Film / Kaj Marielle ve

za

Otroci nas gledajo.

Kaj Marielle ve je obešenjaška tragiparodija klišejske, konformistične, paranoidne, patetične prozornosti sodobne družine. Julia (Julia Jentsch), Nemka srednjih let, svojega moža (Felix Kramer), precej dolgočasnega tipa, zatopljenega v oglaševanje knjig, očitno nesposobnega kakih spolnih presežkov, vara s sodelavcem (Mehmet Atesçi), popolnim brezveznikom. Marielle (Laeni Geiseler), njena hči, to ve. Ne, ne zasači ju. Ne vidi ju. Nikoli. A ve. Preprosto ve. »Najina hči je razvila telepatske sposobnosti,« dahne Julia svojemu možu. »Vse vidi.« In vse sliši. Kako to, da Marielle – hladna, mrka, jezna, kruta, neusmiljena dedinja otrok iz Hanekejevega Belega traku – vse vidi in vse sliši, se sprašujeta starša: ima le tako bujno domišljijo? Naključje? Je shekala telefon? Jo puščava preveč samo? Sva kaj narobe naredila?

Marielle, deklica, ki preveč ve in ki zastavlja »čudna« vprašnja, le vidi, kako si odrasli lažejo in kako se varajo, kako so drug drugega naveličani, kako v diskretnem šarmu njihove vljudnosti brbota nasilje, kako jih žre pasivna agresivnost in kako od otrok pričakujejo, da se bodo kar sami tepli, zato se ne more sprijazniti, da je to svet, v katerega bo odrasla. Marielle – Carrie generacije alfa – nenadne telepatske sposobnosti prelevijo v starša svojih staršev (ki včasih panično prešaltata na francoščino, da jima ne bi mogla »prisluškovati«), a vse to, kar ve, bi vedela tudi brez telepatskih sposobnosti. In verjetno jih niti nima. Ne potrebuje jih, da bi videla skozi svoja starša, ki ju je res treba – sadistično, napol fašistoidno – nadzorovati, da družina ne bi razpadla. »Samo umreti moram, pa bosta lahko spet počela, kar bosta hotela,« pravi Marielle, ultimativna mama, ki daje slutiti, da bodo svetu zavladale puritanske, konservativne generacije, alergične na alternativne »tipe odnosov«. (art)