Uvodnik / Grega Repovž: Štiri zgodbe

Naključje je bilo, da sta se leta 2023 v Ljubljani znašla dva dvajsetletnika, prvi spomladi, drugi jeseni. Ne brez razloga: v Slovenijo oziroma njeno prestolnico sta oba prišla zato, ker sta se le tako lahko izognila vpoklicu na fronto. Oba sta prišla sama, oba sta se znašla tu, ker sta ju njuni mami (ja, mami) po zvezah in z vsem denarjem, ki sta ga lahko nabrali – tega v obeh primerih ni bilo veliko, tukaj sta zato oba opravljala različna priložnostna dela in upala, da bosta lahko začela študirati, kar je bil njun življenjski načrt, dokler ni vojna vsega spremenila –, nekako spravili na to pot, stran od možnosti, da končata na rusko-ukrajinski fronti.

Naključij je res veliko. Delita si namreč tudi ime. Prvemu je ime Aleksej, drugemu pa Oleksij. Da, prvi je Rus, drugi pa Ukrajinec. Do januarja letos sta si delila tudi klop, ki stoji v najbližjem parku (no, ni pravi park, le nekaj dreves in ena klop med hišami). Na tej klopi sta oba preživela veliko časa, a redko skupaj. Ta klop je bila za oba pomemben del dneva. Ker sta si oba delila sobo v različnih stanovanjih – živela sta na drugi strani iste ulice –, sta namreč na tej klopi sedela, ko sta se po videoklicu po telefonu pogovarjala s svojimi bližnjimi v Rusiji oziroma Ukrajini. Verjetno v stanovanju nista imela dovolj miru ali pa so bili ti pogovori preglasni za ostale. Ker ti pogovori so bili res glasni, vedno nekako čustveni, razburjeni pa veseli, pač taki, kot so pogovori otroka z mamo, ki je zelo daleč stran. In če sta se znašla na tem mestu hkrati, je eden vedno čakal nekaj metrov stran, da je prvi končal pogovor. Pokimala sta si, redko pa sta govorila, čeprav tudi. Kot bi bilo nekako nespodobno. Nista pa bila sovražna eden do drugega, daleč od tega.

Ta zgodba nima dobrega konca. Januarja je Aleksej odšel nazaj v Rusijo in danes je verjetno že na vojaških pripravah za odhod na fronto v Ukrajino. Predstavniki ruske vojske in policije so v zadnjih mesecih prevečkrat obiskali njegovo družino, smo slišali sosedje. Na vprašanje sosede, ki mu je bila malo bližje in se je z njim večkrat pogovarjala, ali bi družini kaj naredili, ni želel odgovoriti. A nekako je bilo jasno, da se boji za mamo in očeta in sorojenko in si ne upa več ostati v tujini. Z Oleksijem se nista poslovila, ta je za njegov odhod izvedel od sosede.

Uri in Lija sta par iz Tel Aviva. On je zdravnik, ona je študirala svetovno književnost, dela pa v knjižnici, dolgo časa pa sta pisala tudi blog pod psevdonimom. Sta izjemna aktivista, ki si želita, da bi bil Izrael končno normalna država. Ne le od 7. oktobra 2022, že veliko let prej sta začela redno hoditi na proteste zoper vlado Benjamina Netanjahuja; ko sta imela še nekaj več upanja kot danes – in takšnih državljanov je v Izraelu ogromno -, pa sta protestirala vsak dan. Čisto vsak dan po službi. A upata še vedno: tudi ta teden sta se poskusila udeležiti protesta zoper napad na Iran, a je žal telavivska policija protest razgnala, še preden jima je uspelo priti tja. Napadi na Iran, napadi na Libanon, genocid v Gazi, etnično čiščenje na Zahodnem bregu, vse to se mora že nehati, ustaviti moramo to – ker sicer nikoli ne bo miru, vsaka smrt, ki jo povzroči režim njune države, ju prizadene. Hočeta demokracijo, dovolj imata versko-koruptivne naveze na oblasti, zahtevata sodni pregon zločinov zoper človeštvo. Še vedno zbirata hrano in obleke za Palestince.

Mihail je scenograf, ki dandanes živi v Franciji, iz Rusije pa je pobegnil kmalu po napadu na Ukrajino, ko je Putinov režim začel preganjati vse kritike vojne in seveda režima samega. Mihail ima podoben problem kot Aleksej: tudi on ima še vedno v Rusiji mamo in očeta. Zaradi njiju, pa tudi dveh sester, se ne upa javno izpostavljati. V Rusiji so pač stvari krute: opozicijski voditelji umirajo v zaporih, vsake toliko časa kdo pade s kakšnega balkona, oporečniki v tujini pa molčijo predvsem zato, ker se bojijo za svoje bližnje. A Mihail pravi, da ga to, da ga marsikdo prezirljivo obravnava, ker je Rus, zaboli mnogo manj kot neumna in nereflektirana solidarnost z Rusijo in Putinom, s katero se tudi srečuje. In preprosto ne razume, da nihče ni solidaren z Rusi, ki v Putinovem režimu izjemno težko živijo, svoboščin ni več nobenih, država je postala do zadnje vasi policijska in vojaška cona, brez medijev, brez novinarstva, brez človekovih pravic, brez sodnega varstva, s skorumpirano in nevarno elito.

Agatha je doma v New Jerseyju in je upokojena glasbenica. Protestirala je v času prvega mandata Donalda Trumpa, protestira tudi danes – pa čeprav je stara 76 let. Protestira zoper ICE, protestira zoper tehnobarone, protestirala je zoper pritiske na univerze in profesorje – in da ne bo nesporazumov, protestirala je tudi zoper vojaške posege Baracka Obame. A seveda pozna ločnico med avtokracijo, ki jo danes uvajata Donald Trump in gibanje Maga, ter neumno militantnostjo demokratskih ameriških predsednikov. Kamala Harris ji ni bila všeč, je pa glasovala zanjo – seveda.

Zakaj te zgodbe? Ker se velja spomniti, da v vseh državah, ki so avtokratske ali pa take šele postajajo, obstajajo ljudje, ki se borijo zoper te režime, ki se borijo za demokracijo, blaginjo in človekove pravice. In na te ljudi se je treba spomniti in jih opaziti vedno znova. Tako kot so oni opazili slovenska gibanja, ki so se v času zadnje Janševe vlade dvignila zoper njegov avtokratski način vodenja države. Ker morda bomo to solidarnost kmalu spet potrebovali.