Hrvaška / Heni Erceg: Višegrajske sence

Turistični sejmi so pomembni. Zato potekajo v svetovnih prestolnicah, države pa se na njih postavljajo s svojimi naravnimi in kulturnimi lepotami, da bi privabile čim več gostov. Nesposobne države, ki še zdaj delujejo v tranzicijskem načinu, kakršne so naše balkanske, se še posebej trudijo, bodisi ker od turizma – tako kot Hrvaška – dobesedno živijo ali ker so – kot preostale – šele začele okušati koristi, ki jih turizem prinaša. Torej so v Beogradu pripravili Mednarodni turistični sejem; vsi vemo, da lahko Srbija ponudi marsikaj, če pa se ji pridruži še sestrska državica Republika Srbska, ga ni človeka, ki bi se zmogel upreti naravnim in kulturnim čarom teh dveh držav.

Med najbrž najprivlačnejšo ponudbo se je znašel tudi zdravstvenoturistični biser Višegrad, prelepo mesto ob Drini, v bližini katerega je mogoče obiskati tudi Andrićgrad, ekscentrično naselje, ki ga je svojčas zgradil znani režiser Emir Kusturica in ki mu ime brez dvoma zagotavlja še dodatno turistično težo. V glavnem, Višegrad se oglašuje kot kraj zdravja in zdravilne naravne vode, tam pa je tudi kompleks hotelov Vilina vlas, katerega ime ima neustavljiv pridih nežnosti.

Toda če se že preleviš v radovednega turista, te gotovo zanima tudi zgodovina mesta, v katerem bivaš. Nedavna preteklost hotela Vilina vlas bi bila vsekakor zelo uporabna kot predloga za filmsko grozljivko, nikakor pa kompleksa ne bi bilo mogoče predstaviti kot romantičen kraj, kjer se gosti zdravijo, plavajo v bazenu, dihajo krepčilen gorski zrak, iščejo človeške kosti na dnu Drine … Ne, ne, pri tem zadnjem sem nekaj pomešala. Ali pač ne? Kajti uničevanje Višegrada in etnično čiščenje v mestu leta 1992, ko so Bošnjaki sestavljali več kot 60 odstotkov prebivalstva, brez dvoma sodita med najsurovejše primere sistemskega nasilja, in to ne samo na ozemlju BiH. Osrednje mesto v tej kroniki nasilja ima prav hotel in termalno zdravilišče Vilina vlas, saj so ga v tistih usodnih dneh preuredili v koncentracijsko taborišče, ki je bilo zaradi svojih kapacitet in lege na samem idealen kraj za operacijo etničnega čiščenja Bošnjakov, predvsem pa za brezplačen bordel. Pod poveljstvom vodje okrutne srbske vojaške enote Belih orlov, v Haagu obsojenega Milana Lukića, so hotelske sobe postale kraj, kjer so dneve in dneve posiljevali Bošnjakinje, bilo jih je več kot 200, med njimi tudi 14-letne deklice. Vendar pri Vilini vlasi ni šlo za grozljiv incident, ampak za načrtno strategijo uničevanja bošnjaškega prebivalstva, pri posiljevanju pa za nacistični biološki inženiring. Nasilneži so žrtvam govorili, da bodo »rojevale Srbe, ne Turke«.

Strašljivo poglavje iz zgodovine hotela Vilina vlas, nepredstavljivo trpljenje množice žensk, najzgovorneje ponazarja primer mlade Jasmine Ahmetspahić, ki je po štirih dneh nepretrganega mučenja in posiljevanja napravila samomor, tako da je skočila skozi hotelsko okno. Njene kosti so našli šele leta 2010 v množičnem grobu na dnu izsušenega dela struge Drine, kamor so metali trupla Bošnjakov, prej zbranih v Vilini vlasi, od koder so jih pripeljali na breg Drine in jih tam postrelili. Nekateri zločinci so bili obsojeni, večina ne, brez kazni pa so jo odnesli tudi direktor medvojnega hotela in številni drugi storilci prav tistih zločinov, ki so nemerljivi po surovosti – večdnevnega posiljevanja, od katerega si ženske, da o deklicah niti ne govorimo, nikoli popolnoma ne opomorejo.

Po vojni se je tam, prav tako kot na Hrvaškem, začel proces sistematičnega zanikanja lastnih zločinov, obstoja medvojnega taborišča Lora v Splitu – kraja krvavega in dolgotrajnega mučenja meščanov Splita srbske narodnosti – na primer niso nikoli priznali, kaj šele, da bi ga označili za kraj vojnega zločina, ampak je to vojaški kompleks s številnimi vsebinami. Hotel Vilina vlas prav tako doživlja zastrašujoč proces zabrisovanja zla.

Kljub pisanju svetovnih medijev, kljub dokumentarnim filmom, kljub pretresljivemu pričevanju nesrečnih žensk, pa tudi otrok, ki so bili spočeti med posilstvi, je poslopje danes spet hotel, zdravilišče, spa. Turisti prebivajo v sobah, kjer je potekalo okrutno nasilje, kopajo se v bazenu, nekoč prepojenem s krvjo ubitih Bošnjakov. Vse je mogoče! Nemara bi bil zaslužek še večji – glede na morbidnost sveta –, če bi se hotel Vilina vlas oglaševal kot kraj množičnih posilstev in ubojev. Kajti tudi Milan Lukić, njegov popolni gospodar, je bil v Haagu obsojen na dosmrtno zaporno kazen zaradi sežiganja živih ljudi in pobijanja Bošnjakov, zaradi grozot sistemskega posiljevanja žensk in deklic pa ne. Tako je bilo, kot so navedli, zaradi »pozne vložitve zahteve tožilstvu«. Mladi Jasmini, ki se je »rešila« s skokom skozi okno, tako ali tako nobena obsodba ne bi pomenila prav nič. Bi pa pomenila nekaj v imenu spomina na tiste srce parajoče tožbe in krike, ki so odmevali po sobah hotela Vilina vlas, spomina, ki se institucionalno briše, saj je župan Višegrada ganljivo pripomnil, da ga vračanje v preteklost ne zanima.

Brisanje preteklosti in sistemsko zanikanje zločina v Višegradu je bilo prav surovo prikazano na turističnem sejmu v Beogradu, kjer se hotel Vilina vlas promovira pod ciničnim geslom »Od kulture do avanture«. Katere kulture? Kulture laži, v katero je vgrajen še en toponim surovosti, ki bi ga bilo treba, če bi premogli vsaj kanček človečnosti, zravnati z zemljo. Tako pa smo dosegli višjo stopnjo zla, na kateri se pod pretvezo kulture ponujajo turistični aranžmaji za sobe z vonjem po krvi, za sobe, nad katerimi visijo sence množice žensk, katerih življenje je v hotelu Vilina vlas leta 1992 zledenelo