Medijski koledar čedalje bolj spominja na cerkvenega, ki leto razdeli na 365 svetniških dni, kjer vsak dan obhaja ime drugega svetnika. Medijski prispevki prinašajo zdaj dan zemlje, prej dan kitov, drugič dan voda, spet drugič dan zemlje, potem dan harmonike, in med njimi je tudi svetovni dan svobode medijev.
ŽELITE ČLANEK PREBRATI V CELOTI?
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Medijski koledar čedalje bolj spominja na cerkvenega, ki leto razdeli na 365 svetniških dni, kjer vsak dan obhaja ime drugega svetnika. Medijski prispevki prinašajo zdaj dan zemlje, prej dan kitov, drugič dan voda, spet drugič dan zemlje, potem dan harmonike, in med njimi je tudi svetovni dan svobode medijev.
In kaj se je tega dne dogodilo? - Ali je nacionalka izpustila iz bunkerja novinarske prispevke cenzurirane Tarče tik pred volitvami in svobodno povabila vpletene politike in akterje v studio? Nak, časopisi, radio, televizije in splet so prinašali članke in oddaje v isti maniri kot prek celega leta. Pač, najglasnejša prispevka sta prispevali dve političarki: kulturna ministrica in predsednica.
Poslanica Aste Vrečko je nosila naslov Namesto osvobajanja smo priča zasužnjevanju medijskih delavcev. S poanto, da to počno novi medijski lastniki, ki opuščajo informiranje javnosti, saj ustvarjajo vsebine, katere vodijo njihovi poslovni in politični interesi.
Ko minister pove, da teče v državi proces zasužnjevanja novinarjev, bi pričakovali, da bo na novodobne sužnjelastnike takoj poslal medijske in delovne inšpektorje, ki bodo ustavili nezaslišano zlo, kot je ravnanje z zaposlenimi kot s sužnji. A o preganjanju suženjstva ne ta ne naslednje dni ni bilo nič slišati.
Ministrica je uporabila zasužnjevanje le kot hiperbolo, s katero je ločila dve vrsti medijev: te, ki služijo lastnikom kapitalu, in prave - demokratične, ki da tvorijo kritično demokratično infrastrukturo. In prav te njeno ministrstvo prek medijskih skladov finančno podpira. In tako Asta Vrečko na dan svobode medijev ne napiše hvalnice novinarskemu delu na sploh, ampak se postavi na položaj, ko ona odloča, kaj je novinarska profesionalnost in kaj ne.
Za časa komunističnega režima je to na enak način počel predsednik Tito, ki se je vsake toliko obrnil na časnikarje, da bi ocenil, če dobro gradijo socializem, kje so napredovali in kakšne napake so delali v preteklosti. O teh, ki so jih zaprli, jim prepovedali pisati, seveda ni bilo govora.
Predsednica Nataša Pirc Musar je na dan svobode medijev nastopila s polemiko zoper predlog Resnice, da zakonsko ukine obvezni prispevek za RTV SLO.
Postavila je, da brez svobodnih, odgovornih in profesionalnih medijev ni mogoče zagotoviti obveščenih državljank in državljanov in ni mogoče nadzirati oblasti. S čimer se je kajpak strinjati. Toda tudi ona je potem razdelila medije na dve vrsti: kdo in kako bo zagotavljal neodvisno, kakovostno in vsem dostopno javno informiranje? Javni medij deluje v interesu javnosti. Tam mora biti prostor za pluralno razpravo. Komercialni mediji delujejo na trgu in so pomemben del medijskega prostora, vendar jih vodijo predvsem poslovni interesi, kar pomeni, da ne morejo in ne smejo nadomestiti javnega servisa.
Predsednica države torej trdi, da zasebni mediji, kot so POP TV, Mladina, Reporter, Družina, Planet TV et cetera ne ustvarjajo v družbi svobodne razprave in pluralnosti? Da imamo en zveličavni medij, za zraven pa še mnoštvo zasebnih, prepredenih z zasebnimi interesi. S čimer stori natanko isto kot kulturna ministrica, ko enega izmed medijev postavi apriorno za večvrednega. Saj zanika svobodo medijev kot podstat, ki sploh omogoča obstoj najrazličnejših pogledov, informacij in mavrice političnih gledišč, ki jih ustvarja prav širok spekter obstoječih medijev. Obenem pa glorificira aktualno RTV SLO kot nedotakljivi božji tempelj, o katerem ni mogoče polemizirati, kaj šele, da bi ga modicifirali.
O smiselnosti preoblikovanja aktualne nacionalke pa se je izrekel tudi Andraž Teršek, ustavni pravnik in univerzitetni profesor, ki je problematiziral avtomatično obveznost plačila prispevka. »Deluje kot prisilna dajatev za storitev, ki je posameznik morda sploh ne želi ali je v vsebinskem smislu ne ocenjuje kot verodostojno. Z vidika svobode izražanja, ki vključuje tudi negativni vidik, pravico do molka oziroma pravico, da nismo prisiljeni financirati določenih sporočil, je legitimnost takšne prisile povsem na mestu. Še posebej, če javni zavod ne izpolnjuje svoje zakonske obveze po objektivnem in verodostojnem obveščanju. Če se javni zavod spremeni v aparat za birokratsko vzdrževanje velikega števila zaposlenih in če program ne odraža dejanske resničnosti oziroma ne zagotavlja pluralnosti, se ustavna utemeljitev za njegovo financiranje s strani državljanov močno zamaje. Temeljni problem, ki ostaja v senci razprav o prispevku, je ustavna spornost sestave Sveta RTV SLO, saj ocenjuje, da trenutna ureditev po njegovi oceni povsem izključuje »splošno javnost«, gledalca in uporabnika, iz upravljanja zavoda.
Svoboda medija kot je nacionalka, ni svoboda njenega vodstva, da prosto ustvarja program, ampak skrupulozno stremljenje, da v svoj program vključuje interese čim večje javnosti. Če ga ta plačuje bodisi prek prispevka bodisi neposredno iz proračuna, potem ima kajpak tudi pravico do pluralnega programa in odprtih javnih televizijskih debat in omizij, ki so iz njenega programa v veliki meri v zadnjih letih izpuhteli.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si.
Preberite tudi