo namreč težavo – ne morejo najti partnerjev, ki bi bili z njimi pripravljeni sestaviti koalicijo. Ne brez razloga. Povsod po Evropi namreč demokratične stranke oblikujejo tako imenovane sanitarne kordone – gre za vnaprejšnjo jasno zavezo o tem, da z avtoritarnimi in skrajnimi strankami ne bodo sodelovale.

Zato so te stranke v vseh državah prisiljene iskati rešitev, kako ta problem zaobiti. Nekatere poteze so radikalne: v igro stopijo praviloma mlajši, sodobnejši, na videz centristični in spravljivi kandidati, ki se izogibajo skrajnim izjavam. V Italiji je na primer prav zato vodenje stranke Bratje Italije prevzela Giorgia Meloni, enako je bilo na Švedskem, kjer je vodenje Švedskih demokratov prevzel Jimmie Åkesson. Tudi voditeljica francoskega Nacionalnega zbora Marine Le Pen je ugotovila, da je sama preveč odbojna, zato je za predsednika postavila danes 30-letnega Jordana Bardellaja, ki ne nosi prtljage vseh preteklih skrajnih izjav dolgoletne predsednice in njenega očeta, ustanovitelja stranke.

Janez Janša ima enak problem že skoraj celotno politično kariero. A ker imamo v Sloveniji, tako kot v večini evropskih držav, proporcionalni volilni sistem, se Janša ves čas osredotoča na ustvarjanje na videz neodvisnega političnega partnerja. Tako je na primer pred leti rušil Lojzeta Peterleta, ki je bil vseeno preveč svojeglav krščanski demokrat, ga pripravil do združitve njegove SKD s SLS, nato pa za mandatarja nastavil Andreja Bajuka. Človeka, ki mu je bil po godu. Bil je pravi za tistega, ki je stal za zaveso – pravzaprav dobesedno, Janša je stal za zaveso ljubljanske Festivalne dvorane, ko je potekala združitev. Naslednja takšna igra je bil projekt Državljanske liste pod vodstvom Gregorja Viranta. Na zadnjih volitvah je bil takšen Janšev projekt zavezništvo Povežimo Slovenijo. Razlog je preprost in izračunljiv: brez tretje stranke (ob zvesti Novi Sloveniji, kjer je za predsednika nastavil Jerneja Vrtovca), tudi ob zelo visoki podpori volivcev, ne more sestaviti koalicije.

Vse to smo zapisali, da bi poudarili, kako pomembna je ta tretja stranka za SDS in Janeza Janšo. V resnici je to zanj ključen problem – in rešitev obenem. In to že 30 let, torej od dokončnega razpada tako imenovane pomladne koalicije leta 1996, ko je SLS prestopila v koalicijo z LDS in Janezom Drnovškom. Trideset let. Tako star je ta problem SDS in Janeza Janše. In toliko časa ga že poskuša rešiti na enak način.

Skrajno desne stranke imajo povsod podobno težavo: lahko se približajo zmagi ali so celo relativne zmagovalke volitev, a ne morejo sestaviti koalicije in prevzeti vlade.

A vrnimo se v Francijo, kjer je Marine Le Pen pred štirimi leti presenetljivo postavila na prvo mesto takrat 26-letnega Jordana Bardellaja. Bardella je mlad, šarmanten, njegov nasmeh je nalezljiv. Deluje dostopen, rad gre med ljudi, in kamorkoli pride, se naredi vrsta oboževalcev, ki bi se radi z njim fotografirali. Aktiven je na družbenih omrežjih, predvsem na TikToku, kjer ima okoli 2,3 milijona sledilcev. V nastopih je veliko bolj umirjen in previden, kot je to značilno za njegovo predhodnico. Mediji so ga v preteklosti opisovali kot arhetip tega, čemur bi lahko rekli idealen zet, starejše francoske gospe pa naj bi spominjal na mladega Jacquesa Chiraca.

Kaj je skupno vsem opisanim projektom? Vsi omenjeni politiki, od Georgie Meloni do Jordana Bardellaja, so morali v času pred volitvami prepričati ljudi, da so drugačni – da niso skrajno desni, ampak demokratični in liberalni, da se jim je uspelo oddaljiti od pravega vodje in mu niso podrejeni. To je tista točka v nastopih in izjavah, ki jo najbolj natančno izdelajo. In to na obeh straneh: stari vodja in tudi »novinec«. Razhod mora biti jasen. Drugačnost mora biti nedvomna. Ljudje morajo verjeti.

V takšni vlogi – in dejansko gre za vlogo, za igro – v Sloveniji sedaj nastopa Anže Logar. Se še kdo spomni odrezavega, trdega ministra za zunanje zadeve v Janševi vladi? Današnji Logar je spravljiv, prijazen, dostopen in moderen politik, ki se zna pohecati na svoj račun. Kot takšen se predstavlja tudi v medijih, ki so mu večinoma naklonjeni in ga ves čas vabijo v studio. Nastopa kot popolno nasprotje Janeza Janše. V nedeljo je v Logatcu, kjer so Demokrati predstavljali svojo kandidatno listo za volitve, gostom postregel hamburgerje. In ker ga je Demokracija na naslovnici upodobila kot zlatega prinašalca, ki naj bi bil predan Robertu Golobu, je na dogodek prišel s psičko, četudi labradorko, in se z njo nastavljal kameram.

A naj vas ta naslovnica Demokracije nikar ne zavede. Propagandni stroj njegove bivše stranke, ki nikoli ni imel težav obračunavati s političnimi nasprotniki in disidenti SDS, namreč dejansko Logarja in njegove Demokrate pusti praktično pri miru. Janša, ki igra to igro ustvarjanja od njega domnevno neodvisnega satelita že 30 let, pa svoje napade odmerja previdno. Ravno dovolj previdno, da med njima ohranja navidezno razdaljo. A noben udarec ni usoden.

Januarja je na družbenem omrežju X zapisal, da naj bi šlo pri Logarjevi stranki za »prozoren murgelski manever, že viden pri ’virantovanju’«. A resnica je, da je Virant to igro odigral naravnost briljantno in leta 2011 omogočil njegovo drugo vlado. Tudi ob izstopu Anžeta Logarja in Eve Irgl iz SDS pred dvema letoma jima je Janša namenil zgolj vljudnostno pismo. Kogarkoli drugega, ki bi na takšen način zapustil stranko, bi živega odrl. Kdor je odšel iz SDS, se je moral pripraviti na napade iz vseh Janševih medijev.

Tudi sicer se slovenski mediji vsakemu prestopu iz ene v drugo stranko zelo posvečajo. Če bi na primer iz Svobode ali SD prestopilo okoli 20 vidnih lokalnih političnih veljakov, bi bila to tema vseh poročil. Ne samo to: tudi v Svobodi in SD bi zavrelo. A na listi Demokratov za parlamentarne volitve je kar četrtina kandidatov, ki so bili še pred kratkim člani stranke ali njeni funkcionarji. Je v SDS završalo? Ni.

Tudi če bi Logar izrekel večje zaveze glede nesodelovanja z Janšo in četudi bi Janša neprimerno bolj grobo obračunaval z njim – to ne bi pomenilo prav nič.

Na listi Demokratov so torej trije nekdanji poslanci SDS, poleg Logarja in Eve Irgl še Elena Zavadlav Ušaj. Med bolj znanimi donedavnimi člani SDS je Aleksander Brunčko, nekdanji direktor Dravskih elektrarn v času tretje Janševe vlade, ki je bil prav tako vodja lokalnega odbora SDS v Rušah. Pa Danilo Lončarič, nekdanji občinski svetnik SDS v Makolah, ki je v času prejšnje vlade vodil urad za demografijo. Kandidiral bo tudi Igor Horvat, sicer kandidat SDS za župana Ljubljane na zadnjih lokalnih volitvah. Na listi je še en nekdanji mestni svetnik SDS iz Ljubljane – Matjaž Vede, ki je bil vodja direktorata za logistiko na notranjem ministrstvu, ko je tega vodil Aleš Hojs. Pa Ermin Hvalica, nekdanji predsednik občinskega odbora SDS v Kanalu, in Stojan Cotič, nekdanji predsednik območnega odbora SDS v občini Miren - Kostanjevica na Krasu. Med strankarskimi prestopniki in bivšimi člani SDS so še Mojca Hilj Trivić, Dušan Grbec, Ingrid Kovšca Pušenjak, Nuša Vrabl Ferenčič, Mojca Lončarič Šlauer, Marjan Turnšek, Judita Čas Krneža, Silvo Mesojedec in Simona Himelrajh. Kaj je skupno vsem tem kandidatom? Ob odhodu iz stranke tega nihče ni obešal na veliki zvon, nihče ni izrekel niti ene kritike na račun SDS, nihče ni izrekel kritike Janeza Janše.

A kot smo zapisali: ko gre za oblikovanje takšnega satelita ali nadomestnega obraza, je glavni del projekta zelo natančna javna komunikacija. Ustvariti je treba iluzijo, da gre zares, da vse skupaj ni zgolj dobro zrežirana igra. Anže Logar se v zadnjem letu in pol, odkar je ustanovil novo stranko, spretno izmika neposrednemu odgovoru na vprašanje, s kom bi šel v koalicijo. Oktobra 2024, mesec pred uradno ustanovitvijo stranke, je Urošu Slaku v oddaji 24ur zvečer na POP TV zatrjeval, da bi ob morebitni zmagi na volitvah najprej poklical »na drug politični pol, da se sestavi politična širina in da najdemo ustrezno podporo za ključne reforme«. Če bi na volitvah slavila SDS, pa da bi Demokrati »naredili vse, da se sestavi koalicija z največjo stranko na levi sredini«. V takšni koaliciji bi bili pripravljeni sodelovati. Podobno je novembra predlani, dan pred ustanovnim kongresom Demokratov v Mariboru, za časopis Dnevnik zatrjeval, da ne bi šel v Janševo vlado, če ne bi bilo v njej levosredinske stranke. Da bi raje pristal v opoziciji.

Janša je dal Logarju za ta projekt denar, močne kandidate na lokalni ravni (okoli 20 ljudi) in mu hkrati pomagal zgraditi podobo domnevno drugačnega politika.

Leto in pol kasneje je Logar pri podajanju zavez o sestavljanju bodoče koalicije previdnejši. Nazadnje je ob vztrajanju novinarke POP TV v oddaji »Slovenija odloča 2026« minuli konec tedna na vprašanje, ali bo vstopil v vlado Janeza Janše, če v njej ne bo levosredinske stranke, kar štirikrat zapored odgovoril, da je »politična širina temeljna obljuba, ki jo dajejo Demokrati v ta politični prostor«. To nedeljo je na predstavitvi kandidatne liste Demokratov za parlamentarne volitve povedal, da ne nameravajo omogočiti ne vlade Roberta Goloba, ki je »v zadnjih štirih letih dokazal, da ni sposoben voditi Slovenije«, ne Janeza Janše, ki je »imel že tri priložnosti, pa jih ni znal izkoristiti«. Ne, je zatrdil, »Demokrati bomo v koaliciji, ki bo zagotovila politično širino. Smo v čolnu na razburkanem morju in veslati moramo na obeh straneh, če želimo kreniti naprej. Demokrati ne bomo nikomur omogočili vlade in prav tako nikomur vlade onemogočili. Demokrati bomo namreč sestavljali naslednjo vlado.«

Kaj točno pravi torej Logar? Da če bo on premier, namerava sestaviti mešano vlado. Novinarji ga praviloma sicer ne sprašujejo po tej možnosti, a zmeraj odgovarja iz izhodišča, kako bo, če bo njegova stranka zmagovalka volitev. Veliko verjetnejši je pač scenarij, da bo vlado sestavljala katera od dveh največjih parlamentarnih strank, SDS ali Svoboda. Bolj neposreden odgovor na vprašanje, kaj bo storil, če bo vlado sestavljal kdo drug, je dal Logar nazadnje na začetku tega meseca v pogovoru za konservativni spletni portal Domovina. »Če slučajno ne zmagamo, če torej zmaga nekdo drug, recimo SDS, pomeni, da je zmagal nek drug koncept. Se pravi, da si ljudje še vedno želijo vztrajati pri tem, kar so že videli,« je povedal. »Pri tem bomo poskušali prispevati v tej smeri, da se največja igralca z leve in desne povežeta, da se doseže politična širina. Skratka, nismo mi potem v ’prvem planu’. Potem so glavni igralci tisti, ki so jim volivci namenili, naj naprej vodijo državo in sestavljajo naslednjo vlado.« V tem primeru bodo, če nekoliko parafraziramo, Demokrati naredili vse, kar je v njihovi moči, da bi prišlo do mešane koalicije. In Logar že sedaj napoveduje, da bodo povolilna pogajanja najbrž dolga.

A tudi to smo že videli, ravno pri Virantu in njegovi Državljanski listi. Tudi če bi Logar izrekel večje zaveze glede nesodelovanja z Janšo in četudi bi Janša neprimerno bolj grobo obračunaval z njim – to ne bi pomenilo prav nič. Mirno lahko namreč govorimo o ponovitvi, pri čemer je projekt Demokratov bolj premišljen in natančno dodelan.

Na volitvah je leta 2011 zmagala Pozitivna Slovenija pod vodstvom Zorana Jankovića. In kaj se je zgodilo potem? Glede na vse, kar je govoril v času pred volitvami, bi moral Gregor Virant le še podpisati koalicijsko pogodbo z Jankovićem. A tako rekoč minuto po volitvah je bil Virant spet stari Virant. Le še pot do Janše je moral najti, torej pokazati in prepričati javnost, da si sam želi v koalicijo z Jankovićem – ampak da to preprosto ne gre, ker je Janković nemogoč, aroganten, obkrožen s strici. Janković je spregledal Virantovo igro. In ni bil nemogoč. Ravno nasprotno: vse pogoje je sprejemal. Vsemu, kar je zahteval Virant, je rekel: seveda. Virant je mislil, da bo dovolj, če bo Jankoviću postavil že prvi nemogoči pogoj, zato je zahteval Janeza Šušteršiča za finančnega ministra. A Janković je rekel: Seveda. To je bil šele začetek. Karkoli je zahteval Virant, Janković je rekel: Seveda.

Janez Šušteršič, ki je bil takrat Virantova desna roka, je prav obupan prihajal s pogajanj in se javno čudil: to ne more biti res, sprejemajo vse naše pogoje! Karkoli zahtevamo, oni rečejo: Seveda! Bolj so postavljali nemogoče pogoje, ki bi jih moral vsak bodoči premier zavrniti, bolj so Jankovićevi pogajalci kimali. In na koncu je moral Virant stopiti pred javnost in povedati, da bodo šli vseeno v koalicijo raje z Janezom Janšo, ker da Jankoviću ne zaupajo. Vlado so sestavili v enem tednu, saj so se vmes, ko je potekala predstava za javnost o koaliciji s Pozitivno Slovenijo, že vse dogovorili.

To igro igra Janez Janša že 30 let. Le da je tokrat ključno vlogo v njegovem načrtu prevzel Anže Logar. Ali kot je napisal na omrežju X sam Gregor Virant: »Brez Logarja ni možna še ena Janševa vlada. V levi vladi je z Logarjem konec in upam, da se tega zaveda. Desna koalicija treh strank pa ob vzajemnem spoštovanju lahko vlada tri mandate. Lekcije iz preteklosti, ki smo jih eni že plačali, so za SDS in Demokrate jasne.«

Kdor torej danes razmišlja o tem, da bo volil Demokrate, mora nujno vzeti v zakup, da s tem dejansko voli Janšo. Karkoli drugega bi bilo sprenevedanje. Janša je dal Logarju za ta projekt denar (s tem, ko mu je prepustil stranko Konkretno in denar, ki ga prejema iz državnega proračuna), močne kandidate na lokalni ravni (okoli 20 ljudi) in mu hkrati pomagal zgraditi podobo domnevno drugačnega politika. Logar mu bo v zameno ponudil možnost spet priti na oblast.