V središču / Naraven kot »kmečka pamet«

Glede na to, da skuša četrta Janševa vlada že zdaj, ko uradno sploh še ne obstaja, Slovenijo skalpirati z neoliberalnimi ukrepi ( ja, intervencijski zakon, alias zakon o interventnih ukrepih za razvoj Slovenije, obljublja znižanje davkov, odpravo regulacij, privatizacijo in trganje socialne države), si lahko živo predstavljamo, kako daleč bo šla z neoliberalnimi politikami, ko bo enkrat tudi uradno prevzela oblast. In glede na to, da je to praktično neizbežno, se moramo vsi skupaj nujno spomniti, česa neoliberalci ne marajo – kaj torej sovražijo, prezirajo, zavračajo.

Se še spomnite božičnice? Oja, gotovo – takoj ste jo potrošili. Brez pripomb. In prepričani ste bili, da je čisto okej, da ste jo dobili – in da ste si jo zaslužili. Absolutno. Neoliberalci, ki božičnico iz dna srca prezirajo, so se odzvali ravno nasprotno: trdili so, da si je ne zaslužite. Da ni prav, da jo dobite. In seveda – da boste ostali brez dela, če bodo božičnice izplačane. Da bo torej slovensko gospodarstvo razpadlo in propadlo. Podjetja se bodo sesula. Konec Slovenije.

Toda kot ste opazili, Slovenije ni bilo konec. In tudi slovensko gospodarstvo ni ne razpadlo ne propadlo. Podjetja se niso sesula. Au contraire: slovenska podjetja imajo visoke dobičke. To, da bo božičnica ubila gospodarstvo, je tipičen neoliberalni blef.

Neoliberalci – združeni v gospodarskih, delodajalskih in kapitalskih lobijih, ljubkovalno imenovanih Slovenska gospodarska zbornica, Združenje delodajalcev Slovenije in NLB – pa so svarili in strašili, da bo Slovenija z božičnico zaprla vrata tujim investicijam, saj bi božičnica ustvarila neprijazno gospodarsko okolje, kakršnemu se tuji investitorji raje izognejo. Kar bi bilo kakopak katastrofalno – Slovenija bo brez tujih investicij crknila. Prav zato četrta Janševa vlada zdaj tako histerično in karnevalsko napoveduje znižanje davkov – da bi Slovenijo odprla za tuje investicije. Da bi tuje korporacije tu odprle svoje sedeže. Da bi Slovenijo prelevile v center svojih operacij. Da bi v Sloveniji sprejemale ključne odločitve. Samo davke znižaš, samo božičnico odpraviš, pa se to avtomatično zgodi.

Zveličavnost liberalizacije kapitalskih tokov je le mit, le versko prepričanje.

Neoliberalni ukrepi so čudeži, ki čakajo, da se zgodijo. Niso. To, da bomo brez tujih investicij crknili, pa je še en tipičen neoliberalni blef.

Laže gre bogatin v nebeško kraljestvo …

Mednarodni denarni sklad, ki je desetletja slavil in vsiljeval neoliberalne politike, je pred natanko desetimi leti objavil izsledke raziskave, ki so jo trije ugledni ekonomisti, Jonathan D. Ostry, Prakash Loungani in Davide Furceri, naslovili Neoliberalizem – precenjen?. Vprašanje je bilo kakopak le retorično: ja, so odgovorili trije ekonomisti – neoliberalizem je precenjen! Študija, ki so jo objavili, pa je najbolj razbila in osmešila prav neoliberalno dogmo, da so tuje investicije dobre in nujne, da je torej odprtost za tuji kapital nujna in blagodejna.

V resnici ni dobro, je poudarila študija, da se dežela preveč nastavlja tujemu kapitalu, še posebej ne kratkoročnim, portfeljskim investicijam, ki se pogosto končajo tragično, z zlomi in polomi, predvsem pa ne krepijo rasti. Ravno nasprotno: krepijo ekonomsko neenakost. Ergo: vsa fama o nujni odprtosti za tuje investicije in o prostem kroženju kratkoročnega, špekulativnega kapitala, ki mesijansko išče najproduktivnejše lokacije, je iz trte izvita – kratkoročne tuje investicije so prepogosto kontraproduktivne, destruktivne, pogubne in družbeno povsem nekoristne. Treba jih je regulirati, kontrolirati. Reguliranje ni kontraproduktivno, ugotavlja Mednarodni denarni sklad – kontraproduktivna je deregulacija. Zveličavnost liberalizacije kapitalskih tokov je le mit, le versko prepričanje.

Kar seveda pomeni, da je ta študija razbila in osmešila tudi neoliberalno dogmo, da je za vse dobro, da kapital svobodno potuje, špekulira in išče lokacije, na katerih bi se lahko oplemenitil, prav tako je razbila in osmešila neoliberalno dogmo o nujnosti in zveličavnosti deregulacije, ki jo neoliberalci za vsak primer raje imenujejo kar »debirokratizacija«, ker gre to ljudem bolj v ušesa in ker ustvarja vtis, da je to nekaj dobrega zanje. Pa ni – regulacije so tam zato, da ljudi, okolje in planet varujejo pred požrešnostjo, brezobzirnostjo, grobostjo in abuzivnostjo kapitala. Pred ekscesi, krizami in polomi neoliberalnega kapitalizma.

Neoliberalizem se je prelevil v pogojni refleks. Ljudje vedno avtomatično in spontano prikimajo neoliberalnim sirenam. Za vsako težavo vidijo le neoliberalno rešitev.

Četrta Janševa vlada bo – kot pravijo ekonomisti, a tudi Fiskalni svet – samo z intervencijskim zakonom ustvarila milijardno proračunsko luknjo. Kaj to pomeni, vemo: slej ko prej bo treba varčevati. 

Ponekod bo treba zategniti. Javne izdatke bo treba zmanjšati. Fasali bomo takšen ali drugačen ZUJF (zakon za uravnoteženje javnih financ). Kajti: ne smemo se dodatno javno zadolževati. Javne finance morajo biti konsolidirane. Sicer nas bodo finančni trgi in bonitetne agencije kaznovali. Prišla bo trojka. Konec Slovenije!

Naj vas zato ob tej priložnosti že kar vnaprej spomnim, da so Jonathan D. Ostry, Prakash Loungani in Davide Furceri leta 2016 razbili in osmešili tudi neoliberalni mit o tem, da je fiskalna konsolidacija – strogo varčevanje, alias austerity, alias prepoved javnega zadolževanja – nujnost, ker deželo sicer čakajo katastrofa, stagnacija in revščina. Pogosto je kontraproduktivna, depresivna in pogubna: ne prinaša rasti, temveč jo ustavlja, ne povečuje povpraševanja, temveč ga zmanjšuje, ne zmanjšuje brezposelnosti, temveč jo povečuje, ne zmanjšuje ekonomske neenakosti, temveč jo poglablja. Poglabljanje ekonomske neenakosti pa pomeni zniževanje gospodarske rasti. Stroški neoliberalnih politik so visoki – tako kot stroški ekonomske neenakosti, ki jo ustvarjajo.

Še več, študija je obenem opozorila: to, da ekonomska neenakost povzroča gospodarsko škodo, je dokaz, da bi morala biti politika precej bolj naklonjena prerazporejanju družbenega bogastva. Tega, prerazporejanja družbenega bogastva, pa neoliberalci, tudi naši, slavilci, podporniki in financerji četrte Janševe vlade, ne marajo. Ja, to odkrito sovražijo, zavračajo, prezirajo. Tako kot božičnico. In zvišanje minimalne plače. In reguliranje bank. In socialno zavarovanje. In javna stanovanja. In sindikate. Vse to pomeni vračanje v komunizem. Diktaturo. Centralno planiranje. Tako kot vračanje v komunizem pomeni prerazporejanje družbenega bogastva. A lobiji finančnih elit so neoliberalne mite skovali prav zato, da bi zagotovili čim bolj nemoteno prerazporejanje družbenega bogastva – navzgor. K sebi.

Laže gre bogatin v nebeško kraljestvo kakor kamela skozi šivankino uho.

Kako je neoliberalizem preživel konec sveta

Neoliberalizem je torej precenjen. Ne deluje. Njegova temeljna načela ne delujejo. Varčevanje ne deluje. Liberalizacija kapitalskih tokov ne deluje. Odprtost za tuje investicije ne deluje. Deregulacija ne deluje. Nizki davki – zaviranje prerazporejanja družbenega bogastva – ne delujejo. Toda nikar ne spreglejte, da neoliberalizem nepravično ne razporeja in prerazporeja le družbenega bogastva, temveč tudi politično moč, demokracijo in svobodo. Ja, politično moč, demokracijo in svobodo tako kot družbeno bogastvo prerazporeja k sebi. In ja, s tem ko prerazporeja politično moč, demokracijo in svobodo, krepi individualizem in egoizem, ne pa solidarnosti in občutka za skupno dobro.

Prav res, laže gre bogatin v nebeško kraljestvo kakor kamela skozi šivankino uho.

Tu se neizbežno in neusmiljeno vprašate: če je neoliberalizem tako poguben in če ne deluje, če so torej celo tisti, ki delajo za Mednarodni denarni sklad, tržnega fundamentalista št. 1, izgubili vero vanj, zakaj je potem še vedno v rabi in zakaj še vedno živi, in to razmeroma srečno? Zakaj je še vedno tu? Zakaj še vedno kraljuje? Zakaj se tako vehementno in bombastično vrača v Slovenijo – in zakaj ga trojček (NSi-Demokrati-Resnica), slovenska trojka, predstavlja kot odrešitelja? Zakaj ga je še vedno mogoče tako dobro prodati? Zakaj je teflonski? Zakaj je preživel vse krize in katastrofe, ki jih je povzročil?

Iz preprostega razloga: ker je bil ustvarjen, da preživi vse krize in katastrofe. Ker je bil ustvarjen, da preživi jedrsko vojno. Ker je bil ustvarjen, da preživi konec sveta. Ali bolje rečeno: neoliberalizem zveni kot »zdrav razum«, kot »kmečka pamet«. Strukturiran je kot »zdrav razum«, kot »kmečka pamet«. Zdizajniran je tako »ljudsko«, da gre dobro v ušesa – in da se zdi ljudem povsem logičen in naraven in samoumeven.

In tu je trik. Neoliberalizem je zdizajniran tako spretno, da ljudi sili, da na vsak problem, na vsak zaplet, na vsako afero, na vsak škandal, na vsako krizo odgovorijo neoliberalno, ne da bi se svoje neoliberalnosti sploh zavedali. Za vsak problem terjajo neoliberalno rešitev – sebi v škodo.

Pred nekaj leti, na vrhuncu neoliberalne slave, smo se zadolževali, Janša in podjetniško-delodajalski lobiji pa so začeli panično kričati: Joj, pred bankrotom smo! Drvimo v brezno! Prihodnje generacije ubijamo! Ljudstvo je takoj prikimalo neoliberalni rešitvi: Trošimo lahko le toliko, kolikor ustvarimo! In dobili smo zlato fiskalno pravilo. Konec zadolževanja! Kaj pa socialni transferji? Koga brigajo! Itak so le potuha tujcem, priseljencem in beguncem, ki živijo na naš račun! Sekajte!

Vsakič, ko se v kakem državnem podjetju pojavi zaplet, kriza vodenja ali afera, ljudstvo terja neoliberalno rešitev: Državna podjetja je treba privatizirati! Kaj pa zdravstveni sistem – mar ni poln škandalov, afer, korupcije, dolgih čakalnih dob, sociopatov! Logično: Zdravstvo je treba privatizirati! Spet neoliberalni avtomatizem. Kaj pa šolski sistem – spomnite se dodatkov za stalno pripravljenost. Logično: Šolstvo je treba privatizirati!

Neoliberalizem je precenjen. Ne deluje. Njegova temeljna načela ne delujejo. Varčevanje ne deluje. Liberalizacija kapitalskih tokov ne deluje.

Javna uprava – prevelika in neprijazna, za nameček pa še vsi lenarijo, ničesar ne delajo, le denar si delijo! Logično: Javno upravo je treba zmanjšati! Ljudstvo se takoj zavzame za neoliberalno rešitev: Država naj bo vitka, čim vitkejša! Številne njene funkcije bi itak učinkoviteje opravljala zasebna podjetja! Če bi okoljska in gradbena dovoljenja izdajala zasebna podjetja, bi vsi takoj prišli na vrsto!

Apokaliptično občutje sveta

Z eno besedo: neoliberalizem se je prelevil v pogojni refleks. Ljudje vedno avtomatično in spontano prikimajo neoliberalnim sirenam. Za vsako težavo vidijo le neoliberalno rešitev. Kar pomeni, da razmišljajo neoliberalno. Vedno odgovorijo pravilno, vedno se odzovejo pravilno. Govorijo neoliberalno narečje. Njihovi odzivi so predvidljivi – vedno veš, kako se bodo odzvali na afere v zdravstvu, šolstvu, javni upravi in državnih podjetjih: Privatizirajmo! In ker so predvidljivi, so vodljivi. Dovolj je, da čezmerno napihneš kako afero iz zdravstva, šolstva, javne uprave ali državnih podjetij, pa se prelevijo v pompozna trobila neoliberalizma. Lobistom neoliberalnih politik – itak prepričanim, da je država premajhna, da bi reševala velike probleme, in prevelika, da bi reševala majhne probleme, da so ljudje upravičeni do enakih možnosti, ne pa tudi do enakih rezultatov (in enakih privilegijev), da je svoboda vezana na lastništvo (svoboden je ta, ki razlašča) in da je ekonomska neenakost dobra, koristna in produktivna (če 300 tisoč Slovencev živi pod pragom revščine, je to kul, ker ima potem večina občutek, da je uspešna) – sploh ni treba ničesar reči. Vse povedo mali, anonimni, jezni ljudje s forumov in družbenih omrežij. Neoliberalna ideologija jim greje srce. Ne da bi se tega zavedali. A s tem – z vsakim pozivom k znižanju davkov, privatizaciji, prostemu trgu, deregulaciji, vitk državi in kleščenju socialne države – vsakič znova glasujejo proti svojim lastnim socialnim, ekonomskim in kulturnim interesom.

In če jim rečeš, da je to, kar govorijo, slavijo in terjajo, čisti neoliberalizem, le jezno odvrnejo: Ne, to je zdrav razum! To je kmečka pamet! Zato gre bogatin laže v nebeško kraljestvo kakor kamela skozi šivankino uho.

Neoliberalizmu je uspela totalna infiltracija, popolna osmoza: postal je tako nesporen kot »kmečka pamet«. In tako naraven kot »kmečka pamet«. Tako naraven kot Janša. Kar pomeni, da je ljudi prepričal, da demokracija ne more biti pravična in racionalna – pravičen in racionalen je lahko le trg. In zakaj je trg pravičen? Ker je politično nepristranski. Ljudje pa so politično pristranski.

Rezultat? Ljudje verjamejo nizkim davkom, ne pa demokraciji. Ljudje verjamejo trgu, ne pa podnebnim spremembam, ki so – mimogrede – ultimativni dokaz, da prosti trg, ki ga slavijo neoliberalci, ne deluje. Ljudje ne verjamejo demokraciji, ampak teorijam zarote, konspirologiji in apokaliptiki, ki je itak srčika neoliberalne ideologije, saj poziva: Bodite pripravljeni! Postanite samozadostni! Postanite neodvisni od države in skupnosti! Ne potrebujete države! Ne potrebujete demokracije! Vse to zmorete sami! Sami poskrbite zase! Znajdite se! Ne računajte na javni sektor! Javni sektor, socialne programe in funkcije socialne države je treba prepustiti zasebnemu sektorju, saj prevelika država in prevelik birokratski aparat le ovirata vašo svobodo in vašo rast, delata vas odvisne in pasivne! Če se boste znebili države, ki vas upravlja, se boste lahko – svojo svobodo, svojo neodvisnost, svoje profite – upravljali sami! Življenje morate upravljati kot biznis, s svojo svobodo morate profitirati, vaša usoda naj bo odvisna od vaših osebnih odločitev, ne od odločitev države!

Neoliberalizem, ukrojen kot »kmečka pamet«, se skuša znebiti obeh, države in demokracije. Zato niti ne preseneča, da ljudi, ki živijo v neoliberalni državi, v kateri se apokaliptična zahteva po samozadostnosti prevede v zahtevo »Postani direktor svojega jaza«, muči, obseda in preganja občutek, da bo zdaj zdaj konec sveta. Od tod depresija, tesnoba in izgorelost, ki epidemično mučijo sodobno človeštvo. Apokaliptični občutek – tragično občutje sveta, če hočete – jih ne vara. Svet, produkt neoliberalne mitomanije, se giblje iz krize v krizo, ekonomska neenakost, ki jo ustvarja prosti trg, je tako huda, da sam trg sploh ne more več delovati, podnebni kaos je čedalje neznosnejši, država obstaja le še zato, da bi lahko imeli nogometno reprezentanco, koronavirus pa štafeto predaja hantavirusu – in to v času, ko je neoliberalizem tako porušil zaupanje v državo, javno sfero, javne institucije, znanost in javno zdravstvo, da je vprašanje, koliko je ljudi, ki bi obvezno cepljenje in obvezno nošenje maske razglasili za državni poseg v svojo svobodo, in koliko Slovencev in Slovenk manj bi umrlo za koronavirusom, če zaupanje v državo, javne institucije, znanost in javno zdravstvo ne bi bilo tako omajano. Neoliberalizem je res morilski.

Osvoboditev Slovenije

Da je destruktiven in poguben, pove že tole: med letoma 1950 in 1973 – v času mehkega, socializiranega kapitalizma in socializma, potemtakem v času pred prihodom neoliberalizma – je globalni BDP rasel najhitreje v zgodovini. Na Zahodu je bila v tem obdobju neenakost najnižja kjerkoli in kadarkoli v zgodovini.

Toda neoliberalizem ni le poglobil neenakosti, ampak je tudi ohromil demokracijo – ustvaril je vtis, da je demokracija le ovira, le motnja, le nebodigatreba. To erozijo demokracije so z leti zajezdili sodobni avtokrati – od Trumpa do Janše, ki zdaj – tako naraven kot neoliberalizem – prihaja s tipično neoliberalnim intervencijskim zakonom, logičnim povzetkom »kmečke pameti«, popolnim anahronizmom, saj bo pomagal tistim, ki pomoči ne potrebujejo, potemtakem tistim, ki so že itak močni, premožni in dobro preskrbljeni, ne pa onim, ki so brez vsega. Kar je noro. Namesto da bi država regulirala finančne trge, finančni trgi regulirajo državo. Namesto da bi mi kapital oblikovali po svoji podobi, kapital nas oblikuje po svoji podobi. Namesto da bi se v politično silo prelevilo ljudstvo, so se v politično silo prelevile finančne elite.

Res – noro! A že v Čilu, kjer je vojaška hunta leta 1973 po strmoglavljenju socialistične vlade Salvadorja Allendeja uvedla neoliberalne reforme (privatizacija, deregulacija, liberalizacija trga ipd.), se je pokazalo, da neoliberalne politike »delujejo« le, če pridejo ozaljšane z nasiljem, represijo in terorjem, da torej neoliberalna norost »deluje« le v razmerah omejene demokracije, zato jo skušajo neoliberalci vedno čim bolj omejiti – kot nekoč partija, ki je bila z omejevanjem demokracije, instrumentalizacijo prava, avtističnim izpolnjevanjem kvantitativnih ciljev (kazalniki planiranja!), človeškim kapitalom in ločenostjo voditeljev od vodenih tako obsedena kot zdaj neoliberalci.

Ne preseneča, da se Janša, nekdanji partijec, ki je partijski način razmišljanja ohranil, tako dobro poda neoliberalni ideologiji. In ne preseneča, da neoliberalizem tako nujno potrebuje antikomunizem. Ali natančneje: neoliberalci skušajo s podžiganjem antikomunizma ljudi odvrniti od socialne države, visokih davkov, regulacij, javnega zdravstva, javnega šolstva in državne lastnine, ki jih razglašajo za komunizem, preostanke totalitarnega režima, in ki jih skušajo na vsak način porezati, odpraviti ali pa vsaj marginalizirati.

Zato vedno tako groteskno in iracionalno strašijo s komunizmom. S podžiganjem antikomunizma skušajo ljudi navdušiti za vitko državo, privatizacijo vsega skupnega in deregulacijo. S podžiganjem antikomunizma skušajo ljudi prepričati, da je socialna država komunizem, nekaj totalitarnega.

Janševo nenehno sklicevanje na totalitarne ekscese zgodovinskega komunizma v tem smislu ni naključno, ravno nasprotno – z retoriko totalitarnosti skuša ljudem priskutiti prav preveliko, preveč vsiljivo, preveč birokratsko državo, ki le ovira človekovo svobodo, uspešnost in poslovno rast, in jim kot nekak pavlovski avtomatizem vcepiti ljubezen do vitke, asocialne države.

Nizki davki – zaviranje prerazporejanja družbenega bogastva – ne delujejo.

A ker so Slovenci in Slovenke – zaradi čedalje hujše negotovosti, čedalje hujše krize, čedalje hujšega tveganja, čedalje manjše socialne varnosti, čedalje nujnejše fleksibilnosti, čedalje hujšega razkrajanja vsega stalnega in trdnega – vse bolj prestrašeni in vse bolj panični in ker bi se jim utegnile reforme upirati, bo Janšev neoliberalizem potreboval velik odmerek antikomunizma. Velikanski. Večji kot kadarkoli.

Zdaj, pod Janšo, ki je že z intervencijskim zakonom pokazal smer »razvoja« Slovenije, bo naloga države le še v tem, da poskrbi, da je antikomunizem dostopen vsem in vsakomur. Brez ideologije ne bo šlo. Brez silovite, bombastične, brutalne, šokantne količine antikomunizma ne bo neoliberalnih reform – in »osvoboditve« Slovenije.

Janša stalno ponavlja, da se je Slovenija leta 1991 osamosvojila, ni se pa »osvobodila«. To bo njegova zadnja priložnost, da »osvobodi« Slovenijo.