Kolumna / Janko Lorenci: Past

Vkrcaš se na ladjo za križarjenje, odpluješ, križariš, menjavaš pristanišča, okoli tebe je neizmeren ocean, svoboden si, uživaš. Potem zveš, da je s teboj na ladji hantavirus, izredno smrtonosen, zdravila zanj ni. Izkrcati se ne moreš, pristanišče je daleč in najbrž te tudi ne bo hotelo sprejeti, ker si morda okužen. Sanjske počitnice se spremenijo v moro, v pasti si.

Kar grozno je moralo biti na tisti lepi ladji za križarjenje, ki je nekaj časa polnila poročila po vsem svetu in zbudila speče spomine na covid in strahove pred novo pandemijo. Zdaj stvar tone v pozabo, morda rahlo prezgodaj.

Širjenje hantavirusa bi najlaže preprečili tako, da bi potniki ostali na ladji. A to bi pomenilo, da bi se lahko nazadnje okužili vsi. Past bi se spremenila v mrtvašnico. Zato so potnike, nekatere morda okužene, izkrcali, to pa je pomenilo, da se lahko bolezen širi naprej, čeprav ne vemo, kje in kako intenzivno.

Okužba s hantavirusom se prenaša razmeroma težko, a tu je tolažbe konec: virus skače tudi s človeka na človeka, smrtnost je velika, zdravila in diagnostičnega testa za bolezen ni. Inkubacijska doba (čas med okužbo in pojavitvijo simptomov) je do osem tednov; virus lahko torej v človeku neopazno ždi cela dva meseca. Nekateri potniki, morda okuženi, so se izkrcali prej, preden se je zvedelo za izbruh na ladji. Vse to pomeni, da je nevarno bolezen težko odkriti, da se lahko po tihem zahrbtno širi in da za zdaj ni jasno, pri čem smo z njo. Če v karanteni niso končali vsi okuženi potniki, bodo morda sledile nove okužbe. Skratka, najprej in čim prej je treba odkriti vsako verigo okužb posebej, nato pa jih pretrgati s karanteno.

Zdravstvene oblasti so se na izbruh bolezni sprva odzvale dokaj zmedeno, čeprav je hantavirus znan. WHO je prva navodila objavila šele tri tedne po smrti prvega bolnika. Odzivi so bili medli najbrž tudi zaradi epidemije covida, ki je v kolektivnem spominu zapisana protislovno: po eni strani kot panično in pretirano poseganje oblasti v vsakdanje življenje, po drugi kot obdobje, ki se je končalo kar srečno; virus je postal blag. Tokrat so na (zdravstvene) oblasti letele kritike, da preveč poudarjajo, da ni razlogov za paniko, in premalo odločno preprečujejo širjenje bolezni (zapovedujejo karanteno).

Kakorkoli, pandemije hantavirusa tokrat zelo verjetno ne bo. Manjši izbruhi so se že dogajali in so bili omejeni. A potencialne pandemije brbotajo kar naprej (glej izbruh ebole v Kongu), prej ali slej nas bo doletela nova, le da ne vemo, kdaj in kako nevarna bo. Izogniti se jim ni mogoče, mogoče pa se je nanje pripraviti. Toda pripravljeni smo slabo.

Predvsem zato, ker je svet razdrobljen na države, te še navznoter, vsi ti delčki pa med sabo tekmujejo, sodelujejo pa malo ali nič. Hkrati se je človeštvo tako razvilo, namnožilo in prepletlo, da visi nad njim nekaj velikih groženj, ki zadevajo vse in jih je mogoče obvladovati le kolektivno, s sodelovanjem ali vsaj minimalnim dogovarjanjem vsega sveta. To velja za pandemije, za preprečevanje jedrske vojne ( jedrsko orožje ima vedno več držav), za tveganja, ki jih prinaša razvoj umetne inteligence, za podnebno krizo. Toda sodelovanja na teh in drugih kriznih področjih je s preurejanjem geopolitike, permanentnim prepletom kriz in bohotenjem nacionalizmov celo vedno manj. Če ostanemo pri virusih: svetovni jug, ki je v času covida dolgo ostal brez cepiv, zahteva solidarnejšo ureditev za primer nove pandemije, Zahod, ki ima do njega velik moralni dolg, pa ostaja mrtvo hladen. Novo pandemijo bo tako težje obvladovati in spet nas bodo zaprli v kletke. 

Podobno je pri krizi okolja, največji civilizacijski grožnji našega časa. Podnebje se lomi, vnema za zeleni prehod in planetarno sodelovanje, ki bi edino lahko umirilo podnebje in preprečilo katastrofo, pa popušča. Zemlja je še vedno krasna, čudovita, a če bo razvoj še naprej tako intenziven, stihijski in ravnodušen do nature in ljudi, bo prej ali slej tudi ona postala svojevrstna kletka, past, podobna tisti nesrečni ladji. S to razliko, da na voljo ne bo odrešilnega pristanišča.

Kletka, past, ječa pa lahko postane tudi država, domovina. Prihajajoča oblast, neverjeten konglomerat proticepilcev, zanikovalcev podnebne krize, trdorokcev, socialnih surovin in drugih sovražnikov povprečnega državljana, bo ubijala družbeno solidarnost, brez nje ni zdravih javnih služb, njihov razkroj pa med drugim pomeni, da bodo bolezni, ki so danes ozdravljive in zdravljene, za mnoge postale smrtonosne. Slovenijo, kakršno poznamo, napada virus v človeški obliki. Kar doživljamo globalno in zdaj pospešeno pri nas, je kriza razuma in človečnosti. Iz te kletke večina nima kam zbežati, tudi če bi hotela, treba bo ostati tu in virus preživeti. Edino cepivo je odpor in sodelovanje ogroženih.

Ponavljamo, čas je za skupno fronto – osvobodilno, protivirusno, protijanševsko, kakor vam drago. Vsakega posebej Janša lahko potolče, s fronto pa bo potolčen on. Interventni zakon jo že sestavlja.