Žive meje / N'toko: Vojaški realizem

Evropesimizem je najnovejši trend med političnimi analitiki. Eksperti sledijo zvezdniku geopolitičnih forumov Johnu Mearsheimerju in kar tekmujejo v zgražanju nad gospodarskim zaostankom Evrope, njeno ponesrečeno zunanjo politiko, njenim izgubljenim vodstvom … Tako na levi kot na desni bomo težko našli strokovnjaka, ki bi uniji napovedoval karkoli drugega kot temno prihodnost. A za razliko od kritikov izpred desetih let, ki so kritizirali EU institucije in agitirali za njihov razkroj, današnji opazovalci svojega evropesimizma niso združili z evro-skepticizmom. Nihče več ne propagira kakega exita, celo o neodvisnosti od Bruslja se govori bolj malo. Namesto tega se čedalje več politikov, novinarjev in komentatorjev zavzema za krepitev Evrope, druži pa jih navdušenje nad idejo skupne evropske vojske – predlogom, ki ga je lani oživil SPD in so ga podprli vsi od Pedra Sáncheza do Viktorja Orbána. Tudi največji kritiki institucij unije so prepričani, da je edini izhod iz krize njihova vojaška konsolidacija.

To kognitivno disonanco je treba vzeti pod drobnogled. Kako je mogoče biti skrajno nezaupljiv do neke politične strukture, hkrati pa navijati za njeno vojaško krepitev? Od kod nenadno navdušenje nad orožarsko močjo EU? Jasno je, da je marsikoga v sanjarjenje o »strateški avtonomiji« potisnila kaotična politika Donalda Trumpa, pri čemer se skupna evropska vojaška formacija hočeš nočeš kaže kot neizogibna nujnost. Toda ta ideja ni nekaj novega – z njo se državniki igrajo že od leta 1950 in jo v različnih oblikah obujajo ob vsaki krizi, dokler po nekajletnem blodenju po evropskem lobističnem močvirju ne ugotovijo, da je tak projekt enostavno neizvedljiv. Fantom evropske vojske lebdi nad našimi razpravami kot nikoli dosegljiva utopija, kot nadomestilo za pomanjkanje boljših idej – opravlja psihološko, ne pa praktično funkcijo. Vsakič, ko v Evropi na neko eksistencialno vprašanje ne znamo odgovoriti, se nam pred očmi zasvetijo tanki in rakete.

Včasih militarizacija nastopa kot nadomestilo za razvojno vizijo. Tehnični in inovacijski zaostanek EU za velesilami naj bi bil tako velik, da ga ni mogoče premostiti, ergo: samo vprašanje časa je, kdaj nas bodo te sile tudi ozemeljsko požrle. Vse ostale razvojne ideje so ob tej grožnji prazno sanjaštvo, treba je pozabiti na število tehnoloških inovacij in se osredotočiti na število bataljonov. Če že ne znamo nič drugega, se bomo pa vsaj branili. Spet drugič militarizacija nastopi kot čudežna razvojna rešitev, veliki gospodarski preboj, v katerega nas bo prisilila vojaška nuja. Poglejte nove industrije dronov, ki so zrasle v Ukrajini, ali pa izraelske vojaške start-upe … nič od tega ne bi bilo mogoče brez vojne! Ne nazadnje pa militarizacija nastopa tudi kot odgovor na politično krizo, predvsem krizo liberalnih demokracij. Vojaška reartikulacija naših notranjepolitičnih trenj nam kaže avtoritarizem kot nekaj, kar prihaja od zunaj. Pripisujemo ga ruskemu vplivu, kibernetskim vdorom, tujemu financiranju medijev … vsemu razen lastnim družbenim konfliktom. Ko se torej propagira evropsko oboroževanje, je to vedno v povezavi z obrambo »evropskih vrednot« pred tirani, ki da prežijo pred vrati.

V real-politiki novodobnih geopolitičnih ekspertov očitno ni toliko realizma, kot je zatiskanja oči. Ideja, da bodo tanki in rakete čudežno oživili ohlajeno gospodarstvo, je bila že tolikokrat ovržena, da se ji lahko le še smejimo. Še bolj smešne so zamisli, da naj bi militarizacija krepila splošno »odpornost« družbe – če niste spremljali izjav politikov širom Evrope, je obrat k militarizaciji direktno povezan z novim valom neoliberalnih rezov. Tanki in rakete pač terjajo varčevanje pri pokojninah in zdravstvu, da o okolju sploh ne govorimo. In podobno je z odpornostjo institucij proti avtoritarizmu: če kaj, militarizacija pospešuje drsenje naših družb v protidemokratično smer, kar smo lani jasno videli tudi v nasilnem sprejemanju povečanja obrambnega budžeta in ustanavljanju večmilijardnega vojaškega holdinga.

Če bi zares želeli biti realistični, bi nam analitiki povedali, da problemi EU niso rešljivi zaradi natanko tistih razlogov, ki onemogočajo tudi nastanek skupne evropske vojske. Unija je gospodarska struktura, zgrajena na premisi medsebojnega tekmovanja med članicami, ki pa hkrati v tekmovanju nimajo na voljo enakih orodij za uspeh – lastne monetarne, fiskalne in razvojne politike. To prinaša strukturna neravnovesja in večna trenja, kakršna so se pokazala v ekonomskem napadu Nemčije na države južne Evrope med dolžniško krizo. V takšnih okvirih je nemogoče, da bi bruseljske institucije proizvajale funkcionalne razvojne, energetske, migracijske ali druge politike – in jih tudi ne. Še toliko manj so sposobne uskladiti pogoje delovanja skupne vojske: pred prvim izstreljenim metkom bi preteklo desetletje usklajevanj, lobiranj in izsiljevanj o tem, kdo ga bo plačal, kdo proizvedel in kdo ga bo izstrelil.

Z idejo, da se bo EU znova vzpostavila kot svetovna sila preko skupne obrambe, smo torej zgolj prekrili vse strukturne razloge, zakaj ne more biti svetovna sila. Plenilski ustroj njenih velikih nacionalnih gospodarstev bo vedno spodkopaval kakršnokoli razvojno enotnost. Ko govorimo o vojaški reorganizaciji mitološke Velike Evrope, to počnemo zato, da ni treba razmišljati o reorganizaciji naših nefunkcionalnih družbenih sistemov, naših institucij in naših mednarodnih odnosov. Vse to so boleči politični koraki, ki jih je treba narediti doma in jih noben nov vojaški klub ne bo opravil namesto nas.