Uvodnik / Grega Repovž: Kje se res kadi?

Ameriški predsednik Donald Trump je imel Elona Muska, novi slovenski premier Janez Janša pa ima Zorana Stevanovića. Čeprav je ogorčenje nad vedno novimi in vse bolj grobimi izpadi predsednika državnega zbora upravičeno, se je treba zavedati, da v tej vladi Stevanović za Janšo opravlja izjemno pomembno, a postransko vlogo. Je tisti, ki bo vedno bolj skrajen od SDS in Janše osebno, je tisti, ki bo vedno znova razburil javnost, na podlagi tega pa bodo nenadoma v očeh medijev in splošne javnosti vsi drugi predstavniki nove koalicije delovali neprimerno bolj zmerno in umirjeno. A to ni edina vloga, ki jo že igra v tej vladi: je tisti, ki preusmerja pozornost od veliko pomembnejših stvari, ki se dogajajo. Tudi zakonov, ki jih tako očitno vlaga po Janševih navodilih – pripravljeni so zelo verjetno v aparatu SDS –, ne vlaga zgolj zaradi sebe in svoje stranke, ampak prav zato, da z njimi odvrača pozornost od drugih tem, predvsem pa je namen te taktike izčrpavanje političnih tekmecev, civilne družbe in tudi javnosti kot celote. Točno to vlogo je imel v prvi polovici prvega leta drugega mandata Donalda Trumpa v njegovi administraciji tehnomilijonar Elon Musk: bil je tisti, v katerega so letela kopja, bil je tisti, o katerem so vsi pisali, bil je tisti, katerega poteze znotraj državnega ustroja so bile najbolj grobe, bil je tisti, ki je bil z uradom DOGE ves čas na naslovnicah časopisov in v udarnih novicah. Zakaj Musk? Ker je tako željan javne pozornosti. Zelo nezrel človek je.

Tega nismo zapisali, da bi s tem pozvali k neodzivanju na provokacije Zorana Stevanovića – žal to preprosto ni mogoče. Zakoni, ki jih vlaga, imajo dejanske posledice in jih ni mogoče »taktično« spregledati. Enako velja za njegove grobosti: preprosto je nanje treba opozarjati, ker bodo drugače postale naša »normalnost«. Res pomembne stvari, tiste, ki so za Janeza Janšo in tudi za druge glavne osebe te vlade ključne, pa bodo v javnost prihajale drugače, zavite v visokoleteče besede in domnevne ekonomske razloge in razlage. In ker se bodo na prvi pogled zdele bolj strokovne, manj konfliktne in manj iritirajoče, predvsem pa tako drugačne od Stevanovićevih grobosti in grobosti še koga, bodo delovale tudi bolj logično in sprejemljivo. Janša se zaveda, da je njegova moč že omejena, zaveda se tudi, da je javnost že besna, ne nazadnje, da vlada z lažno podporo večine volivcev, saj te večine njegova koalicija ni dobila – zato bo poskušal narediti vse, da nam pokaže, da sta on in njegova stranka dejansko tista, ki sta umirjeni in razumni del te koalicije. To sicer ni težko delo: vodje preostalih treh strank, Zoran Stevanović, Jernej Vrtovec in tudi Anže Logar, odkar si je snel masko sredinskega demokrata, so vsi trije politični jastrebi, ki uživajo v svoji grobosti, aroganci in vzvišenosti. Janši ni treba v tem smislu storiti nič. Trije »petelini« bodo vse naredili sami in še dobro se jim bo zdelo. Lačni so javne pozornosti.

Na tem mestu moramo ponoviti: SDS v svojem bistvu ni politična stranka, ampak podjetje, le da deluje v panogi, ki se imenuje politika. Vsak mandat SDS je kot nekakšna igra Monopoly, v kateri poskuša zasesti in prevzeti čim več tistega, kar je dejansko del javnega, skupnega. To je tudi vse, kar jo zares zanima – denar, moč, položaji. Tudi to je razlog, da v tej stranki tako zlahka spreminjajo svoja politična stališča, zato jim je vseeno, če kakšno zavezništvo (na primer z Orbánom ali Netanjahujem) pomeni dejansko ogrožanje nacionalnih interesov – ker jih nacionalni interesi, pa čeprav tako veliko govorijo o njih, niti malo ne zanimajo. Kaj je naredila SDS v treh predhodnih mandatih na primer v šolstvu? Zasebne univerze, katerih lastniki so vsi po vrsti predsedniki ali sopotniki SDS. In kaj je značilnost teh zasebnih univerz? Da jih financira država. Kaj je SDS v treh mandatih naredila v zdravstvu? Ukvarjala se je predvsem s privatizacijo zdravstvenih storitev, ves čas je branila zasebne zavarovalnice v zdravstvu. Zdaj koalicijska pogodba napoveduje ponovno privatizacijo v zdravstvu in seveda ponovno uvedbo zasebnega zdravstvenega zavarovanja. Oboje pomeni preusmerjanje denarja zavarovancev, torej fizičnih oseb, k zasebnikom – zasebnikom, ki jih bo seveda izbrala SDS. Zdravstvo, šolstvo, vse to so v očeh predstavnikov stranke zgolj panoge, v katerih deluje podjetje SDS.

Nekateri bi si na tem mestu nemara oddahnili in rekli – torej so vse ideološke teme, s katerimi v javnosti nastopa SDS, le krinka? Da, a ne krinka za ideologijo, ampak krinka dejanske ideologije, ki jo ta stranka predstavlja. Ta ideologija ima zelo kratko opisno besedo: denar. Za vsemi velikimi besedami na koncu stoji zgolj želja po denarju, želja po preusmerjanju javnega v zasebne žepe in to na podlagi zakonov in podzakonskih aktov (na primer podeljevanje koncesij izbranim posameznikom). To je dejansko temelj te ideologije. Le da so na prvi pogled te teme veliko dolgočasnejše od grobih izpadov Zorana Stevanovića in drugih Janševih pribočnikov.