Knjiga / Ivana Dobrankovová: Bellevue

+ + + +

Dol dol

Slovaška pripovednica Ivana Dobrankovová (1982) nam v romanu Bellevue predstavi doživljanje dekleta, ki si naivno – pa saj je v vsem takšna – predstavlja, da bo s prostovoljnim delom v zavodu, namenjenem invalidnim oskrbovancem, spoznala Francijo oziroma Marseille, se naučila francoščine in se zraven kopala na rivieri. Ne gre gladko; že med prejšnjim počitniškim delom v Pragi so jo zafrkavali, da skoraj ne govori. V Marseillu, med težkimi oskrbovanci, nekateri so prav fizično težki, drugi zateženi, med opravili, ki jih ni nikoli počela in jih ni vešča, v zmedi jezikov, kjer preklaplja med angleščino – s Slovencem – in francoščino in slovaščino z domačimi, jo naenkrat zamika, da bi se malo urezala. Ne prvič, ampak tokrat je vse antidepresive pustila doma, misleč, da se ji ne more zgoditi, pod modrim nebom in ob modrem morju. Prepričana je bila, ampak nepremišljeno.

Bellevue je zgodba o napačnih pričakovanjih, ki sprožijo duševno krizo; ta je pri devetnajstletni Blanki pravzaprav dedna, preži in čaka in se v ugodnih razmerah razmahne. Pri tem pridno sodeluje Slovenec Drago, sicer prijazen in malo splašen hrust, ki jo najprej prepriča, kot že kdo prej, naj nikakor ne jemlje kakšnih tablet, saj bo potem vse življenje na zdravilih, bleda senca same sebe, nekakšen farmakološki poskusni kunec. Drago, s katerim sta si všeč in se jima malo tudi zadogaja, predvsem potem ko je Blanka že dodobra blodnjava, ji svetuje, naj se potopi v depresijo in se bo nato odbila od dna. Ob tem Blanka navede del pesmi Daneta Zajca Dol dol o večnem padanju, čeprav njena epizoda ni brez vršacev in kratkega vzpona.

Potem ko z vso norosti lastno gotovostjo spozna, da svet poganja sovraštvo, in nekateri od njenih kolegov ji pri tem pritrjujejo, se ji odpre; s samozavestjo se dvigne nad vse in se skoraj pobožani, najde notranjo moč, s katero – je prepričana – bi lahko zažgala svet in uničila vse, kar ji zastavi pot. Vendar so takšni uvidi le začasni, sledijo jim popačena samopodoba, preganjavičnost, tudi halucinacije in delirij, v katerem ji francoski bolniki govorijo v slovaščini in se ji prikazuje marsikaj. Tudi še po tem, ko se z njeno psihotično epizodo ukvarjajo vsi naokoli in ko zadevo, ker ne gre drugače, prevzame stroka.

Ivana Dobrankovová nas iz idile pelje v Blankin notranji pekel. Neizkušenost se ne kaže le v ravnanju, enako pomenljiva sta njen besednjak in način rezoniranja novih situacij, ki kaže naivnost ob hkratnem prepričanju o lastni zvijačnosti in uvidih, ki jih drugi nimajo. Glede na Blankino duševno stanje se menja tudi jezik, namesto odstavkov imamo vse več prekinjenih misli, kompulzivnih podob, namesto pik je vedno več vejic, ki kažejo odprtost, nezaključenost njenih stanj. Bellevue je spretno, tudi napeto spisan roman o pogrezanju in o tujem okolju, ki ga spodbuja.