Kolumna / Janko Lorenci: Recidiv

Prvi letošnji vročinski val je za nami, zdaj nas čakajo poletni, vedno daljši, vedno pogostejši, vedno bolj vroči. To je nova normalnost in v njej se poletja ne moreš samo veseliti.

Brutalizacija podnebja postaja tudi resen zdravstveni problem. Množijo se pozivi Svetovni zdravstveni organizaciji, naj zaradi podnebne krize razglasi izredno stanje, saj bo sicer po nepotrebnem umrlo na milijone ljudi. Povezava podnebne krize in zdravja je očitna in dokazljiva. Če bi bila bolj poudarjena, bi bilo tudi v očeh povprečnega državljana lažje voditi zeleno politiko in nasprotovati norostim, na primer dejstvu, da Evropa, ki se med vsemi celinami segreva najhitreje, vsako leto subvencionira pridobivanje nafte in plina s 400 milijardami evrov. Še več daje za oboroževanje.

Globalno segrevanje pa se še naprej pospešuje. V obdobju 1970–2015 se je temperatura vsako desetletje zvišala za 0,2 stopinje Celzija, v zadnjem desetletju pa za 0,35 stopinje. Zemlja se segreva, ker je vržena iz ravnotežja, kot pravi poročilo Združenih narodov. Če je podnebje stabilno, približno toliko toplote, kot je dobivamo od Sonca, izpuhti nazaj v vesolje. Zdaj to ohlajanje ovirajo toplogredni plini, ki jih z rabo fosilnih goriv spuščamo v ozračje. Smo kot velikanska ogrevana soba z zaprtimi okni.

Segrevanju planeta ni videti konca, saj izpusti toplogrednih plinov še naraščajo. Podnebje postaja bolj ekstremno, manj predvidljivo in lahko prinese tudi drastične ohladitve. Veča se verjetnost, da se bo ustavil oceanski tok, ki pošilja toploto iz tropov v severni Atlantski ocean (t. i. amoc). Severna Evropa bi se zato močno ohladila, kmetijstvo bi marsikje postalo nemogoče, ogrožen bi bil tudi amazonski pragozd. Podobnih grozečih točk preloma (tipping points) ali »pošasti za vrati«, kot jim pravijo nekateri, je še več.

Vse ni črno. Gre zlasti za osupljivo rast obnovljivih virov. Lani so z njimi prvič v modernem času pridobili več elektrike kot s sežiganjem premoga. Pomembno je, da to rast bolj kot pešajoča politična volja ženejo ekonomski interesi. Celo v Trumpovi Ameriki velika večina novih energetskih kapacitet nastaja na podlagi obnovljivih virov.

Politika se obeša na te spodbudne podatke, toda scela ostaja slika naše ekološke prihodnosti mračna. Dogajata, prepletata in medsebojno spodbujata se dva slaba procesa – slabšanje okolja (pri čemer je podnebna kriza samo del problematike) in družbe. Tudi na Zahodu narašča moč skrajne desnice in avtokratov; oboji so praviloma trdi neoliberalci, hkrati pa v glavnem slepo zanikajo podnebne spremembe in jahajo na nacionalizmu. Vse to slabi pomen javnega in skupnega ter sodelovanje na državni in planetarni ravni, hkrati pa je netivo za podivjano geopolitiko, za prave, trgovinske in druge vojne, za oboroževanje in tekmovanje vseh proti vsem. Svet ostaja povezan, a hkrati se mentalno in v praksi drobi v času, ko bi moral že zaradi krize okolja, največje grožnje naše dobe, tesno sodelovati. Slavni Yuval N. Harari pravi: brez sodelovanja bi še vedno bili lovci in nabiralci v afriških savanah.

V takem svetu poleg naravnih točk preloma brbotajo tudi družbene. Če se bo planet segrel za dve ali tri stopinje Celzija, kot napovedujejo sedanji trendi (doslej se je za okroglo stopinjo in pol) se bo, na primer, sesulo zavarovalništvo, saj bodo ekološke škode postale tako gromozanske, da jih ne bo več mogoče zavarovati. To bi zamajalo same temelje gospodarstva. Nasploh se zdi, da kapitalizem bolj kot vse potencialne človeške revolucije ogroža prav podnebna (okoljska) kriza. To pa povzroča predvsem nebrzdani, nenadzorovani kapitalizem, zlasti v sedanji neoliberalni obliki, ki se za okolje ne meni, v demokraciji pa vidi prej oviro kot samoumevno nujnost. Kar pomeni, da (neoliberalni) kapitalizem, ki nas sili v nenehno širjenje na planetu, ki se ne širi, postopoma uničuje samega sebe.

To bi bilo v redu, če hkrati ne bi uničeval prihodnosti naših otrok in človeštva nasploh. Je torej nevaren, vendar živ in trdoživ. Družbenih sil, ki bi ga lahko spravile v benigno, nadzorovano stanje, kakršno je prevladovalo nekaj desetletij po drugi veliki vojni, tačas ni videti. Morda se bodo zbudile prav zaradi zaostrovanja krize okolja, če bo ta dovolj postopna, da nam ne bo zmanjkalo časa in se bo civilizacija, kakršno poznamo, zrušila. Že danes ali jutri pa lahko brez revolucionarnih sprememb storimo predvsem to, da ustavimo skrajno desnico in avtokrate, ki v tesnem zavezništvu s samomorilsko kratkovidnim kapitalom delajo družbo še bolj surovo, še bolj neenako, ji jemljejo svoboščine, hkrati pa zanikajo ali minimizirajo podnebno (okoljsko) krizo. Zgolj zmaga nad skrajneži ni dovolj, vendar bi/bo vsaj ustavila pospešeno slabšanje družbe, s tem pa tudi okolja.

V Sloveniji smo to storili s prejšnjimi volitvami, z zadnjimi smo se vrnili v staro stanje. Spet smo si podarili Janšo in znova doživeli nekakšen recidiv raka. Vrnil se je po štirih letih mirovanja in rahlega okrevanja, očitno prešibkega. Preboleli bomo tudi ta recidiv, a naslednjič bo moralo biti obsevanje močnejše.