Pamflet

Bernard Nežmah nam v svojem zadnjem zapisu ponovno demonstrira čisti politični lartpurlartizem. Njegov tekst je politična krpanka (patchwork) nepovezanih dogodkov, ki jih druži le ena rdeča nit: nenehno nerganje nad vsem, kar ne diši po stranki SDS. Ko mu zmanjka vsebinskih argumentov, se zateče k moraliziranju o »cvekih« in »osnovnošolskih učiteljih«, s čimer le prikriva lastno nemoč, da bi napisal resno analizo.

Njegov poskus fiskalnega moraliziranja prek citiranja Davorina Kračuna je vrhunec sprenevedanja. Fiskalni svet danes le opozarja na posledice preteklega populizma, ki ga Nežmah cinično pripisuje tistim, ki so to proračunsko luknjo krpali. Dvig minimalne plače in zimski regres zanj nista socialna nuja, temveč ’predvolilni darili’, čeprav sta za preštevilne upokojence in delavce v času draginje pomenila zgolj golo preživetje.

Pravi ’bonbončki’ so bili tisti finančni dodatki, ki jih je Janševa vlada kot helikopterski denar razmetavala v času, ko nam je hkrati prepovedovala premikanje med občinami. Če Nežmah išče neracionalno trošenje, naj ga išče v tistih turističnih bonih, s katerimi so se najbolj okoristili privatni sobodajalci, medtem ko je država danes primorana sanirati opustošenje, ki ga je takšno ’darovanje’ zapustilo v javnih financah. Štiri leta po tem, ko so volivci takšno ’helikoptersko’ politiko zavrnili, nam Nežmah še vedno poskuša prodati isto pokvarjeno diagnozo.

Da bi opravičil kršenje tajnosti glasovanja v parlamentu, se Nežmah bizarno oprime citata Cirila Ribičiča o »starih navadah«. To, da se je nekaj nedopustnega počelo v preteklosti, še ne pomeni, da je to prav danes. Če se borimo za višje demokratične standarde, so krogci in znaki na tajnih glasovnicah le zavržen relikt preteklosti, ki ga je treba izkoreniniti, ne pa ga s pomočjo samo izjav ustavnih pravnikov celo opravičevati.

Še bolj nevarno pa je Nežmahovo koketiranje z idejo o ukinitvi RTV-prispevka. Navaja »več deset tisoč podpisov«, ne da bi omenil, da gre za mobilizacijo strankarskih vojakov, ki želijo uničiti nacionalno kulturno ustanovo le zato, ker je ne morejo podrediti. Na referendumu leta 2022 so volivci s prepričljivo večino 62,8 % glasov ZA podprli zakon o depolitizaciji RTV. To je bil neposreden odgovor na poskuse ugrabitve nacionalke pod prejšnjo Janševo vlado. Nežmah – Stevanovićevo „veselje“ nad tistimi podpisi je torej v popolnem nasprotju z jasno izraženo voljo ljudstva pred manj kot štirimi leti. Ukinitev prispevka ne bi pomenila le konca informativnega programa, ki jim (Janša, Stevanović, Nežmah) ni po godu, temveč kulturni uboj največje kulturne ustanove, simfoničnega orkestra, dokumentarne produkcije in izvirnega slovenskega programa itd. Toda za Nežmaha je uničenje kulture očitno sprejemljiva cena za zamenjavo Golobove vlade.

Za konec se dr. Nežmah, kot je že v navadi, sprehodi do ljubljanskega gradu in prešteva posekana drevesa. Njegova obsedenost z Zoranom Jankovićem je že skoraj patološka – ne glede na to, ali piše o fiskalni politiki ali tajnih krogcih, se bo vedno vrnil k ljubljanskemu županu. To ni novinarstvo, to je kronika osebne zamere.

Njegov namen ni informiranje, temveč vzdrževanje stanja nenehne namišljene ogroženosti. Pravzaprav so ti njegovi zapisi slogovno tako bizarni in v svojih povezavah tako absurdni, da bi se najbolje počutili na zadnji strani revije – v Mladinamitu.

Kot je antični rimski senator Mark Porcij Katon vedno zaključil s: »Sicer pa menim, da je treba Kartagino uničiti,« jaz zaključujem s: Pamflet je sramotilni ali napadalni spis, katerega glavni namen je kritika, zasmehovanje ali javno obtoževanje določene osebe, skupine, dogodka ali ideologije, ni objektivna informacija, temveč je izrazito subjektiven in polemičen