Sodišče / »Mladina naj se Hojsu opraviči«

V Mladini smo leta 2020 objavili članek, v katerem smo razkrili, da je tedanji notranji minister Aleš Hojs leta 2019 kupil eno najlepših parcel na slovenskem primorju – v občini Koper v kraju Kolomban, s pogledom na morje, po ceni 86 evrov za kvadratni meter neto ali 105 evrov za kvadratni meter z DDV. Ko smo v Mladini prišli do te informacije, smo preverili podobne posle v tem kraju. Ugotovili smo, da so ostali v istem času podobne parcele kupili po precej višjih cenah. Plačevali so od 134 evrov do 297 evrov za kvadratni meter (brez DDV). Sum, da je bila pri nakupu Hojsove parcele posredi korupcija, se je še okrepil, ko smo naleteli na imena ostalih kupcev, ki so pri istem poslu prišli do podobno poceni parcel. To je bila žena bivšega župana občine Koper Eva Popovič, Popovičev infrastrukturni svetovalec Radivoj Andjelković in danes znani maksilofacialni kirurg Tadej Dovšak.

Kako se je to lahko zgodilo, smo se vprašali? Ugotovili smo, da je bilo celotno območje teh parcel še pred nekaj leti v lasti občine Koper. Slednja ga je poskušala večkrat prodati na javni dražbi; ceno so morali celo znižati, ker parcele nihče ni hotel. Zakaj ne? Ugotovili smo, da parcela ni imela dostopa, zato ni bila zanimiva. Do nje je bila načrtovana pot, ki bi morala v osmih metrih dolžine premagati kar 30 metrov višinske razlike in neuradno so nam tedaj tudi na občini pojasnili, da je bil to glavni razlog, zaradi česar ni bilo interesentov. A po petem poskusu se je vendarle našel kupec, to je bil neznani ruski investitor po imenu Marat Idrisov - ki pa je imel podjetje registrirano v hiši Popovičevega svetovalca Andjelkovića. Marat Idrisov naj bi tam zgradil apartmajsko naselje, in to na področju, kjer ni bilo niti kanalizacije. In – kakšno presenečenje – ko je Idris postal lastnik, so se vsa ta vprašanja nekako razrešila. Občina je začela območje komunalno urejevati, v kraj je končno prišla kanalizacija, Idrisov pa se je uspel z občino dogovoriti o novi dovozni poti, uporabni. A Idrisov nato vendarle tam ni zgradil apartmajskega naselja, domnevni investiciji se je odpovedal. Še več: parcelo je razdelil na manjše in jo po neverjetno ugodni ceni prodal izbrancem. Z drugimi besedami: občina bi lahko vse to, kar je naredila po Idrisovem nakupu, naredila že prej – in tako sama povečala vrednost teh parcel. Namesto tega pa je bilo zemljišče najprej prodano, nato opremljeno, nato pa je očitno končalo pri izbranih kupcih.

V Mladini smo članek o Hojsovi parceli nadnaslovili z besedo »korupcija« Napisali smo, da je Hojs s tem pridobil vsaj »189 tisoč evrov premoženjske koristi« – do te številke smo prišli tako, da smo izračunali razliko, po kateri so se podobne parcele v tistem času prodajale po tržnih cenah. Napisali smo tudi, da je Hojs pri tem »ob pomoči političnih prijateljev in z oškodovanjem javnega dobrega prišel do precejšnje premoženjske koristi.« Zaradi teh trditev je Hojs proti Mladini vložil tožbo zaradi razžalitve, ki jo je ta teden tudi v enem delu tudi dobil. Sodnica Andreja Bedene je namreč presodila, da sicer Mladini ni treba plačati 11.400 evrov odškodnine, mora pa Mladina navedene izjave preklicati na javni tiskovni konferenci, kamor morajo biti povabljeni novinarji Delo, Dnevnika, Večera, Primorskih novic, Reporterja, RTV Slovenija, POP TV in Kanala A. Na tej tiskovni konferenci mora Mladina sporočiti, da so navedene trditve »v celoti neresnične in dokazno popolnoma nepodprte, novinar zanje ni imel nobene podlage, da jih je zapisal.«

Zakaj takšna kazen? Po oceni sodnice Mladina niti ni uspela dokazati, da sta Hojs in Popović »politična prijatelja,« saj je Hojs sam na zaslišanju dejal, da s Popovičem ni prijatelj. Okoli leta 2011, ko je Popović na različnih dogodkih in volitvah podpiral SDS, je bil namreč Hojs član NSi: »Politično prijateljstvo z županom Popovičem, še posebej glede na predhodno obrazložitev in pomen izraza, ni razvidno in potrjeno, članki iz leta 2008 in 2011 oz. pred vsakimi volitvami izražene simpatije tega ne potrjujejo, že zaradi časovne oddaljenosti, nečlanstva tožnika v SDS, osebno prijateljstvo pa je izključeno.« je zapisalo sodišče. Dokazni postopek naj bi tudi prepričljivo pokazal, da je Hojs informacijo o možnosti ugodnega nakupa parcele dobil od Andjelkovića, Popovičevega svetovalca, ki pa »ni politik, ki ni politični prijatelj, niti osebni prijatelj tožnika, pač pa poslovni znanec, ki je tožnika o možnosti nakupa obvestil v okviru pomoči pri prodaji zemljišč v lasti navedenega podjetja.«

Mladina ravno tako ni uspela dokazati, pravi sodnica Bedene, da je imel Hojs kakršnikoli vpliv na odločitve občine Koper, recimo na zgoraj omenjeno dražbo. Prav nasprotno, dražba, po kateri je občina sprva parcelo prodala Rusu (ki je imel podjetje registrirano v hiši Popovičevega infrastrukturnega svetovalca – op.a.), naj bi bila najboljši izraz tržnih zakonitosti, novinar pa naj bi s sejanjem dvoma vanjo in brez osnove zgolj »gradil afero in zaključke o oškodovanju javnega dobra«. Še posebej krivično naj bi bilo, ker se je novinar spravil na Hojsa - če bi že bilo treba, bi moral napisati članek z naslovom »Afera Popovič« ne pa, da ga zanimata »samo Hojs in Hojsova parcela.« Namen članka, ki ga je objavila Mladina, naj bi tako bil jasen, je zapisala sodnica in to je: »diskreditacija osebe in ne raziskovalna analiza dogodka in pojava.« Dokaz za to naj bi bil tudi v tem, da organi pregona postopka proti Hojsu niti začeli niso (torej kriminalisti v času, ko je bil Hojs notranji minister – op.a.) je zapisala sodnica, kasneje pa je tudi protikorupcijska komisija ugotovila, da korupcije ni bilo.

Mladina se bo seveda na razsodbo pritožila, saj pri svojih trditvah vztrajamo. Mladina je sicer že dvakrat takšen sodni postopek politikov zoper novinarje peljala vse do Evropskega sodišča za človekove pravice – in obakrat zmagala. V zadnji sodbi v primeru Grims pa je Evropsko sodišče za človekove pravice jasno zapisalo, da slovenski sodniki nenavadno nekritično obravnavajo politike.

Po mnenju sodišča sporni članek o Hojsovi parceli si lahko preberete tukaj (ODPRI LISTALNIK).