Kdo se v Sloveniji resnično bori proti korupciji?

V Sloveniji smo ponovno priča napovedim o odločnem boju proti korupciji. Nova vlada pripravlja zakon o specializiranem pregonu korupcije in organiziranega kriminala ter ustanovitev nove enote SKOK. Na prvi pogled gre za ambiciozen korak, toda pomisleki strokovne javnosti so upravičeni. Na Komisiji za preprečevanje korupcije opozarjajo, da se tako pomembne spremembe pripravljajo na hitro in brez vključevanja institucij, ki se s temi problemi vsakodnevno srečujejo. Tudi predsednica republike opozarja, da nova organizacijska shema sama po sebi ne bo prinesla boljših rezultatov, če ne bo zagotovljenih dovolj sredstev, strokovnega kadra, dejanske neodvisnosti institucij ...

Ampak Slovenija sploh nima težav s pomanjkanjem organov, kot jih ima s pomanjkanjem strokovne in politične volje za učinkovito ukrepanje. V zadnjih desetletjih smo ustanovili vrsto institucij, sprejeli številne strategije in pripravili obsežno zakonodajo, vendar javnost upravičeno ostaja skeptična. Prepogosto se zdi, da je boj proti korupciji predvsem politična parola, medtem ko resni primeri ostajajo neraziskani ali zastarajo.

Ob tem ne gre prezreti neprijetnega dejstva, da je oblast pogosto sama del problema. Ko so politični in gospodarski interesi prepleteni, nove institucije same po sebi ne morejo zagotoviti večje

integritete. Zato je vprašanje, ali ustanavljamo nov organ zato, da bi učinkoviteje preganjali korupcijo, ali pa zato, da bi ustvarili vtis odločnega ukrepanja.

Izkušnje po svetu kažejo, da so pri razkrivanju korupcije pogosto najuspešnejši žvižgači – posamezniki, ki so pripravljeni tvegati svoj položaj, kariero in ugled v javnem interesu. Prav njim dolgujemo številna razkritja največjih korupcijskih afer. Pri nas pa so žvižgači kljub zakonski zaščiti pogosto izpostavljeni pritiskom, šikaniranju, poskusom utišanja in celo povračilnim ukrepom.

Prav zato sem se 30. maja letos v Delu oglasil s pismom bralcev o še vedno aktualnem primeru Dunajskih kristalov in afernih dogodkih iz leta 2010. Ta primer kaže, da lahko že majhna skupina posameznikov z integriteto in podporo neodvisnih medijev prepreči posle, ki bi lahko povzročili veliko škodo javnim financam. To je tudi dokaz, da boj proti korupciji ni predvsem vprašanje novih institucij, temveč poguma, integritete, transparentnosti in zaščite tistih, ki si upajo spregovoriti.

Dokler bodo žvižgači obravnavani kot problem in ne kot del rešitve, bo vsak nov organ za boj proti korupciji zgolj nova tabla na vratih iste stavbe.