Dva avtobusa

Spoštovani, bralci so me šele nedavno opozorili na zapise o moji osebi in delu v sicer mnenjski kolumni gospoda Vlada Miheljaka, „Dva avtobusa“, Mladina, št. 5 z dne 6.2.2026. Mnenj v kolumnah in javnih ožigosanj običajno ne komentiram, pa vendar naj zapišem:

Pravzaprav me izjemno veseli, da v Sloveniji obstaja svoboda govora, za katero smo bili vsaj nekateri leta 1991 prostovoljno pripravljeni dati tudi svoje življenje, ki dovoljuje pisanje tudi sovražnega govora, osebnih žalitev, podcenjevanj in recimo prav preprosto – sluzavih neumnosti. Zapis o meni in mojem delu v kolumni seveda odraža predvsem avtorjevo kulturno raven, zelo lepo pa prikaže njegovo milo rečeno svojevrstno razumevanje diplomatskega dela.

Za pravico do svobodnega izražanja mnenja, četudi odvratnega, ogabnega, primitivnega in neutemeljenega, kakršno je v mnogočem avtorjevo, se bom še naprej, kot vedno do sedaj, močno zavzemal ter se po svojih zmožnostih boril proti kakršnikoli omejitvi svobode izražanja.

Dobri odnosi med Slovenijo in ZDA so v korist naših državljanov in interesu naše države. Tako prebiram v relevantnih dokumentih naše države. Za take si prizadeva tudi EU, katere člani smo. Že ve, zakaj.

Po pripovedovanju kolegov sodim, da bi bile mnoge države izjemno zadovoljne, ko bi imele v Beli hiši prvo damo svojih narodnih korenin. Verjetno je tako tudi v Sloveniji, kot slišim od mnogih.

V svojem dosedanjem delu nisem ravno poznan po diplomatski sluzavosti. Če kdo meni, da bi bolje in bolj pravilno opravljal delo v korist naših državljanov in države kot ga opravljam v tuji državi gostiteljici s svojimi lastnimi notranjimi zadevami– naj izvoli. Ne s kavča v Sloveniji, na terenu v ZDA.

V izogib nadaljnjim polemikam - lep pozdrav.