Naslovna tema / Valjar

Leta 2024 so Nobelovo nagrado za ekonomijo prejeli trije razvojni ekonomisti in politologi: Daron Acemoğlu, James A. Robinson in Simon Johnson. Nagrado so prejeli, kot je dejal predsednik komisije za nagrado iz ekonomskih znanosti Jakob Svensson, za prelomna odkritja pri iskanju odgovorov na vprašanje, zakaj nekatere družbe ali države uspejo, druge pa propadejo. Gre seveda za staro uganko. Zakaj so se države na evropski celini razvile, številne druge z veliko boljšimi naravnimi danostmi pa ne? Zakaj je Južna Amerika v primerjavi s Severno v razvojnem zaostanku? Zakaj naftno bogastvo ni porok za razvoj? Zakaj številnim afriškim državam kljub izdatni razvojni pomoči ne uspe? In konec koncev, zakaj je bila Slovenija najrazvitejša republika v nekdanji Jugoslaviji, kasneje pa ni zmogla doseči še razvitejših, severnih sosed?

V preteklosti so ekonomisti ali sociologi razlage iskali v geografskih danostih, v podnebnih razmerah, nekateri so zašli tudi v kulturološke ali rasistične razlage. Mnogi bi za Slovenijo rekli, da nas naprej vleče avstro-ogrska kultura, nazaj pa balkanska. Zelo priljubljena je bila marksistična interpretacija. Razvitost ali nerazvitost naj bi bila posledica imperializma in kolonializma. Posebno mesto v tem nizu razlag ima tudi nemški sociolog Max Weber. V svoji znani knjigi Protestantska etika in duh kapitalizma je trdil, da so bile pri razvoju kapitalizma ključni dejavnik verske tradicije. V protestantskih deželah, je dokazoval, se morajo verniki v primerjavi s katoliki dokazovati že v tuzemskem življenju, zaradi česar so takšne družbe postale zibelka razvoja.

Jedro kapitalistične akumulacije kapitala naj bi tičalo v asketskih prepričanjih, je trdil.

A Acemoğlu, Robinson in Johnson so se dokopali do malce drugačne razlage. Ne vera ali geografija, ne kulturne razlike, celo splošna izobrazba ni najpomembnejši dejavnik razvoja, so trdili. Dejavnik, ki najbolj vpliva na to, ali bo neka družba uspešna ali ne, naj bi bile človeške institucije. In sicer točno določen tip institucij. Acemoğlu in Robinson, ki sta leta 2012 izdala svetovno knjižno uspešnico z naslovom Zakaj narodi propadajo, sta te institucije razdelila na dve skupini, da bi poudarila ključno razliko. Razdelila sta jih na vključujoče institucije, ki varujejo pravice, vzpostavljajo vladavino prava in omogočajo široko gospodarsko in politično udeležbo v življenju neke skupnosti. In izključujoče ali izkoriščevalske tradicije oziroma institucije, ki povzročijo, da se moč koncentrira v rokah ozke elite.

Rdeča nit vseh teh Janševih vlad je njegov avtoritarni slog vodenja države z izključevanjem, ki so ga prevzele tudi preostale desne stranke in za kar smo v preteklosti plačali visoko ceno.

V knjigi avtorja to teorijo predstavita z množico zgodovinskih primerov. Omenimo zgolj enega, manj znanega: Bocvano. Ta je bila ob osamosvojitvi od Britanije leta 1966 ena najrevnejših držav. Sosednji Zimbabve (tedaj Južna Rodezija) je bil trikrat bogatejši. A danes je slika obrnjena, danes ima Bocvana dvainpolkrat višji BDP per capita od Zimbabveja, sicer znanega kot afriška žitnica. Zakaj? Ključno vlogo naj bi v Bocvani odigrale predkolonialne institucije ljudstva Cvani, so trdili ekonomisti – predvsem tradicija, imenovana kgotla. V skladu s to tradicijo se člani plemena redno srečujejo po vaseh in se skupaj s poglavarji pogovarjajo o pomembnih vprašanjih, s čimer omejujejo poglavarjevo oblast.

Bocvana je sicer tudi imela srečo – bila je tako revna, da se Britanci, katerih protektorat so postali leta 1885, niso posebej zanimali zanjo. Še več, Bocvani so ljudske zbore celo dovoljevali in jih formalizirali, ob osamosvojitvi leta 1966 pa so ti postali tudi del ustavne ureditve. In ta, dejansko demokratična tradicija naj bi bila ključna za kasnejši razvoj države: ko so v državi v šestdesetih letih prejšnjega stoletja odkrili najdišča diamantov, naj bi bila prav ta tradicija državljanskih posvetov razlog, zaradi katerega jim je v Bocvani uspelo prihodke od diamantov usmeriti v javno dobro, ne pa za bogatenje elite. V Bocvani, ki je imela leta 1966 le 12 kilometrov asfaltiranih cest, je bila nato trideset let gospodarska rast skoraj osemodstotna, najvišja na svetu v tistem času.

Raziskave omenjenih nobelovcev ne omenjamo le zato, ker so mnogi v Sloveniji še vedno prepričani, da so visoke plače ozke elite, visoki dobički in število multinacionalk glavno merilo razvoja, demokratične tradicije in neodvisne institucije pa so predvsem nepotrebni strošek, ampak tudi zato, ker v današnjih političnih razmerah ta teorija pomeni svarilo. Za najverjetnejšega novega predsednika vlade Janeza Janšo se pri naštevanju njegovih »šibkosti« običajno izpostavljajo njegove dvomljive prakse in dejanja, da na primer ne zna razložiti izvora svojega premoženja, da je Slovenijo »prodal« prej Madžarski, zdaj Izraelu. Da je torej koruptiven politik. Dejansko pa največjo skrb zbuja njegov izključujoči, avtoritarni način vladanja, ki je v preteklosti vodil do škodljivih razvojnih odločitev in predvsem vedno znova do gospodarskega zastoja države s hkratnim visokim zadolževanjem.

V času njegove prve vlade je bil za Slovenijo najusodnejši njegov spor z Banko Slovenije, ki jo je vodil guverner Mitja Gaspari. Gaspari je tedaj v gospodarstvu zaznal skrb zbujajoče trende. Ker so ob vključevanju v evroobmočje banke imele na voljo preveč denarja, so začele podjetja zalivati s poceni krediti. V Banki Slovenije so zato začeli vlado opozarjati na gospodarsko pregrevanje. Vlada bi nato morala potegniti ročno zavoro, omejiti bi morala večje državne investicije, gospodarstva ne bi smela še dodatno sproščati z davčnimi odpustki, vsekakor pa ne bi smela zadolževanja spodbujati s privatizacijo in menedžerskimi prevzemi. A namesto da bi Janša svarila vzel dobronamerno, jih je razumel kot politični napad nase. Zato je začel medijsko in institucionalno vojno z Banko Slovenije.

»Razmere so bile tedaj podobne današnjim,« se spominja Gaspari. »Janševa vlada je tedaj pripravila veliko davčno reformo, z velikimi davčnimi odpustki, ne da bi znižala državno potrošnjo, kar je leta 2007 pripeljalo do tega, da se je gospodarstvo začelo pregrevati. Mi smo na to opozarjali in zaradi tega me Janševa vlada tudi ni ponovno imenovala.« Gledano za nazaj je Slovenija nato v finančno krizo padla nepripravljena in z veliko slabšim izhodiščem – da, zaradi Janševe osebne bitke z Gasparijem, neupoštevanja strokovnih mnenj in ignoriranja tako pomembne institucije, kot je Banka Slovenije: »Janša je tedaj dobil v upravljanje državo z veliko boljšo sliko kot tokrat, a so vse zavozili, ker niso poslušali opozoril,« dodaja Gaspari. A ta vzorec se je nato ponovil še dvakrat.

V drugem mandatu je Janša ponovno spodbudil padec gospodarske rasti s prekomernim varčevanjem in nato ustanovitvijo slabe banke, prek katere smo bankrotirana podjetja razprodajali z velikimi popusti. Tedanjim ukrepom so nasprotovali vsi najpomembnejši ekonomisti: Velimir Bole, Jože Mencinger, Ivan Ribnikar, Franjo Štiblar, France Križanič, Aleksandar Kešeljević, Janez Prašnikar in Mitja Gaspari, ter številne institucije in organizacije, predvsem sindikati, ki so neuspešno poskušali organizirati referendum o slabi banki. Janševa vlada se na to ni ozirala in posledice so bile pogubne. Leta 2017 je Bole izračunal, da so zgolj trgovci s slabimi terjatvami pri Sloveniji zaslužili več kot milijardo evrov.

Ta vzorec se je nato ponovil še v tretjem Janševem mandatu. Rezultat tretjega mandata Janševe vlade ni bil le katastrofalen, ampak tudi tragičen. Slovenija je epidemijo končala z eno najvišjih stopenj smrti na milijon prebivalcev, čeprav je v boj proti epidemiji investirala enega največjih deležev BDP v EU. In sicer zato, ker je bil ta denar večinoma porabljen brezciljno in v nasprotju s priporočili »tako imenovane stroke«, kot jo je imenoval Janša. V večini evropskih držav so boj proti epidemiji vodili epidemiologi, v Sloveniji pa je to vodil Janša, čigar prvi ukrep je bil obglavljenje vodstva Nacionalnega inštituta za javno zdravje. Državljani smo posledično poslušali najbolj neumna priporočila: namesto iskanja široke podpore, konsenza in prepričevanja čim širšega občinstva smo bili priča avtoritarnim izpadom in politizaciji epidemije.

V novo nastajajoči koaliciji so svoje rešitve sprejeli brez javne razprave, upoštevanja stroke, socialnega dialoga, civilne družbe, javnosti in mimo vseh institucij, ki jih bo zakon prizadel.

Rdeča nit vseh teh treh negativnih epizod ni, da je Janša desni politik s konservativnimi nagnjenji, ampak njegov avtoritarni slog vodenja države z izključevanjem, ki so ga prevzele tudi preostale desne stranke, za kar smo v preteklosti plačali visoko ceno. Konservativna prepričanja so enako legitimna kot levoliberalna, a ignoranca strokovnih institucij, strokovnjakov in demokratičnih postopkov je nekaj povsem drugega. Zametki njegove četrte vlade gredo sedaj v tej isti smeri izključevanja. Prvi akt Janševe četrte vlade v nastajanju je tako imenovani zakon o interventnih ukrepih za razvoj Slovenije, ki je prav takšen avtoritarni akt, kot smo jih videli v predhodnih vladah. Vsebino so sicer domnevno spisali v NSi in Demokratih, v sodelovanju z Resnico, a postopek sprejemanja zakona je v parlamentu z neverjetno visoko mero arogance in metodami izključevanja vodil Zvonko Černač (SDS). Da, iz njegovega načina vodenja celotne zgodbe je bilo jasno, da je to zakon SDS. Ne le, da vsebina zakona ni bila predstavljena na ekonomsko-socialnem svetu, Černač ni niti dovolil, da bi sindikati in druge organizacije svoja stališča v zadostni meri predstavili poslancem.

V novo nastajajoči koaliciji so svoje rešitve sprejeli brez javne razprave, upoštevanja stroke, socialnega dialoga, civilne družbe, javnosti in mimo vseh institucij, ki jih bo zakon prizadel. Zakonu nasprotuje vlada. Seveda vlada pod vodstvom Roberta Goloba, ki je dejansko že v opoziciji, a pripombe na 50 straneh so napisali največji upravni strokovnjaki po ministrstvih, kar jih imamo. Zakonu nasprotuje parlamentarna zakonodajna služba. Pod kritiko zakona, napisanega na 32 straneh, se je podpisalo osem pravnikov, ki so uvodoma poudarili, da niti ni jasno, kateri problem naj bi interventni zakon reševal. Zakonu nasprotuje javna zdravstvena zavarovalnica: »Nasprotujemo predlaganim ukrepom, s katerimi se posega v načelo solidarnosti v obveznih socialnih zavarovanjih in ki zapoveduje, da vsak prispeva glede na svoje zmožnosti in koristi pravice glede na svoje potrebe,« so zapisali. Zakonu nasprotuje zavod za pokojninsko zavarovanje, ZPIZ: »Svet zavoda nasprotuje navedenim posegom v sistem obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ki pomenijo rušenje temeljnih načel sistema«. In seveda zakonu nasprotujejo vsi sindikati.

Omenjeni zakon pravzaprav ni zakon, ampak je glede na postopek, po katerem je bil sprejet, dekret oziroma akt, kot jih sprejemajo avtoritarni oblastniki, in je zaradi tega tudi poln neumnosti. Za začetek je popolnoma skregan z realnostjo. Kot so denimo opozorili v parlamentarni zakonodajni službi, ni niti prav jasno, kateri problem naj bi interventni zakon reševal: »Sodeč po naslovu naj bi predlog zakona vseboval interventne ukrepe, vendar pregled njegovih določb pokaže, da takšna opredelitev ni ustrezna, saj ne odraža dejanske vsebine in področij urejanja, niti ne opredeljuje konkretnega problema, ki naj bi ga reševal.« Zakon v izhodišču govori o velikanski gospodarski krizi, a podatki, ki jih je ta teden objavila Agencija za javnopravne evidence in storitve (Ajpes), dokazujejo prav nasprotno. In sicer da so bili lani dobički podjetij realno za 10 odstotnih točk višji od prejšnjega rekordnega leta, dobički samostojnih podjetnikov, ki bodo imeli od sprejetih rešitev največ, pa so bili celo za 15 odstotnih točk višji.

Zakon uvodoma govori o visokih davkih na delo, a pri tem citira napačne statistike OECD, v odgovor na to ponudi davčno razbremenitev najbogatejših 13.000 prebivalcev. Avtorji zakona v uvodu navajajo pomanjkanje delovne sile in potrebo po ohranitvi ali povečanju delovnih mest v gospodarstvu, v odgovor pa nato v zakonu ponudijo prisilne upokojitve. Avtorji v utemeljitvah zakona trdijo, da potrebuje slovensko gospodarstvo manj ovir za povečanje investicij, a ukrep, ki ga nato predlagajo, so višje neto plače že zdaj najbolje plačanih menedžerjev. Predsednik državnega sveta in stranke Fokus Marko Lotrič trdi, da moramo davčno razbremeniti male podjetnike, ker se jih je zaradi ukrepov prejšnje vlade na Hrvaško preselilo 15.000 – kar ni podatek, ampak grožnja, ki so jo z namenom pritiska na vlado uporabili v obrtno-podjetniški zbornici. Trdil je tudi, da je izvoz padel za 40 odstotkov, kar je spet neresničen podatek. Še bi lahko naštevali: s kakšnim namenom bomo z zakonom znižali DDV na sladkor (kar je popolnoma v nasprotju z zdravstveno politiko glede uporabe sladkorja) in kako so se v besedilu znašli prav brezglutenski izdelki?

Ekonomist Mojmir Mrak je kot komentar na dogajanje v parlamentu ta teden dejal, da razvoj Slovenije očitno zavira »politična razklanost«. To drži, a kakšna politična razklanost je to? Na levico in desnico, na dva enako legitimna pogleda? Vlada Roberta Goloba je šele po dveh letih, po številnih sejah strateškega sveta za davke, sprejela mini davčno reformo. Seveda po rednem postopku, s spreminjanjem enega zakona za drugim. Samo za pokojninsko reformo je bilo treba 14 mesecev pogajanj in 21 sej ekonomsko-socialnega sveta. Zakon o zdravstveni dejavnosti je vlada pisala dve leti, in sicer na podlagi priporočil strateškega sveta za zdravstvo, v katerem pod vodstvom Erika Breclja sedi 23 zdravstvenih strokovnjakov. Predlog je šel tudi v javno razpravo in poleg je ta v bistvenem delu prestal tudi presojo ustavnega sodišča ter odložilni veto državnega sveta. Tudi zakon o gostinstvu, s katerim so omejili kratkoročno oddajanje nepremičnin v najem, so na gospodarskem ministrstvu pisali 17 mesecev. Organizirali so podaljšano javno obravnavo, zakon so pisali na podlagi dela strokovne medresorske delovne skupine in v sodelovanju z raziskovalnim centrom ljubljanske ekonomske fakultete ter geodetsko upravo (Gurs).

V primerjavi s tem si bomo sprejemanje interventnega zakona, s katerim novonastajajoča koalicija rokohitrsko spreminja deset sistemskih zakonov, zapomnili po izjavi poslanca NSi Aleksandra Rebrška, ki je na zasedanju parlamentarnega odbora političnim nasprotnikom zabrusil, naj sedijo pri miru in dajo mir, »zdaj imamo mi škarje in platno v rokah«. Pa po izjavi Žana Mahniča: »Če nimate kaj pametnega povedati v petih minutah, tudi v pol ure ne boste.« Ali pa po izjavi predsednika stranke Resnica Zorana Stevanovića, ki se je po enournem sestanku s kolegi iz NSi in stranke Demokrati javno pohvalil, da so se ukvarjali z davčno, zdravstveno in pokojninsko reformo, več kot milijardo evrov velik izpad sredstev zaradi zakona pa da bodo dobili z bojem proti korupciji.

Interventni zakon ni zakon, ampak je glede na postopek, po katerem je bil sprejet, dekret oziroma akt, ki ga po mili volji sprejemajo avtoritarni oblastniki.

Acemoğlu in Robinson sta v knjigi Zakaj narodi propadajo ugotovila še eno stvar, prav tako pomembno za slovenski prostor. In sicer da se izključujoče institucije krepijo same od sebe. Ko se oblikujejo, vzpostavijo začarani krog: ozka elita si gradi pravila, ki jih varujejo, in s temi pravicami si zagotovijo vzvode, da ta pravila ohranjajo. Med pogajanji o pokojninski reformi so sindikati na nekaterih točkah popustili delodajalskim organizacijam, na primer pri določanju višine prispevkov, ki gredo za pokojnine. V zameno so delodajalske organizacije s sindikati podpisale dogovor, da se bodo v prihodnosti vprašanja prispevkov obravnavala »celostno, v okviru socialnega dialoga in v soglasju s socialnimi partnerji«. Delodajalci oziroma menedžerji so ob prvi priložnosti to svojo zavezo prekršili. Interventni zakon, ki ga je parlament po pospešenem postopku ta teden sprejel, zato ni le slab zakon, je tudi avtoritarni izpad slovenskih elit, ki želijo privilegije doseči mimo dogovorjenih demokratičnih postopkov.

Absurd prepovedi referenduma

Ustavna omejitev referendumskega odločanja o zakonih o davkih je namenjena temu, da se prepreči položaj, ko bi bil na referendumu potrjen zakon, ki bi davke občutno znižal

Monika Weiss

Sindikalne centrale s podporniki od torka zbirajo podpise za vložitev pobude za razpis naknadnega zakonodajnega referenduma o »interventnem zakonu za razvoj Slovenije«, ki so ga sprejeli poslanci desnega populističnega četverčka Janša-Logar-Vrtovec-Stevanović. Do ponedeljka morajo zbrati 2500 neoverjenih podpisov. V tem trenutku sicer še ni jasno, ali bo ista večina sklenila, da referendum ni mogoč, ker so v zakonu tudi davčne določbe. Če bo tako, se nameravajo sindikati pritožiti na ustavno sodišče.

Da bi bilo onemogočanje zavrnitve referenduma o interventnem zakonu skoraj absurdno, opozarja Jakob Počivavšek, pravnik in predsednik Konfederacije sindikatov Slovenije Pergam: »Ustavna omejitev glede referendumskega odločanja o zakonih o davkih, carinah in drugih obveznih dajatvah je bila sprejeta v povezavi s fiskalnim pravilom, njen namen pa je bil natanko ta, da se prepreči situacija, ko bi bil na referendumu potrjen zakon, ki bi davke drastično znižal, v skrajnem primeru odpravil. V konkretnem primeru pa je torej situacija popolnoma absurdna, saj na referendumu – če ne bo omogočen – ne bi bilo mogoče doseči spremembe zakonske ureditve, ki vodi v natančno tisto posledico, ki jo je omejitev referenduma v svojem bistvu želela preprečiti: to je znižanje davkov pod raven, pri kateri so omogočeni normalno delovanje države, izvajanje njenih temeljnih funkcij in skladnost s fiskalnim pravilom.«