Dva leva / Vlado Miheljak: Bodo sindikati Janšev Stalingrad?

»In sindikati … Mar ni očitno, da prav birokracija v sindikatih, skupaj z birokracijo v strankarskih organizacijah, preprečuje razvoj teh zelo pomembnih organizacij delavskega razreda?«

»Mi smo edina država, v kateri se sindikati aktivno borijo proti temu, da bi bilo življenje boljše za vse.«

Ni kaj, sindikati so potencialno najmočnejša, najbolj stabilna in najbolj organizirana družbena sila, ki se lahko postavi po robu Janševemu totalnemu prevzemu države in družbe. Civilna družba miga in bo migala, a najmočnejšo fronto proti ponovnemu vzponu janšizma lahko organizirajo sindikati. Pred dnevi sem v pogovoru za Večer napovedal, da bodo sindikati Janšev Stalingrad. Hja, srčno upam, da ta lepo zveneča domislica ni zgolj pobožna želja, ampak se bo potrdila kot surovo dejstvo. Morajo pa sindikati tudi sami dozoreti in dojeti, da se njihov boj ne konča z izbojevanimi božičnicami, regresi in uspehi v tarifnem boju. Ne smejo biti brezbrižni ob akcijah in borbah civilne družbe za človekove pravice, politične svoboščine, medijsko svobodo … in odmahniti, češ, to niso naši boji. Nekritično naklonjeni, partikularno interesni odziv policijskega sindikata (PSS) na skrajno sporni predlog Matoza za notranjega ministra, ki je kot dolgoletni odvetnik na presečišču Janševih težav z integriteto, razumevanjem in spoštovanjem pravne države in človekovih pravic, je nazoren primer tega. Ko jih bo po Janševem navodilu spet pošiljal razganjat protestnike na ulicah, bodo dojeli.

Je pa Janša odprl (pre) več front, ki so – srčno upam – v seštevku prevelik zalogaj. Čeprav se je tudi on medtem morda kaj naučil. Iz napak prijatelja Orbána in iz lastnih napak. Orbán se je po prvi zmagi (1998) preveč oziral na vtis, ki ga bi njegov avtoritarni slog vladanja pustil v domači javnosti in zlasti pri prizadevanjih Madžarske za vstop v EU, zato so ga zaradi premajhne odločnosti porazili socialisti. Po drugi zmagi (2010) je šel takoj »na polno« in se ni oziral ne na Evropo ne na domačo javnost ter takoj začel radikalno podrejati in preoblikovati vse podsisteme in zadeva je držala kar 16 let. Tudi Janša je v prvem mandatu še skrbel za vtis.

In se poslovil že na naslednjih volitvah. Druga Janševa vlada je, po mesarjenju z Zujfom, odprla prvo veliko fronto s sindikati in se po poročilu KPK osramočena predčasno poslovila. Tretja vlada je bila zaradi specifične parlamentarne aritmetike (prebeg SMC in DeSUS) šibka že v izhodišču. Drastični ukrepi, vodeni z dekreti kot obvodi čez formalne procedure demokratičnega ustroja, mesarjenje po medijih in institucijah in zlasti prvo množičnejše prakticiranje policijskega nasilja nad prebivalstvom po osamosvojitvi so Janšo pripeljali do zgodovinskega poraza proti Golobu. V četrto je bila zmaga spet samoumevna. Vse razpoložljive resurse je pripravil, da uspe. In še čisto do konca je vse kazalo na gladko in prepričljivo zmago. Na koncu pa se je ustrelil v koleno. Aktiviral je Black Cube, kot nekakšen wunderwaffe. A paradoksalno. Vmešavanje Izraela, ki je resno načelo vprašanje legalnosti in legitimnosti volitev, je na koncu škodilo predvsem njemu in ne tistim, ki so bili tarča. No, tokrat je po orbanovsko začel radikalno preurejati družbeno in državno stvarnost, še preden se je sploh formalno zavihtel na oblast. Napovedal je vojno civilni družbi, kulturnikom, šolstvu, univerzi in znanosti, medijem, zdravstvenemu in socialnemu sistemu, upokojencem in celo sindikatom. Spremenjeni Zakon o parlamentarni preiskavi je logična nadgradnja njegove avtoritarne vizije države.

In medtem ko paranoidno v vsaki senci prepoznava zunanje sovražnike, je njegov resnični sovražnik ministrska ekipa. Tako nekompetentne in s koruptivnim tveganjem obremenjene ekipe še ni imel. Ampak ključno je imenovanje Matoza za notranjega ministra. Matoz, kot Janšev osebni odvetnik, s katerim sta iskala vse možne proceduralne trike za izogibanje narokom, zavlačevanje procesov, izločanje dokazov, vse do zastaranja v sodnih postopkih, v središču katerih je nenehni sum korupcijskih dejanj, bo poslej notranji minister!! To ni zgolj skrb zbujajoče, to je črni humor.

Da je pretekla žrtev neredko bodoči storilce, je psihodinamsko zapleten pojav, ki ga psihologija dobro pozna. Žrtev pedofilije neredko postane pedofil, otrok alkoholika, vsemu gorju navkljub, neredko ponovi zgodbo starša alkoholika … In ne nazadnje, žrtve avtoritarne represije neredko sami postanejo avtoritarni samodržci. Zgodovinskih in aktualnih primerov je preveč za celo knjigo, ne le za kolumno. In Janez Janša je eden od njih. Iz dneva v dan bolj ponavlja metode in postopke tistih, ki so ga leta 1988 spravili v pripor in sodni proces.

Janša je prva, največja in najbolj ponižana žrtev janšizma.