Žive meje / N'toko: Kaj hoče kapital

Raziskovalka Ana Podvršič, avtorica briljantne knjige Iz socializma v periferni kapitalizem, me je na nedavnem predavanju presenetila z besedami, da slovenski kapital niti najmanj ne potrebuje vlade Janeza Janše. Sam sem bil prepričan, da moramo ekscese konservativnih šovinistov trpeti ravno zato, ker so si kapitalisti pač zaželeli še bolj poslovno usmerjene vlade, Ana Podvršič pa je nazorno pokazala, da ni tako – slovenski kapitalisti so v zadnjih 20 letih ne glede na barvo vlade dobili bolj ali manj vse, kar so si zaželeli. Čisto v redu so shajali v času liberalnih vlad, ko so nemoteno kopičili rekordne dobičke. Še več: agresivno ravnanje nove vlade, njeno ihtavo zaletavanje v javne institucije in sindikate, je kvečjemu škodljiv poseg v tržno ureditev, ki so si jo v desetletjih ustvarili upravljavci domačega kapitala.

Teza nedvomno drži, ko govorimo o vladni ofenzivi na sindikate. Na prvi pogled se zdijo napadi logični, kapitalisti vendarle sovražijo sindikaliste in si želijo čim bolj dezorganizirano delo. Na ravni posameznih podjetij je to morda res, a če na položaj pogledamo iz ptičje perspektive, si je treba priznati, da kapital gonje proti sindikalnim centralam sploh ne potrebuje. Le kdaj je nazadnje doživel resen sindikalni upor? Seveda vidimo občasne protestne izjave ali manjše akcije posameznih akterjev, toda v zadnjih 15 letih sindikati pri nas niso bili vključeni v tako rekoč noben večji družbeni boj. Kvečjemu lahko trdimo nasprotno: njihova vloga je bila pasivizacija delavstva in zagotavljanje socialnega miru. Zunaj javnega sektorja so večinoma sklepali slabe kolektivne pogodbe in jih članstvu predstavljali kot velike zmage. Predstavniki kapitala sodelujejo v Ekonomsko-socialnem svetu prav zato, ker je takšen pogajalski forum zanje lažja pot do uresničitve ciljev, kot če bi se morali z discipliniranjem delavcev ukvarjati sami. Nazoren primer takšnega sodelovanja med kapitalisti in sindikalisti smo nazadnje videli pri sprejemanju pokojninske reforme, pri katerem so se predstavniki obeh strani malodane objemali ob oznanitvi, da bomo delali dlje. Le kakšen idiotski kapitalist bi si želel razbiti to ureditev in sindikate dejansko spremeniti v dejavne nasprotnike, ki bodo prisiljeni znova angažirati delavce?

Trditev pa zagotovo drži tudi, ko govorimo o vladnih posegih v »poslovno okolje« – o davčnih odpustkih, o deregulaciji, spodbujanju prekarnosti in malega podjetništva. In spet: na ravni posameznih podjetij so direktorji nedvomno navdušeni nad ohlapnejšimi pravili (za)poslovanja, nikakor pa to ni dobro za akumulacijo kapitala na ravni celotne države. Nobeno nacionalno gospodarstvo ne more biti uspešno zgolj z nižanjem cene dela in deregulacijo – kot se je pokazalo na primerih platformnih podjetij, trgi z več tisoč malimi ponudniki, ki drug drugemu zbijajo ceno in slabšajo kakovost storitev, dolgoročno ne morejo ustvarjati dobičkov. Če bi podjetja imela proste roke, bi v iskanju hitrih dobičkov uvedla tudi suženjsko delo, posekala gozdove do zadnjega drevesa ali zastrupila prebivalstvo s strupenimi izdelki, a nihče ne bi takšne države štel za dobro poslovno okolje. Da bi panoge lahko postale donosne, so potrebni razvojne naložbe, standardizacija, infrastruktura in usposobljeni kadri, pa tudi vstopni pogoji, ki izključujejo nelojalno konkurenco. Vse to zagotavlja država. Resna podjetja so zato načeloma pripravljena sprejeti državno regulacijo, na kratki rok se jim bolj splača sprejeti tudi nekoliko višje stroške dela, saj s tem manj uspešne konkurente izrivajo iz igre. V zadnjem desetletju se vse razvite države intenzivno ukvarjajo s konsolidacijo svojih strateških panog, z dolgoročnimi razvojnimi naložbami in celo s spodbujanjem socialnega dialoga – jasno, ne ker bi želele pomagati delavcem, ampak da bi uspešneje ustvarjale dobičke!

Kako je torej mogoče, da naša turbokapitalistična vlada posega po ukrepih, ki bodo za domači kapital škodljivi? In zakaj jo gospodarska združenja pri tem podpirajo? Odgovor se skriva v razdrobljenosti kapitala: mnoštvo posameznih lastnikov lahko gleda le na svoje lastne kratkoročne koristi, v neusmiljenem boju za dobiček pa se njihovi interesi nujno razlikujejo. Lastniki, ki imajo najrazličnejše poslovne modele, se zato nikoli ne morejo poenotiti o dolgoročni strategiji, ki bi bila enoznačno dobra za vse. Skupno koordinacijo jim lahko daje šele kapitalistična država. V našem primeru so krmilo države več kot očitno prevzeli politični predstavniki malega kapitala in kapitala iz tujine. To je klika, ki zastopa pretežno kratkoročne interese manjših podjetij, posrednikov in rentnikov. Klika, ki ne razmišlja o dolgoročnih razvojnih projektih, ampak o tem, kako zbiti ceno delavcev za svojega prijatelja, ki prodaja burgerje. Klika, ki razmišlja, kako deregulirati domači prevozniški trg, da bo eden od njih za nagrado morda nekoč sedel v Uberjevem odboru. Klika, ki razmišlja, kako lahko družinski prijatelj zasluži še malo več s kratkoročnim oddajanjem svoje nepremičnine. Klika, ki se spušča v boje s sindikalnimi birokrati, ker je v nekem podkastu slišala, da je sindikalizem »woke«. V prvih bojnih vrstah kapitala torej očitno niso več naši gradbeni baroni, industrialci ali šefi visokotehnoloških podjetij, pač pa drugorazredni mešetarji, ki ne ustvarjajo ničesar in katerih poslovni model temelji le še na nižanju standardov in razgradnji države. Ob pomanjkanju boljših zamisli jim vsi drugi slepo sledijo. Prehod Slovenije v periferni kapitalizem je očitno v sklepni fazi.