Avtokrat in avtokratki

Oblast, ki se boji poslušati, praviloma začne prej ali slej verjeti, da ji ni treba več pojasnjevati svojih odločitev

Polona Jamnik, javno pismo
7. 5. 2026

Žan Mahnič in njegov strankarski šef Janez Janša

Žan Mahnič in njegov strankarski šef Janez Janša
© Borut Krajnc

Prizor pred parlamentom v času obravnave predloga »interventnega« zakona na skupnem odboru – do predloga, ki koristi le lastnikom kapitala -, je zgovoren pokazatelj politične kulture desnice. Ta se vedno bolj predstavlja kot “zaščitnik ljudstva”, v resnici pa kaže izrazito nestrpnost do vsakega glasu, ki ni njen lasten.

Ko poslanci nove desne večine razlagajo (recimo Reberšek NSi), da so volivci “jasno in glasno povedali”, v katero smer mora iti država - a v resnici volilci niso povedali tega -, ne govorijo o demokraciji, ampak o absolutizaciji trenutne zmage. Demokracija pa je tudi način, kako oblast ravna dan po volitvah, predvsem do tistih, ki se z njo ne strinjajo.

Predstavniki sindikatov so zahtevali možnost sodelovati pri razpravi o zakonu, ki neposredno posega na področja dela, socialne države in pravic zaposlenih. Toda niso bili niti povabljeni, ker so očitno nezaželeni.

To je nevaren premik.

Ko oblast začne socialni dialog obravnavati kot motnjo, drsi v avtoritarnost, v sodobni, birokratski različici: “odločili smo se, zato poslušanje ni več potrebno”. Ali kot pravi Žan Mahnič, da javne predstavitve mnenj ne podpira, ker “v ničemer ne bi vplivala” na njegovo odločitev. Kaj ni to učbeniški primer politične arogance? Zakaj potem sploh potrebujemo odbore, javne razprave ali strokovna mnenja, če je odločitev sprejeta vnaprej? In če različna mnenja niso namenjena možnosti premisleka?

Zaskrbljujoče je tudi podcenjevanje zakonodajno-pravne službe državnega zbora. Opozorilo Roberta Janeva (Svoboda), da je služba pripravila kar 32 strani pripomb, jasno pove, da ima zakon resne pravne in sistemske težave. V resni demokraciji bi to sprožilo previdnost. Pri nas pa …

Desni poslanci radi govorijo o “svobodi”, “ljudstvu” in “spremembah”. Toda svoboda brez dialoga hitro postane oblast močnejšega. Spremembe brez vključevanja drugih pa pogosto pomenijo razgradnjo obstoječih varovalk.

Če kritične glasove označijo za oviro, sindikate za ideološke sovražnike, stroko za nepotrebno komplikacijo, kaže samo na njihov strah pred razpravo.

In oblast, ki se boji poslušati, praviloma začne prej ali slej verjeti, da ji ni treba več pojasnjevati svojih odločitev.

Dober dan, avtokracija!

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si.

Delite članek:


Preberite tudi

Kolumna

Janko Lorenci: Veliki so redki

Taki in drugačni voditelji

V središču

Kultura samozadostnosti

Pozabljamo, da se Janša še kako zaveda, da 95 odstotkov državljank in državljanov vse življenje živi predvsem, če ne celo samo v Sloveniji

Intervju

»Janša je stavil na napačnega konja«

Achiya Schatz, nekdanji izraelski specialec, strokovnjak za dezinformacije