V središču / Položaj je izjemno tvegan

Interventni zakon o razvoju Slovenije je bil v ponedeljek sprejet s 47 glasovi poslank in poslancev desnega populističnega četverčka Janša-Logar-Vrtovec-Stevanović. O posledicah tega smo govorili z ekonomistom Davorinom Kračunom, predsednikom Fiskalnega sveta, neodvisnega in samostojnega državnega organa, ki nadzira vodenje javnofinančne politike.

Se spomnite, da bi kdaj v 30-letni zgodovini državni zbor takoj po nastopu, v času pred oblikovanjem vlade, sprejel tako finančno pomemben zakon, ki bo povzročil izpad milijarde evrov na leto oziroma primanjkljaj povečal za odstotek? 

Take situacije neposredno se ne spomnim. Vem, da so v interegnumu, ko se je poslavljala Cerarjeva vlada, nekateri poslanci državnega zbora predlagali zakone, ki bi obremenili javne finance, ampak nobeden od teh zakonov ni bil sprejet, pa tudi niti po naključju niso bili tako obsežni.

Zdajšnji položaj, nastal s tem zakonom, pa je izjemno tvegan za javne finance.

Kako je mogoče, da se zdi tak destabilizacijski ukrep delu poslancev in poslank brez sence dvoma ustavno dopusten, pojavljajo pa se dvomi, ali ga lahko volivci in volivke poskušajo ustaviti na referendumu in zavarujejo javne finance? 

Nisem pristojen za odgovor na tako vprašanje, to je verjetno v pristojnosti ustavnega sodišča. A gre seveda za pomembno dilemo, zdajšnji položaj, ko še niti nimamo vlade s polnimi pooblastili, pa pomeni dodatno veliko tveganje za javne finance. Državni zbor dela po svoje in zdajšnja vlada nanj nima vpliva, kot sem že opozoril.

Fiskalno politiko države namreč vodi finančno ministrstvo, ki ima tudi ustrezne strokovne službe – ne državni zbor. Normalno in nujno je, da vlada oziroma finančno ministrstvo predlaga državnemu zboru ukrepe, ki so potrebni za izvajanje vzdržne fiskalne politike, skupaj s transparentnimi izračuni njihovih posledic, državni zbor pa te predlagane ukrepe sprejme. Tako bi moralo teči. Državni zbor ni operativni organ v smislu fiskalne politike.

Je to zakon »za razvoj Slovenije«, kot ga predstavljajo podporniki, to je stranke SDS, Demokrati, NSi-SLS-Fokus in Resnica? 

V Fiskalnem svetu nas predvsem zanima vpliv na javne finance. Ker kaj je v prid razvoju ali kaj ni, se lahko pogovarjamo odvisno od ideoloških in političnih prioritet. Fiskalni svet zanimajo dejstva in tukaj je dejstvo, da bo ta zakon na prihodkovni strani zmanjšal prihodke za več kot odstotek bruto domačega proizvoda, naša ocena je za 900 milijonov evrov.

V parlamentu je v ponedeljek recimo Janez Cigler Kralj iz Nove Slovenije rekel dobesedno: »Ne drži, da bo zakon povzročil javnofinančno luknjo.« Ampak luknja bo nesporno nastala in morali jo bomo napolniti. 

Seveda! Če se zmanjšajo prihodki in če imamo že primanjkljaj v javnofinančni bilanci, takšen zakon pomeni povečan primanjkljaj. Zato bi bilo treba še pred njegovo uveljavitvijo sprejeti kompenzacijske ukrepe. Še posebej, če govorimo o razsežnostih izpada približno dodatne milijarde evrov na leto.

Če ta zakon ne bi bil sprejet, bi bilo po oceni Fiskalnega sveta za stabilizacijo javnih financ dovolj, če se ustavi naraščanje na izdatkovni strani, torej rast izdatkov. Kakšni posebno drastični rezi ne bi bili potrebni. Uveljavitev tega zakona pa seveda ta položaj oteži.

Predlagatelji zakona javnost zavajajo s pol prenizko projekcijo finančnih učinkov zakona (navajajo 572-milijonski izpad), zakon pa je sprejet tudi brez vsakršnih načrtov za kritje dejanskega izpada, ki bo znašal približno milijardo evrov. Predsednik Resnice recimo govori o 3,5 milijarde evrov »rezerv« pri odpravi korupcije, a polovitev teh milijard, s katero populisti mahajo že 30 let, verjetno ne pomirja Fiskalnega sveta, da bo izpad pokrit.

Prava pot za iskanje rezerv na strani porabe je sistematičen pregled izdatkov javnih blagajn, kar priporočajo tudi mednarodne organizacije. Slovenija tega pregleda še ni opravila, čeprav bi moral postati stalna praksa, ki jo vlada ponavlja vsaj vsako leto in na podlagi tega oceni, kateri izdatki niso učinkoviti, so postali morda v delu ali celoti nepotrebni ali pa so celo škodljivi. Ta pregled se pri nas ne opravlja, čeprav bi se moral opravljati sistematično. In moral bi imeti jasno politično podporo in zavezo.

Predlagatelji zakon hvalijo kot »razvojen«, projekcije njegovih razvojnih učinkov pa ni. Koliko bo prispeval k BDP? Sicer je to zakon, ki temelji na govoricah. 

Velja prepričanje, da bi lahko znižanje davkov vodilo v živahnejšo gospodarsko aktivnost. Temu prepričanju ne oporekamo nujno, čeprav ga empirične analize in trenutna velika negotovost večinoma ne podpirajo. Osnovna težava je v tem, da je živahnejša oziroma učinkovitejša gospodarska aktivnost povezana s povečanjem produktivnosti, to pa se ne zgodi takoj, ampak zgolj morda šele na srednji ali celo dolgi rok. Nasprotno se zaradi znižanja davkov takoj znižajo javnofinančni prihodki. In nimamo izračunov predlagateljev, ki bi kazali, kdaj naj bi prišli ti pozitivni učinki in kolikšni naj bi bili.

Jasno je le, da sprejetje zakona lahko povzroči občutne javnofinančne težave, da bo Slovenija izgubila stik s fiskalno-strukturnim načrtom, ki ga je uglasila z Evropsko unijo, pri čemer hodimo po robu javnofinančne vzdržnosti. Če bomo presegli meje v fiskalnem načrtu, bo evropska komisija sprožila postopke v zvezi s čezmernim primanjkljajem, ki bodo pomenili povečan nadzor in verjetno tudi reze. Ampak to ni glavna težava. Še večja težava se pokaže, ko na dogajanje postanejo pozorni finančni trgi in se zaostrijo pogoji financiranja.

Torej bomo za sposojena sredstva plačevali več? Že po veljavnem državnem proračunu bomo letos za obresti na dolg, ki je bil v letih 2022–2025 znižan z 72,3 na 65,7 odstotka BDP, plačali 903 milijone evrov. 

Ja. Nižji davki niso zastonj, zanje se bo treba zadolžiti. Če vemo, da mora Slovenija na leto za normalno poslovanje izdati obveznice oziroma se zadolžiti za štiri do pet milijard evrov, bo zdaj k temu treba dodati še skoraj milijardo evrov, kolikor bo odnesel interventni zakon. Poslabšanje pogojev zadolževanja pomeni še višje izdatke. Če se bodo finančni trgi odzvali na nenadno povečanje primanjkljaja, seveda obrestna mera ne bo več nujno takšna, kot je zdaj, in bonitetne ocene morda ne bodo tako ugodne, kot so.

Banka Slovenije v poročilu o finančni stabilnosti, izdanem ta mesec, piše: »V obdobju enega leta so tri največje svetovne agencije Sloveniji bonitetno oceno zvišale. Trenutne ocene državo uvrščajo v sam vrh regije Srednje in Vzhodne Evrope.« Dražji denar za državo pomeni tudi grožnjo gospodarstvu, saj se stanje preslika vanj.

Gre za tveganje, ki zagotovo obstaja in se ga morajo zavedati vsi poslanci in poslanke, ki so zakon podprli. Izrecno se moramo zavedati tudi – in to ponavljam –, da trenutne dobre bonitetne ocene Slovenije temeljijo na lani usklajeni in sprejeti pokojninski reformi, posegi vanjo z interventnim zakonom pa lahko poslabšajo naše bonitetne ocene, ogrožajo pa tudi že odobrene prilive evropskega denarja.

Če ta zakon ne bi bil sprejet, bi bilo za stabilizacijo javnih financ dovolj, če bi se ustavilo naraščanje na izdatkovni strani. Kakšni posebno drastični rezi ne bi bili potrebni.

Kaj bi pomenilo, če bi evropska komisija sprožila postopek zaradi presežnega primanjkljaja? Sledi nov strog varčevalni zakon po zgledu zakona za uravnoteženje javnih financ (ZUJF) iz leta 2012? 

Če zdaj pogledamo analogijo z leti 2008 do 2012, vidimo, da takrat Slovenija sicer še ni bila visoko zadolžena, v izhodišču je bila zadolžitev manj kot 30 odstotkov BDP. Ampak zaradi visokih primanjkljajev se je zadolževanje hitro povečevalo, hkrati pa je Slovenija vse težje dobivala svež denar z nadaljnjim zadolževanjem oziroma z izdajanjem obveznic. Na koncu je morala biti vesela, če karikiram, da je sploh našla kupca, ki je bil pripravljen dati denar, in to za zelo visoko ceno. Obrestna mera je bila od pet do sedem odstotkov (zdaj se Slovenija zadolžuje z obrestno mero okoli 3,28 odstotka, op. p.). Te razmere so nas pripeljale v kot, v skrajno varčevanje, čeprav takrat ni bil sprožen formalni postopek komisije, sledila sta večmilijardna sanacija bank in povečanje javnega dolga.

Če se vrnem k zdajšnjemu položaju: ne gre samo za to, da bi Sloveniji grozil kakšen formalni postopek evropske komisije, ampak si z izpadom prilivov enostavno ne bomo mogli privoščiti kakovostnega delovanja javnih storitev.

Interventni zakon je bil sprejet ta ponedeljek na izredni seji, sindikati pa že zbirajo podpise za referendum. Če bodo poslanci odločili, da je referendum nedopusten, bodo šli sindikati na ustavno sodišče. Bi glasovali na referendumu? 

Govorim v vlogi predsednika Fiskalnega sveta in ne bi govoril o osebnih preferencah. Prav tako Fiskalni svet ni nadrejen državnemu zboru. Vendar ponavljam: ta zakon je veliko tveganje za javne finance in tisti, ki so in bodo odločali o drugih vidikih, morajo o tem razmisliti in ustrezno ukrepati.