V središču / »V SDS očitno menijo, da je najbolj učinkovito, če imaš armado vplivnežev«

Številni primeri iz tujine so pokazali, kako vplivna so lahko družbena omrežja, ko pride do odločanja na volitvah. Podobno opazujemo pred volitvami doma: družbena omrežja so polna politične propagande, na njih pa nas ves čas nagovarjajo politiki in najrazličnejši vplivneži. O politiki na spletu smo se pogovarjali s Filipom Dobranićem iz inštituta Danes je nov dan.

Predvolilni boj se je večinoma preselil na internet, na družbena omrežja. V kakšnem stanju je trenutno javni digitalni prostor v Sloveniji? 

Politika je na internetu prisotna že zelo dolgo, zato zastrižem z ušesi vsakič, ko se obnašamo, kot da je to kaj novega. Zagotovo obstajajo kvalitativne razlike, če primerjamo letošnjo kampanjo s preteklostjo, pa tudi več političnih vsebin kot pred štirimi leti lahko najdemo na družbenih omrežjih. Vseeno pa bi bilo zavajajoče, če bi se pred volitvami osredotočili na splet kot nekaj posebnega, saj s tem tvegamo, da zgrešimo širšo sliko. Pred vsakimi volitvami se namreč poveča potreba političnih strank, da bi obvladovale čim večji del medijskega prostora. To počnejo na različne načine: od poskusov vplivanja na javno radiotelevizijo do prijateljevanja z lastniki večjih medijskih konglomeratov in njihovim ustvarjanjem. V preteklosti je bilo na primer popularno ustanavljanje brezplačnikov, stranka SDS pa je ustanovila Nova24TV, da bi gradila svoj medijski imperij, ko so v njej še mislili, da lahko to najbolj učinkovito počneš s spletnim portalom ali televizijo. Minila so leta in danes očitno menijo, da je najbolj učinkovito, če imaš armado vplivnežev.

Tudi v tujini, predvsem v času volitev, lahko spremljamo podobne poskuse instrumentalizacije družbenih omrežij in tudi omenjenih vplivnežev. V kakšnem obsegu so se metode, ki jih poznamo od drugod, že preselile k nam?

Treba je vedeti, da bo stranka, ki želi vplivati na izid volitev, storila vse, kar bi ji lahko koristilo. Seveda ob tehtanju tega, kakšno korist bo imela od tega in kakšno morebitno škodo, če jo razkrinkajo. Takšen je bil tudi poskus prevare, ki so ga izvedli Demokrati s poskusom prevzema profila verige burgerjev Lars & Sven na Facebooku. Na drugi strani pa ne pozabimo na trenutek, ko smo se kot družba prvič množično srečali z lažnimi novicami ali fake news – spomnimo se ameriških volitev leta 2016, ko se je govorilo, da so glavni razpečevalci neresnic makedonske skupine, ki so ugotovile, da se to splača, in so »samo želele zaslužiti nekaj denarja«. Veliko posameznikov na slovenskem spletu je trenutno podobno oportunističnih. Ni nujno, da se vključujejo v politično kampanjo oziroma govorijo o politiki, ker bi želeli s konkretnim ciljem vplivati na politiko. Politika je tukaj samo priročna tema, da promovirajo sebe in svoje aktivnosti. Ljudje kdaj, po domače povedano, mešajo drek, ker se preživljajo s tem, da stvari smrdijo. Ne smemo pa pozabiti, da so na koncu te verige zmeraj pravi, torej veliki mediji, ki se odločajo, kdaj je čas, da gre kaj na naslovnico, kdaj se s kom naredi intervju in kdaj je treba dodatno obravnavati kakšno temo.

Pa tukaj mediji opravljajo svojo nalogo?

Težko sodim. Mediji se prepogosto obnašajo, kot da internet ne šteje oziroma ni pomemben, razen ko je kar naenkrat izjemno pomemben. Takšen primer je zadeva »Pici« ali »Nepridiprav«, okoli katerega se je naredila prava medijska drama, čeprav gre zgolj za nekega človeka s kanalom na spletu, ki v eter govori neumnosti. Še pred tremi meseci se ni nikomur zdelo pomembno, kaj ima gospod povedati. Internet je nevarna, četudi zapeljiva krajina, po kateri moramo stopati previdno. To velja tudi za medije.

Imajo vplivneži, ki danes skačejo iz vsakega grma, da bi govorili o politiki, tudi dejanski vpliv? So tako močni, da bi lahko usodno vplivali na izid volitev? 

Zagotovo vplivneži pomagajo oblikovati javno mnenje. Gotovo ga večkrat ponujajo. Da »imaš« mnenje o nečem, ga moraš nekje »dobiti«. Nekdo, ki ni nikoli jedel mesa, ima težko mnenje o tem, ali je boljši ta ali oni pršut. Ob tem se mi zdi pomembna še narava samih družbenih omrežij, ki nas spodbujajo k odzivu na sleherno stvar. Ni dovolj, da na družbenem omrežju neko vsebino zgolj sprejmemo, moramo se tudi odzvati nanjo, pa naj bo to s komentarjem, všečkom, čustvenčkom ali z deljenjem naprej. To vpliva na to, kako dojemamo svet. Danes veliko ljudi misli, da moramo imeti mnenje o vsem, tudi o stvareh, o katerih zares nimamo pojma. Ko kaj vidimo na spletu (ali drugje), bi po mojem morali večkrat stopiti korak nazaj in si reči: to ni zares moja stvar.

Stranka SDS je ustanovila Nova24TV, da bi gradila svoj medijski imperij. Danes v njej očitno menijo, da je najbolj učinkovito, če imaš armado vplivnežev.

Govorite o tako imenovani ekonomiji pozornosti na družbenih omrežjih. Tu seveda pomembno vlogo igrajo algoritmi. Ali že vemo kaj več o tem, kako delujejo Metini algoritmi na Facebooku in Instagramu? Zakaj nekaj postane viralno?

Vse vsebine, ki si prizadevajo, da bi postale viralne, poskušajo izzvati neki čustven odziv – kar se tiče algoritma, pa ni pomembno, za katero čustvo gre. Družbena omrežja sicer vzpostavljajo pričakovanja do svojih uporabnikov. Ko začneš uporabljati platformo in ustvarjati svoje vsebine, želiš povečati neke številke, na primer število všečkov ali sledilcev. Lepota poslovnega modela družbenih omrežij je v tem, da jim ni nikoli treba razmišljati, kako ustvariti vsebino, ki bo kar najbolj viralna – to je naloga uporabnic in vplivnežev. Sámo vprašanje, kako kaj narediti viralno, prepustijo množici. Ob tem pogosto pomagajo širiti požar, saj se jim to preprosto splača. Čisto vseeno jim je, kakšen vpliv bi to lahko imelo na volitve pri nas. Pomembno jim je zgolj, da številke rastejo, da se oglasi prodajajo in da še naprej služijo denar. Za nas jim je mar približno toliko kot podjetjem, ki črpajo nafto.

Delovanje na družbenih omrežjih se precej razlikuje od tistega v živo. Kako te razlike vplivajo na način, kako se danes oblikujejo javne razprave? 

Kadar se pogovarjamo v resničnem življenju, uporabljamo različne konstelacije pravil pogovora. Že v vsakdanjem življenju denimo ločimo pogovore na zasebne ali službene, pogovori pa imajo cel kup majhnih pravil, ki se jih bolj ali manj držimo, ko želimo kakovosten pogovor. Na spletu pa pogovori velikokrat delujejo kot v vrtcu, kjer otrok niso naučili, da morajo biti ostali tiho in poslušati, ko kdo govori, če želijo imeti skupinsko razpravo. Na družbenih omrežjih tišina ni vrednota. Kot uporabnik platforme moraš ves čas metati svoje prispevke v morje vsebine.

In kako naj se volivec znajde sredi te poplave informacij? Kako se lahko obvaruje pred poskusi manipulacije na spletu? 

Na stvari, ki jih vidite na spletu, glejte kot na grafite. Praviloma ne veste, kdo jih je napisal, niti zakaj, zato k njim pristopajte previdno. Po drugi strani bi se morali vsi več pogovarjati z ljudmi, ki jim zaupamo. Predvolilno obdobje žal praviloma ni čas premišljevanj in pogovorov, razmisleka in posvetovanja z bližnjimi – predvolilno obdobje je čas reakcij, škandalov ter bombastičnih zgodb in izjav. Želim poudariti, da ni treba, da je tako, ni treba, da volitve pomenijo hud napor in stres. Ni treba, da se z njimi ukvarjate ves mesec. Včasih je dovolj že, če v enem popoldnevu preletite programe strank, si ogledate kakšno predvolilno soočenje ali odidete na katero od tržnic, kamor ob koncih tedna hodijo stranke, in spoznate katerega od poslanskih kandidatov v živo. Nobena od teh strategij ne vključuje bedenja na Facebooku.

Zakaj se je kljub morebitnemu razočaranju nad politiko, občutku, da so »vsi isti«, ali splošni utrujenosti vseeno treba udeležiti volitev? 

Predvsem nas to skoraj nič ne stane. Odhod na volišče je lahko tudi priložnost za druženje ali, nasprotno, za izogibanje denimo nedeljskemu kosilu. Vse to je legitimno. Seveda obstajajo tudi resnejši razlogi. Ljudje so umirali, da lahko zdaj volimo. To so bili čisto pravi ljudje, čisto prave smrti. Če 1. novembra obiskujete grobove, je edino smiselno, da greste 22. marca volit. Tudi tehnični razlog je preprost: odločitev na volitvah bo kakovostnejša, če bo več ljudi oddalo svoj glas. To potrjuje kup eksperimentov, kjer ljudem pokažemo nekaj, kar je sicer zelo težko zadeti natančno, se pa da enostavno oceniti (na primer: koliko od stotih žogic v kozarcu je zelene barve). Ob dovolj veliki množici odgovorov pridemo zmeraj zelo blizu pravilnemu. Kaj želim povedati s tem? Vsi znamo oceniti, kaj je dobro za prihodnost države, in več ko nas pride na volitve, bolj kakovosten bo končni odgovor.