Intervju / »Po mojih informacijah je ortoped, ki so ga odpustili iz bolnišnice v Novem mestu, v enem dnevu opravil 23 kolenskih endoprotez!«

Marko Jug je po poklicu travmatolog, njegova specialnost znotraj travmatologije pa je hrbtenjača. Bil je tudi predsednik Vertebrološkega združenja Slovenije. Ta podatek je pomemben, saj je travmatologija ena od zdravstvenih panog, ki v primerjavi z ortopedijo, radiologijo ali stomatologijo na trgu sama ne bi mogla obstajati. Jug zato zelo dobro razume pomen javnega zdravstva in zase pravi, da je otrok UKC Ljubljana, te naše najpomembnejše zdravstvene ustanove. V njej dela že dve desetletji, od začetka leta 2023 pa jo kot generalni direktor tudi vodi. Doslej ni veliko nastopal v javnosti, saj je želel počakati na rezultate svojega dela.

V javnosti prevladuje pesimistični pogled na naše zdravstvo, številni ga vidijo kot potapljajočo se ladjo. Sistem naj bi razpadal, čakalne dobe se daljšajo – kako to vidite vi?

Mislim, da imamo neizmerno srečo, ker živimo v času, ko je zdravstvo najboljše v zgodovini. Verjetnost, da boste preživeli in živeli s kakršnimkoli zdravstvenim stanjem, z boleznijo, ki jo imate, je ta trenutek izjemno visoka. Tudi najtežja rakava obolenja danes počasi postajajo kronična obolenja. Govorim tudi o različnih urgentnih stanjih, ki jih s tem zdravstvenim sistemom rešujemo. Vsako minuto imate kot pacient v Sloveniji na voljo vrhunske specialiste, ki znajo rešiti vaše življenje. To je kakovost, ki jo je težko doseči. Danes se lahko primerjamo z vrhunskimi ustanovami v Nemčiji ali Avstriji. In ko to rečem, vem, kaj govorim – bili smo tam –primerjali smo se. Ni pa to nekaj zagotovljenega. Ta sistem, če ne bo javnega zdravstva, lahko hitro razpade.

Kako si potem razlagate ta že splošno sprejeti negativizem? 

Teza, da je slovensko zdravstvo slabo, koristi določenim interesnim skupinam, in upam si trditi, da so zadnja leta nekateri mediji to negativno sliko tudi spodbujali. Morda z željo, da bi ljudje začeli javni zdravstveni sistem zavračati in rešitve iskati, na kratko, v privatizaciji. Ne morem se znebiti občutka, da je bila v zadnjem desetletju ta negativna slika namenoma spodbujana. Javno mnenje je seveda odvisno od dejanskih rezultatov, ki jih zdravstveni sistem daje, pa tudi od poročanja o teh rezultatih.

Ena najbolj priljubljenih tem v razpravah o javnem zdravstvu so dolge čakalne dobe. Kako je z njimi v vašem zavodu? 

Dejstvo, da se osrednja razprava o javnem zdravstvu vrti okoli čakalnih dob, je zame znak, da velika večina odgovornih javnega zdravstva ne razume. Ne vem, ali se javnost zaveda, a v ta del zdravstvenih storitev, kjer spremljamo čakalne dobe, v UKCL usmerjamo le okoli 10, morda 20 odstotkov vseh naših virov. Ali še drugače: mi v UKCL od 80 ali 90 odstotkov vse svoje energije porabimo za reševanje zdravstvenih težav in bolezenskih stanj, ki v teh čakalnih dobah sploh niso zajeti.

Govorite o urgenci? 

Tudi. V UKC Ljubljana je več kot 50 odstotkov primerov, s katerimi se ukvarjamo, urgentnih ali akutnih stanj, tu so tudi transplantacije in druge terciarne storitve, ki sploh niso del čakalnih dob. Če bi mi naše vire, tako kot to počnejo v nekaterih regijskih bolnišnicah, zaradi želje po dobičku usmerili izključno v skrajševanje čakalnih dob, bi jih zlahka izničili v dveh mesecih. A to ni naš namen, niti to ni smiselni cilj, saj to ni poslanstvo UKCL. Ko v javnosti razpravljamo o čakalnih dobah ali jih poskušamo reševati, pozabljamo, kako kompleksen je zdravstveni sistem. Pozabljamo, da se v številnih primerih dejansko ukvarjamo z zdravstvenimi storitvami, ki niso nujne. Če sem malce provokativen – že same razprave o dolgih čakalnih dobah so v interesu tistih, ki zdravstvo razumejo kot posel. Kajti daljša je čakalna vrsta, večji so dobički. In velja tudi obratno: dokler bo obstajal interes za ustvarjanje dobičkov v zdravstvu, tako dolgo bodo obstajale tudi nerazumno dolge čakalne dobe. Ko zasebni izvajalci zgradijo svojo ponudbo storitev, verjemite mi, da se bodo za to ponudbo našli tudi pacienti.

V UKCL od 80 ali 90 odstotkov vse svoje energije porabimo za reševanje zdravstvenih težav in bolezenskih stanj, ki v teh čakalnih dobah sploh niso zajeti.

Pred časom ste iz UKCL v primeru ortopeda Kavčiča namignili, da so nekateri posegi pri nas nepotrebni in da je razprava o tem primeru zgrešila bistvo. Kaj je bistvo? 

Velika večina ortopedskih posegov ni življenjsko nujnih. Še več – v Sloveniji je zasebna ponudba ortopedskih storitev že tako široka, da so nam v UKCL poznani tudi primeri povsem nepotrebnih operacij. Govorim predvsem o artroskopijah pri starejši populaciji. Ocena o upravičenosti operacije je sicer lahko težavna, vendar potencialni zaslužek na to odločitev ne sme vplivati. Zaslužku pa se je težko upreti. Ob tem je tudi zanimivo, da kljub formalno dolgim čakalnim dobam nekateri ljudje pri zasebnikih pridejo na vrsto praktično takoj, kar pomeni, da se bazen potencialnih pacientov hitro prazni, kar vodi v širjenje indikacij in zdravljenje vedno bolj zdravih. Tak začarani krog je velik problem vseh zahodnih zdravstvenih sistemov. To smo lahko opazovali tudi na začetku mandata te vlade, ko se je pokazalo, da zgolj z vbrizgavanjem novega denarja v sistem problemov ne rešujemo, saj v tem primeru zdravstvo vedno bolj sledi željam izvajalcev, ne pa željam pacientov, kaj šele njihovim resničnim potrebam.

Ortopedija na primer ni dober primer stanja v zdravstvu?

Ne, ker so čakalne dobe pri bolečinah v sklepih bolj odvisne od želja kot realnih potreb. Na drugi strani pa imamo področja, kje čakalnih dob ne bi smelo biti in jih moramo nujno izničiti. A prav na teh področjih je stanje razmeroma dobro urejeno. To je na primer področje onkologije, interventne kardiologije in obravnave vseh urgentnih stanj. Ne rečem, da teh sistemov ne bi mogli še izboljšati, a tukaj je dostopnost pri nas zelo dobra. Niti se ne zavedamo, kakšno srečo imamo. Zato pravim, da je odgovornost UKC Ljubljana bistveno širša. Mi moramo zagotavljati najzahtevnejšo, vrhunsko medicino, zagotavljati moramo razvoj sistema, odgovorni smo za akademski del medicine in tako naprej. Ali če še odgovorim na ponavljajoče se pobude, naj slovenskemu zdravstvu pomagajo koncesionarji: v UKC opravljamo 1700 različnih vrst zdravstvenih storitev. Koncesionarji pa v povprečju 15.

Del politikov danes v predvolilni tekmi pravi tako: Da, seveda, naj se UKC ukvarja z najzahtevnejšimi primeri, zasebniki pa naj vam pomagajo z manj zahtevnimi storitvami, kot je diagnostika. Se s tem strinjate?

V teoriji da, v praksi pa se to ni izšlo. Cilj javnih zavodov danes v Sloveniji je, da pacientom nudijo storitve. Cilj gospodarskih družb, kar so tudi koncesionarji, ki naj bi nam pomagali, pa je ustvarjanje dobička. In če dobimo vsi enako plačilo za določeno storitev, prihaja pri izvajalcih, ki sledijo dobičku, do ustvarjanja prihrankov z nižanjem kakovosti. To so že pred precej časa ugotovili v Nemčiji, kjer so imeli podoben sistem plačil, kot ga imamo zdaj v Sloveniji. Zgodilo se je to, kar se dogaja tudi pri nas: subjekti, usmerjeni v dobiček, so začeli izbirati čim bolj enostavne bolnike in čim bolj enostavne posege, ki so jim prinašali največ denarja, ob tem pa je kakovost storitev padla. In kaj se je zgodilo v nadaljevanju? Izvajalci so z visokimi dobički postali privlačnejši za najboljše zdravnike in zdravniki so se preselili k njim.

To se nam je zgodilo pri radiologiji.

Točno. Radiologi so eksemplaričen primer povedanega. Večkrat slišimo reklo, naj denar sledi pacientu. Ja, seveda – vendar je problem v tem, da zdravnik sledi denarju. Tega ni mogoče preprečiti. Ko so zasebna diagnostična podjetja začela ustvarjati nenormalno visoke dobičke, so k njim začeli odhajati številni zdravniki. Del sistema, ki bi moral biti komplementaren, je ogrozil obstoj glavnega centra, tudi UKC. Sam zato pravim, da smo v Sloveniji ujetniki tolmačenja, da je javno tisto, kar je plačano z javnim denarjem, zaradi česar k javnemu sistemu štejemo tudi koncesionarje. Kdo je lastnik, v resnici ni pomembno, zelo pomembno pa je, ali opravljate zdravstveno dejavnost na profitni ali neprofitni način. Če zdravstveno dejavnost izvajate na profitni način – in to lahko izvajamo tudi v javnih zavodih –, boste seveda nižali kakovost zdravstvenih storitev in poskušali povečati dobiček. To pa se v zdravstvu ne izide, saj ne gre za tržno gospodarstvo, kjer cena in kakovost določata trg. Če na trgu kupite avto, boste približno vedeli, kaj dobite za koliko denarja, v zdravstvu pa z denarjem nikoli ne veste, kaj boste kupili. Ne veste, ali boste prejeli boljši ali slabši material, ali 12 ur ležanja v bolnišnici ali morda tri dni. V Sloveniji imamo zdaj sistem, kjer isti zdravnik operira deklarirano enakega pacienta, ki po operaciji pri koncesionarju leži šest ur, v javni bolnišnici pa tri dni. Zakaj takšna razlika? Zakaj so bolniki različno obravnavani? Po mojih informacijah je ortoped, ki so ga odpustili iz bolnišnice v Novem mestu, v enem dnevu – kot da bi se s kolegi stavil ali želel podreti rekord – opravil 23 kolenskih endoprotez! In vprašam vas: bi želeli biti vi tisti dan na vrsti kot štiriindvajseti? (*)

Mislim, da ne.

No, zato pravim, da smo v zdravstvu, ko govorimo o produktivnosti, postali ujetniki napačnega razumevanja, kaj je uspešno zdravstvo. Uspešnost v zdravstvu pomeni dobro zdravljenje bolnikov — in vprašanje je, do kam lahko znižamo kakovost zdravljenja, zato da ustvarjamo presežke prihodkov. V UKC Ljubljana smo se lani kot prva bolnišnica zunaj nemškega govornega področja pridružili Mednarodnemu združenju za kakovostno medicino (IQM). To je mreža najboljših bolnišnic, ki se med seboj primerjajo na podlagi rezultatov zdravljenja, ki izhajajo tudi iz obračuna storitev. Ta način omogoča nadzor kakovosti in tudi obračuna. Žal nam v Sloveniji nobeden ne sledi. Videti je, da se bojimo mednarodnih primerjav. Mi se ne bojimo tekmovanja, a merila, po katerih danes v politiki presojajo uspešnost zdravstva in česar so se nalezli tudi ljudje, niso najprimernejša.

Če bi mi naše vire, tako kot to počnejo v nekaterih regijskih bolnišnicah, zaradi želje po dobičku usmerili izključno v skrajševanje čakalnih dob, bi jih zlahka izničili v dveh mesecih.

V sedanjem predvolilnem boju želita predvsem NSi in SDS spreobrniti zdravstvene reforme te vlade, češ da so te reforme stanje poslabšale. Kakšen je vaš pogled na te ukrepe, so šle reforme v pravo smer? 

Država je odgovorna za zagotavljanje celostne oskrbe svojih državljanov, celostna oskrba pa ni samo zagotavljanje endoproteze kolka v 14 dneh, temveč je bistveno širša. V zadnjih 15 letih se je naš zdravstveni sistem razvil v smer, da na nekaterih segmentih – primer je radiologija – urgentna oskrba v bolnišnicah skoraj ni več mogoča. To je nekaj, česar si država preprosto ne sme dovoliti, zato je morala ukrepati. Reforme, ki so bile sprejete, torej niso bile dobre ali slabe, ampak nujne, saj je bilo le tako mogoče zagotoviti celostno obravnavo bolnikov. Če ne bi storili ničesar, bi po moji oceni lahko v roku dveh do treh let onemogočili delovanje urgenc, kar bi imelo katastrofalne posledice. Poti, s katerimi je mogoče popraviti smer, pa je več. Država lahko denimo prepove dodatno delo zdravnikov zunaj javnega zdravstva, druga pot je sprememba modelov financiranja. V Franciji ima na primer izvajalec, ki zdravstveno dejavnost opravlja na profitni način v obliki gospodarske družbe, za 30 odstotkov nižji prihodek za enako storitev, ker je vsem jasno, da bo poskušal optimizirati sistem tako, da bo obravnaval lažje bolnike. Torej, reforme, ki jih je izpeljala ta vlada, so bile neizogibne, a žal tudi deset let prepozne, da bi jih lahko družba razumela in ponotranjila na nekonflikten način. Ker so deli zdravstva vmes že podlegli logiki dobička, smo priča – vsaj prehodno – negativnim učinkom.

Ena od zelo razširjenih idej je tudi, naj postane vodenje javnih zavodov bolj korporativno. Kaj pa to? 

Da, nekateri govorijo, da je zdravstvo pridobitna dejavnost in zato rešitev pomeni korporativno vodenje zavodov oziroma spremembo zavodov v gospodarske družbe. Sam se sprašujem, ali pri tem namerno ne vidijo, da je ravno v teh primerih vsaka dvojna praksa nedopustna, saj vsak zunanji izvajalec pomeni nedovoljeno konkurenco podjetju. Dvojna praksa v »tržnem gospodarstvu« ne obstaja. To so nam potrdili sogovorniki v Švici in Nemčiji. V tržnem gospodarstvu postane bolnik tržno blago. Potem neki naš zdravnik niti drugemu javnemu zavodu ne bi smel pomagati.

Vtis v javnosti je tudi, da zaradi omejevanja dela pri zasebnikih številni zdravniki odhajajo iz UKC ali da so na nekaterih oddelkih razmere kritične. Ali to drži? 

Ni množičnih odhodov. Ker pa je Slovenija majhna država, imamo tudi zelo majhno število nekaterih visoko specializiranih zdravnikov. Na področju maksilofacialne kirurgije se zato odhod treh ali štirih zdravnikov pozna. A ne glede na to se z njimi preveč ukvarjamo. Tisti, ki so odšli, so se tako odločili iz ekonomskih, političnih, življenjskih ali kakršnihkoli že razlogov. Tisti, ki so ostali, pa so zdaj veliko bolj predani zdravljenju in ljudem. Na srečo imamo na vsakem oddelku veliko zdravnikov, ki medicino razumejo kot človekoljubno, ne pa kot dobičkonosno dejavnost.

Maksilofacialni kirurgi naj bi UKC zapustili zaradi slabih delovnih razmer in ne zaradi višjih dobičkov v zasebnem sektorju. Vi ste se z njimi večkrat sestali, kakšni so bili njihovi motivi?

Razlogi so bili različni. Eden od njih je prejel koncesijo, in ker seveda težko opravljaš dve dejavnosti hkrati, ni več videl prihodnosti pri nas. Drugi je imel prav tako izjemno razvito zasebno dejavnost in je že pred tem delal predvsem kot zasebnik. Pri tretjem se je v pogovorih izkazalo, da je pri njem politični motiv prevladal nad ljubeznijo do medicine. Seveda pa je vse, ki so odšli iz maksilofacialne kirurgije, skrbela tudi izguba popoldanskega dohodka. Ne verjamem, da je kdo v resnici verjel, da odhajajo zaradi delovnih razmer.

Ampak oddelek sedaj deluje? 

Oddelek deluje. Zdravniki, ki so ostali, so še bolj angažirani, kot so bili prej, in bodo za to v skladu z novo zakonodajo tudi dodatno nagrajeni. Je pa težje pokrivati morebitne dodatne bolniške odsotnosti. Imamo tudi srečo, da je bila v tem kritičnem trenutku pripravljena oddelek prevzeti Nataša Ihan Hren, ki je res z dušo in telesom predana zdravljenju. Uspelo ji je prebroditi največje začetne težave in sestaviti skupino zdravnikov, ki bodo delo nadaljevali. UKCL je velika ustanova s številnimi oddelki in pododdelki, ki jih sestavljamo ljudje, ki smo zahtevni že po naravi. Posebej kirurgi imamo seveda zelo visoko mnenje o sebi. V nekaj primerih smo šli skozi podobne pretrese, za kar je bilo treba vložiti veliko truda. Spomnite se primera otroške srčne kirurgije – kaj vse se je moralo zgoditi, da danes ta vrhunska skupina strokovnjakov deluje usklajeno in uspešno. Nekateri ljudje so se pač morali posloviti, da je lahko sistem zaživel na zdravih temeljih.

Po mojih informacijah je ortoped, ki so ga odpustili iz bolnišnice v Novem mestu, v enem dnevu – kot da bi se s kolegi stavil ali želel podreti rekord – opravil 23 kolenskih endoprotez!

Ampak očitek treh kirurgov, ki so zapustili maksilofacialni oddelek, je bil, da so že 20 let zahtevali nove prostore. Ne vem, kakšne so od znotraj operacijske dvorane, a stomatološka klinika je stavba iz preteklosti.

Povprečna starost stavb UKC Ljubljana je 50 let. V zadnjih tridesetih letih nismo zgradili nobene nove stavbe, razen pediatrične in nevrološke klinike. Drznil si bom postaviti tezo, da v slovenskem zdravstvu ni naključij in da je bilo tudi zanemarjanje javnega zdravstva z neinvestiranjem v infrastrukturo načrtno. Pretežni del UKCL je s tega vidika dotrajan in tudi stomatološka klinika z maksilofacialno kirurgijo spada v to kategorijo. A tega v treh letih ni mogoče rešiti. Trenutno pri nas potekajo investicije, denimo v novo infekcijsko kliniko in druge nove bolnišnične prostore, v skupni vrednosti več kot 330 milijonov evrov. To je zgodovinski rekord. Razmere na stomatološki kliniki seveda infrastrukturno niso idealne, a smo ji po drugi strani zagotovili vse ostalo, kar je bilo mogoče. Ima mikroskop, sodobno navigacijsko napravo, najsodobnejše osteosintetske sisteme ter dostop do najmodernejših implantatov in 3D-tiskanja, kar omogoča najvišji standard oskrbe. Načrti za novo stomatologijo so stari več kot 15 let, a še nismo tam. Trenutno poteka več projektov, ki bodo vplivali na nadaljnji razvoj kampusa, in ni racionalno graditi vsepovprek. V prihodnosti se bo gradil nov onkološki inštitut zunaj središča Ljubljane, kar bi nam v petih do sedmih letih omogočilo nekatere prostorske rešitve na tej lokaciji.

Pravite, da ni naključij. V sklopu aktualnih investicij ste nabavili tudi štiri aparate za magnetno resonanco (MR). Bilo je res nenavadno, da je imel UKC najstarejše MR-aparate v Sloveniji, da se 20 let ni dalo kupiti novih, ob tem pa so okoli UKC zrasli zasebni diagnostični centri, ki so aparate kupovali celo s posojili Evropske investicijske banke. Kako si to razlagate? 

Kot sem že rekel, v slovenskem zdravstvu ni naključij. En aparat za MR stane od 1,5 do 3 milijone evrov, skupaj z gradbenimi deli pa je strošek od dva do štiri milijone evrov. Kdor je v Sloveniji s temi stroji izvajal najlažja slikanja – to so slikanja s tremi sekvencami –, si je lahko investicijo povrnil v enem letu. V enem letu, ponavljam. To so bili tako neverjetni donosi, da jim še špekulantom s kriptovalutami ni uspelo slediti. UKC Ljubljana v preteklosti očitno ni smel vlagati v te najbolj dobičkonosne dejavnosti, je pa zato okoli njega zrasel vzporedni sistem zasebnih diagnostičnih centrov, ki so danes nekateri celo v lasti hrvaških skladov. In morda še en podatek, ki vam pove, zakaj v preteklosti ni bilo interesa za nakup novih MR-naprav: dobavitelji teh naprav ustvarjajo največje donose na servisu opreme. Servisiranje dotrajanega aparata je celo bolj dobičkonosno kot dobiček, ki ga ima dobavitelj pri dobavi novega aparata. Jaz sem otrok UKCL. V tej hiši sem že 30 let in v tem času sem bil priča mnogim podobnim poskusom, kako razgraditi to ustanovo – kako jo razsekati na dele, kako ji odvzeti določene dejavnosti in jih sprivatizirati. Nenakup MR-naprav je en primer, primer maksilofacialne kirurgije, o katerem sva prej govorila, je drug primer, radiologija je tretji. A upam, da je med nami v tem času dozorelo spoznanje, da ta pot ni bila pravilna in da bi bil propad UKCL velika škoda za vse nas, na koncu tudi za nas kot paciente.

Kaj se je torej moralo zgoditi, da vam je uspel nakup MR-naprav? Ali pa: Kakšne prakse so se v preteklosti pri vas razpasle, da so bili projekti blokirani?

V preteklosti so v UKC projekti vedno zastali nekje na eni tretjini realizacije. Bodisi so nakupi padli pri revizijah, bodisi so bili tako zastavljeni, da so jih lahko ovirali konkurenčni ponudniki, bodisi so odgovorne osebe zavlačevale, čakale, da se morda na oblasti pojavi njim bolj naklonjen odločevalec – in tako se ni nič premaknilo. Da projekti tečejo nemoteno, je z mojega vidika predvsem zasluga Ivana Osrečka, ki danes vodi urad za nadzor, kakovost in investicije v zdravstvu na ministrstvu za zdravje. Če namreč projekte vodite tako, kot jih je treba – transparentno in strokovno argumentirano –, potem ni motenj. Drugi pomembni premik je v transparentnem sodelovanju celotne zdravniške stroke, ki je usmerjena v razvoj in ne parcialne interese. Smo pa sicer pri našem delu zaznali tudi luknje v zakonodaji, na kar smo opozorili vlado, in upamo, da se bo ta odzvala. Ko kupujemo material ali storitve prek javnih razpisov in v naslednjem ciklu trenutni dobavitelj sumi, da ne bo ponovno zmagal, lahko prek slamnatih podjetij s številnimi pritožbami na nov razpis onemogoči izpeljavo javnega naročila v doglednem času. S tem po poteku pogodbe izvajalca, ki si zaradi zdravja ljudi ne more dopustiti izpada dejavnosti, sili v nadaljevanje izvajanja pogodbe z aneksi ali postavlja nemogoče pogoje in cene. Izkaže se, da ima dobavitelj na svoji strani bistveno več pravic kot odgovornosti in je javni zavod v neenakopravnem pravnem položaju.

Prejšnji mesec ste sporočili, da ste lani kljub stavki zdravnikov in obsežnim prenovam v UKC opravili za 30 odstotkov več storitev kot leta 2019. Ob tem, da se je število zaposlenih povečalo za 4,4 odstotka. Res impozantne, celo neverjetne so te številke.

Tukaj sicer govorimo o visokem porastu lažjih, ambulantnih storitev. Če pogledamo le težje, hospitalne primere, nismo dosegli tako drastičnega skoka. Smo pa število storitev tudi na tem področju povečali – in to z 10 odstotkov manj negovalnega kadra ter ob zaprtju dela bolnišnice zaradi prenov, kar je po svoje spet izjemen uspeh. Pri ambulantnih storitvah pa smo obseg dejavnosti povečali tudi na račun uvajanja novih storitev. Lani smo tako obravnavali dva milijona pacientov, kar je izjemno velika številka. Naša produktivnost se lahko primerja z najboljšimi bolnišnicami v Evropi.

Seveda pa je vse, ki so odšli iz maksilofacialne kirurgije, skrbela tudi izguba popoldanskega dohodka. Ne verjamem, da je kdo v resnici verjel, da odhajajo zaradi delovnih razmer.

Sem vas prav slišal – v primerjavi z letom 2019 imate 10 odstotkov manj negovalnega kadra? Torej največji problem ni pomanjkanje zdravnikov? 

Prav ste slišali. Pri nas je situacija obratno sorazmerna s stanjem na primarni ravni. Na primarni ravni je pomanjkanje zdravnikov in tam želijo to pomanjkanje kompenzirati z negovalnim kadrom, s čimer pa se je še povečalo pomanjkanje negovalnega kadra pri nas oziroma na sekundarni in terciarni ravni. Za obstoječe kadre v UKCL to pomeni, da so se obremenitve še povečale. Pri povečevanju produktivnosti je ozko grlo za nas predvsem negovalni kader, to so recimo inštrumentarke ali inštrumentarji pri operativnih posegih ter negovalke ali negovalci v intenzivnih enotah.

Prej ste omenili, da so zdravniki že sami po sebi močni individualisti, zaradi česar so lahko odnosi precej napeti. Maksilofacialna kirurgija je bila žrtev slabih odnosov, radiološki oddelek je drug tak primer. Kako rešujete take primere?

Na to temo rad rečem, da je čas, v katerem živimo, takšen, kakršni smo ljudje. In če smo ljudje slabi, bo tak tudi čas, v katerem živimo. V UKCL imamo, mislim, da že 15 aktivnih mediatorjev, ki se ukvarjajo z odnosi med 8600 zaposlenimi, med njimi je tudi 1500 zdravnikov. Njihova naloga je, da spore rešujejo na kar se da nekonflikten način. Odnosi so namreč lahko problematični na vseh ravneh, ne samo pri zdravnikih – zakaj? Včasih so lahko posredi tudi strokovna razhajanja. Medicina namreč ni črno-bela in rešitve so lahko zelo različne. Tudi sam kot kirurg lahko zelo vneto zagovarjam neko rešitev. Na koncu pa je treba najti zrelost in ugotoviti, kaj je najboljše za bolnika. Slabi odnosi so težava, če vplivajo na zdravljenje bolnikov, in take situacije razrešimo takoj. V preteklosti so slabi odnosi med zaposlenimi povzročili razpad otroške srčne kirurgije. A ta oddelek nam je uspelo rešiti – vzpostavili smo novo, res vrhunsko ekipo, ki na novih temeljih zaupanja in sodelovanja deluje naprej. To si štejem za velik uspeh. Verjetno pa mi je kot poznavalcu UKCL v obravnavi tovrstnih zapletov lažje kot direktorjem, ki ne poznajo ljudi in skrivnosti zdravstvene ustanove. Odkrito pa je treba še povedati, da se je tako stanje zlorabljalo tudi v politične namene, kar nam kot državi ne more biti v ponos.

UKC Ljubljana v preteklosti očitno ni smel vlagati v te najbolj dobičkonosne dejavnosti, je pa zato okoli njega zrasel vzporedni sistem zasebnih diagnostičnih centrov, ki so danes nekateri celo v lasti hrvaških skladov.

Predsednik vlade je ta teden omenil gradnjo novega UKC. Če sem vas prej prav razumel, bi lahko bila prva stopnja ločena stavba onkologije zunaj Ljubljane.

UKC, kakor je bil zastavljen pred pol stoletja, je pomenil revolucijo v številnih pogledih, vendar se žal v teh 50 letih infrastrukturno ni razvijal. Zdravstvo pa se ves čas spreminja in žerjav ob UKC ne bi smel nikoli mirovati. Tukaj je zdaj velik primanjkljaj, ki ga s sedanjo prenovo poskušamo nadoknaditi. Da pa bi sledili razvoju medicine, ki stremi k bolj osebni obravnavi bolnika, ki temelji na genetskih preiskavah in drugih najbolj kompleksnih terapijah, bo treba narediti bistveno več. Iniciativo za nov UKCL razumemo kot močno podporo nadaljnjemu razvoju na tej ali drugi lokaciji. Prihodnost je namreč v tako imenovanih translacijskih razvojnih centrih, kjer se iz raziskav ustvarjajo nove in izvajajo najzahtevnejše terapije. Investicije v Evropi v tovrstne centre znašajo okoli 300 milijonov evrov. Že sedaj pa imamo nekaj dejavnosti, ki so v samem svetovnem vrhu, na primer humano genetiko in pediatrijo, hematologijo in drugo. Ustanavljamo interdisciplinarne centre za personalizirano zdravljenje raka in drugih bolezni. Ves ta razvoj pa zahteva ustrezno infrastrukturo. Le na ta način bomo zmogli v UKC obdržati najboljše kadre in tako bomo lahko tudi zviševali dodano vrednost v državi, sicer nam grozi, da postanemo le podizvajalci multinacionalk in bodo naši najboljši kadri odhajali v tujino.

Na koncu tega intervjuja vam moram še čestitati zaradi izjemnega porasta nakupov prek javnih naročil. UKC je bil v daljni preteklosti znan kot institucija, kjer je le malokaj šlo prek javnih naročil. Kako vam je to uspelo? 

Imate prav, UKC sestavljajo tudi neštete podporne službe in ena od njih je nabava. V tej službi smo lani po velikih mukah in bolečinah končno našli pot, po kateri bomo šli naprej. Lani smo izvedli več kot 260 javnih naročil v skupni vrednosti 278 milijonov evrov, v preteklosti pa v povprečju le okoli 120 javnih naročil na leto. Transparentnost nabav smo torej dvignili na popolnoma novo raven. Da smo ta cilj dosegli, se je morala posloviti celotna prejšnja garnitura zaposlenih – iz nabavne službe je moralo oditi več kot 30 ljudi, ki smo jih zamenjali s 35 novimi. Izrekli smo nekaj izrednih odpovedi, ostali pa so odšli, ko so videli, da ne morejo več delovati na način, ki se jim je prej zdel samoumeven. V mojem mandatu smo vložili tudi 25 prijav na policijo in NPU zaradi sumov zlorabe položaja prav v zvezi z nabavno dejavnostjo. Zanimivo pa je dejstvo, da do mojega prihoda UKCL zaradi korupcije v celotni zgodovini ni vložil niti ene samcate prijave organom pregona, kar jasno kaže na razsežnost problema v naši družbi. In ko danes slišim nekatere akterje, ki govorijo o boju proti korupciji, se sprašujem, zakaj niso ukrepali takrat, ko so za to imeli priložnost. Morda pa mnogi že upajo, da se bo v roku pol leta vse to vrnilo v stare tire.

(*) Pri avtorizaciji intervjuja je prišlo do neljube napake, v prvi verziji intervjuja je omenjenih 24 operacij kolka, v popravljeni verziji pa 23 kolenskih endoprotez.