Kolumna / Janko Lorenci: Stopimo skupaj?

Je v politiki manj kvalitetnih ljudi kot nekoč? Bog ve, a zdi se, da je politika za take osebe čedalje manj privlačna. Ker ni ugledna, ker se ubada s težavnimi stvarmi, ker ni donosna, ker v njej hitro postaneš tarča diskreditacij, ker lahko čez noč ostaneš brez službe …

Za vsem tem tiči tudi politična polarizacija, naravni fenomen, ki odraža pisanost družbe. Toda če postane polarizacija bolestno ostra, je izrazito škodljiva. Taka je sčasoma postala tudi v Sloveniji; državo je tako rekoč presekala na pol in se spremenila v visoko razvojno oviro. Zaradi nje so nemogoči ali invalidni dolgoročni projekti, za katere sta potrebna politično soglasje in kontinuiteta, institucije izgubljajo avtonomijo in verodostojnost, zunanja politika se opoteka kot vaški pijanček, volitve lahko politiko in družbo postavijo na glavo. Ideološka in personalna razklanost politike se prepleta s tako imenovano čustveno polarizacijo, ki, prignana do konca, tudi ljudstvo razdeli na sovražna plemena. Tako razklana, navznoter konfliktna država se po definiciji razvija slabše.

To govori za razblažitev polarizacije in sodelovanje obeh polov. Zdaj nam Logar, Brodnjak in vrabci čivkajo, da je treba stopiti skupaj.

To je samo po sebi razumno, pozitivno geslo. A vsako sodelovanje ni dobro. Na Zahodu je dolgo prevladovala politična delitev na desnico in levico. Izmenjavali sta se na oblasti, po malem sodelovali, scela pa pod vplivom neoliberalizma vladali tako, da se je povsod razvila močna skrajna desnica. Glavna politična ločnica poteka ta čas med zmerno (liberalno, socialdemokratsko, konservativno) in skrajno desno politiko – nacionalistično, nedemokratično in lažno socialno. Zmerna politika, ki je vsaj v Uniji večinoma še na oblasti, si z njo prepoveduje sodelovanje, a z njo marsikje vsaj koketira.

Podobno je pri nas. Naša skrajna desnica je SDS. Zmerna politika (leva sredina) sodelovanje z njo upravičeno zavrača. Težava je v tem, da Janša suvereno obvladuje ves desni pol. NSi, predstavnica naše zmerne desnice, ga znova slepo uboga. Anže Logar, domnevno prav tako zmerni desničar in prvi glas sodelovanja med poloma, se od Janše blago distancira, a mu je iz več razlogov (vsa kariera v SDS, sumljivo veliki denarji za predvolilno propagando, čudna Janševa prizanesljivost do odpadnika …) težko verjeti, da ni zakrinkana izpostava svoje matične stranke. Hkrati je favorit tistega dela kapitala, za katerega sta demokracija in socialnost prej nadloga kot vrednota. Logar v morebitni Golobovi koaliciji bi pomenil konec njene socialnosti, ki je, poleg demokratičnosti, njena največja odlika. To bi med drugim dokončno pokopalo javno zdravstvo. To velja tudi za NSi, a njo bi bilo laže krotiti.

Skratka, če bi leva sredina stopila skupaj s SDS ali njenimi sateliti, bi Sloveniji in državljanom naredila večjo škodo, kot če vztraja pri polarizaciji. Ki je, kot rečeno, mogočna razvojna blokada. Težave se je treba torej lotiti drugače. Edina perspektivna pot iz pasti polarizacije ni sodelovanje med sedanjima poloma, ritualni stopiti skupaj, ampak trajna oslabitev janšizma.

To je predvsem naloga leve sredine. Vendar ne samo nje. Svoje bodo morali prispevati tudi drugi; zmerna desnica, ki ne bo hotela vegetirati v Janševi senci; mediji, ki ne bodo z uravnoteževanjem delali tudi proti sebi; gospodarstvo, ki se bo zavedalo, da sta njegova uspešnost in družbena solidarnost (trdne javne službe) tesno prepleteni. In seveda živa civilna družba. Šele vsi ti skupaj lahko ustvarijo ozračje, v katerem bi janšizem trajno izgubil svojo moč in strupeno privlačnost.

Oboje temelji predvsem na slabostih drugega pola. Na levi sredini se je dolgo ponavljala znana zgodba: vedno novi, a bledi novi obrazi so ohranjali demokratičnost, vendar tudi socialno-ekonomski status quo, ki počasi načenja socialno državo in zaupanje v institucije. Tako je ostajala razdrobljena, šibka in alibi za janšizem.

Z Golobovo koalicijo se je na oblasti prvič po dolgem času znašla kombinacija osebnosti, strank in programov, dovolj sposobna in pogumna, da je vladala ves mandat, gibanje statusa quo pa deloma že obrnila v nasprotno smer: k večji družbeni solidarnosti, k javnemu namesto privatizerskemu, k bolj dolgoročnim projektom (pokojninska reforma itd.).

To je bistvena korekcija smeri, potencialno prelomen zasuk, žal v javnosti slabo zaznan sredi propagandnega trušča opozicije in lobijev ter pretežno ravnodušnega, politično uravnoteženega neopredeljevanja medijev. V njih novinarji, ki poročajo o zdravstvu, z redkimi izjemami delujejo kot zvočniki Fidesa in bodo sokrivi za propad javnega zdravstva, če bo novi premier Janša.

Štirinajst dni pred volitvami je jasno: če nočemo policijskih vodnih topov, prepovedi splava, bratenja z Orbánom in uničenega javnega zdravstva, Janša ne sme priti na oblast, sedanja koalicija pa mora dobiti še en mandat, da bo nadaljevala in utrdila začeti popravek smeri. To je tudi pogoj, da se sčasoma izvijemo iz hromeče polarizacije.