Ko laž postane politika

V Sloveniji smo očitno naredili velik civilizacijski korak naprej. Laganje ni več problem. Postalo je metoda. In postalo je kvalifikacija za oblast.

Spoznala sem novo definicijo demokracije: povej karkoli pred volitvami, naredi karkoli po njih, in če imaš dovolj glasov za manjšinsko vlado, si čist kot solza.

Čestitam za impresiven dosežek politične evolucije.

Janez Janša je razlagal, česa ne bo storil. Anže Logar je miril, s kom ne bo šel. Drugi so prisegali, podpisovali, zagotavljali. Danes pa poslušamo razlage, da so bile to le – kako že – pač takšne okoliščine.

Saj, saj, okoliščine so krive. Vedno so.

Težava je, da se nihče niti ne potrudi pojasniti, zakaj so prelomili obljube. Kot da ne obstajamo. Kot da je naša vloga končana tisti trenutek, ko oddamo glas.

Je vse to res normalno? Je politika pač umetnost možnega? Da so kompromisi nujni?

Kompromisi so nujni. A obstaja razlika med kompromisom in prevaro. Kompromis pomeni, da nekaj obljubiš in delno uresničiš. Prevara pomeni, da obljubiš eno, narediš drugo. In se delaš, da razlike ni.

A očitno je to nova norma. Pomembno je le, ali lahko sestaviš vlado, pa čeprav manjšinsko..

In mediji? So varuhi resnice? Ah, ne. Pogosto gledamo prijazne pogovore, v katerih politik elegantno preskoči vprašanje, novinar pa enako elegantno nadaljuje z naslednjim.

Vsi razumejo igro. Nihče je ne prekine. Kar je bilo nekoč nesprejemljivo, je danes razumljivo. Kar je bilo nekoč problem, je danes taktika.

Kaj pa je cilj takega laganja?

Že dolgo znano. Da obupamo nad resnico. Da skomignemo z rameni: »Saj so vsi isti.« In delo je opravljeno.