Ekonomija / Dr. Bogomir Kovač: Bog pomagaj

Šestnajsta vlada RS, četrta z Janšo na čelu, je nedvomno najprej dokaz trdoživosti tega barda slovenske politike. Prvo vlado je dobil na volitvah, druge tri s kravjimi kupčijami na političnem trgu. Tudi zadnja ni naključje, temveč sistemski rezultat dela in boja SDS in zaveznic za oblast. Janša ga je na vsakem koraku izkoristil z domala neprimerljivo potrpežljivostjo in natančnostjo čistokrvnega avtokrata. Politična simultanka za učbenike, če bodo v njem tudi poglavja novodobne ideološke mimikrije, transakcijske politične trgovine daj-dam in brezrezervnih poti osvajanja oblasti. Vladna sestava je bila dolgo časa dobro varovana skrivnost, parlamentarno potrjevanje ministrov in vlade pa je potekalo bliskovito. Posebnih presenečenj ni prinesla, pokazala pa je na moč osrednjega akterja, pa tudi njegovo Ahilovo peto. Avtokrate običajno ne spodnesejo zunanji sovražniki, tudi ne opozicija. Največja nevarnost vedno prihaja iz lastnih vrst, ko seme nezaupanja preraste v frakcijske boje. Zato Janša za potrditev svojega brezpogojnega vodstva potrebuje ekonomski uspeh države, kar bo težko uresničljiva naloga. Skratka, naš »sončni kralj« in »princ teme« je po zmagi na tanjšem ledu, kot se zdi.

Nova sestava ministrstev z združevanjem resorjev je nedvomno boljša alternativa od Golobove širitve administracije leta 2022. Toda združitve so in bodo same po sebi resen administrativni in menedžerski zalogaj. Leta 2022 so Janševi ob spektakularnem političnem porazu izkoristili parlament za blokado nove Golobove vlade. Tokrat so nasprotno aktivirali državni zbor z vrsto zakonov in sprememb še pred nastankom svoje vlade. Politični prostor njene sestave so tako razbremenili, vse se je vrtelo okoli spornih ukrepov in fiskalnih posledic. Janša je spustil v ospredje kadrovski vrtiljak strankarskega trojčka, svoje ministre pa je držal v strogi tajnosti. In tu nastopi ključen politični moment, rotacijski učinek sile, kot uči fizika. V nasprotju s pričakovanji se je odrekel strankarskim prvokategornikom, bivšim ministrom, za nameček celo na zahtevo Stevanovića. Četudi za odločitvijo morda stojijo drugi cilji in nameni, šteje javni vtis moči Stevanovićevega veta. Janševa moč torej ni neomejena, avtoriteta ni nedotakljiva, Resnica je politični vektor. Nedvomno se razočaranja in negotovost nabirajo znotraj SDS. Prvi zakon politične termodinamike se tu nadgrajuje v drugi, prikrita entropija narašča. Logar je njen prvi znanilec, zadrege s Hojsom drugi, vladna izbira tretji … Absolutne ničle ni mogoče doseči, ne v fiziki in ne v politiki.

Janševa vlada 2026 je navidezno manj politična in bolj meritokratska kot zadnja leta 2020. Vladna ekipa je v primerjavi z Golobovo prerešetano dediščino dobro zastavljena in primerno uglašena. Če pustimo ob strani ideološka preigravanja in občasno histerijo svobodnjakov, so vsa zaslišanja prinesla več sprejemljivega pragmatizma kot koalicijska pogodba. SDS je v strukturi ministrskih mest zadržala osrednje dele: nadzorno vlogo finančnega in notranjega ministrstva, politično pomembno zunanje ministrstvo, ideološke stebre kulture in šolstva, kritično področje okolja in prostora. Demokrati so dobili najbolj tvegane resorje, trojček pa je dobil donosni ministrski portfelj za osrednje strankine akterje. Morda je prav odrinjena SLS sedaj bližje spoznanju, da je združitev z NSi edina možnost preživetja in utrditve stare krščanske demokracije. Celotna slika dominantnega diskurza nove vlade je sedaj vidnejša. Koherentnost ideološkega zasuka je jasna, politično še ne dovolj pregledna, ekonomsko pa zavita v meglo. In tu je jedro problema.

Interventni zakon trojčka in tudi koalicijska pogodba se šibita od radodarnosti, kot da nova vlada zavestno stavi na igro s pozitivno vsoto. Vsi naši dobijo, izgubijo zgolj nasprotniki, s prihranki tam napolnimo kašče tukaj. Preprosto in kmečko razumljivo. Toda ob nizki rasti BDP, ki ji ni videti konca, se ekonomska enačba ne izide. Če bomo zgolj upoštevali Natove trdovratne zahteve, poračunali nove ugodnosti interventnega zakona in ohranili dinamiko plačne reforme, smo tako čez palec povečali breme države za dobri dve milijardi. Možnosti rešitve so višji davki, radikalni proračunski rezi, inflacija ali večji primanjkljaji z zadolževanjem. Toda minister Šircelj je kategorično zavrnil uvedbo novih davkov, ne bo tudi zloglasnega »zujfanja« pri porabi, stagflacija pa je tako ali tako hudičevo seme in zahteve EU bomo spoštovali. Nobenega oprijemljivega stališča ni dal niti Logar, ki očitno še ni dojel konfliktnosti svojega resorja. In tu ne pomagajo optimistični komentarji nekaterih ekonomistov o mogočem razvojnem zasuku, ker koalicijska pogodba v svojih lapidarnih fragmentih pač ustreza njihovim razvojnim predlogom. Še bolj blasfemične so napovedi drugih, kako bi s procesnim reinženiringom debirokratizacije države v hipu prihranili več kot pol milijarde evrov, in kasneje se to samo še multiplicira. Za zdaj je fiskalna in z njo povezana socialna kriza države v neoliberalni maniri nove vlade neizbežna. Bog pomagaj.

Ekonomska uspešnost ni vrlina Janševih vlad, prej nasprotno. NSi se ni ničesar naučila od Gosarja, SDS se nikoli ni rešila stereotipov neoliberalizma. Nesposobnost so nadomestili z ekonomskim populizmom in ideološkim fundamentalizmom. Čaka nas politični remake filma, ki ga že poznamo. Dober tek vsem skupaj!