Leo Černic / Režiser, scenarist in animator, ki stroko in občinstva navdušuje s Kozmonavti

Njegov profesionalni prevenec, kratki animirani film Kozmonavti, je bil uvrščen v glavni tekmovalni program kratkih filmov letošnjega Berlinala. Slovensko-italijanska koprodukcija o medgalaktičnem križarjenju za samske, pod katero se je podpisal kot režiser, scenarist, avtor likovne podobe in glavni animator, je bila uvrščena tudi v sekcijo Teddy, ki že 40 let osvetljuje kvirovske filme. Še več, Kozmonavti so se, v sklopu najboljših kratkih filmov, uvrstili tudi v uradni izbor za evropsko filmsko nagrado, tako imenovane evropske oskarje, kjer se bodo konec leta potegovali za prestižno nominacijo. Igriva, absurdna, erotična animacija o obstrancih, nestandardnih spolnih in ljubezenskih praksah ter iskanju ljubezni pa je navdušila tudi evropska občinstva. Slovenska premiera jo še čaka. »Ljubezen je že od nekdaj moje glavno vodilo,« pravi njen avtor Leo Černic (1995). »Zanima me, kako močno si ljudje želimo ljubiti in biti ljubljeni in kaj vse smo pripravljeni narediti, da bi našli bližino. Veliko sem razmišljal o vprašanju, ali je ljubezen posledica osamljenosti ali pa osamljenost posledica ljubezni. Med obema obstaja zelo občutljivo ravnovesje.« To temo rad povezuje z avtsajderji. »Ljubezen, strast in hrepenenje nepopolnih, nekonvencionalnih, kompleksnih likov je nekaj, kar me resnično gane. V tem vidim sebe, pa tudi vse druge ljudi,« pravi.

Zamejski Slovenec iz Tržiča je sicer sprva študiral filmsko in televizijsko režijo na ljubljanski Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo. Toda pisal je težko izvedljive scenarije in vse bolj spoznaval, da mu rigidnost akademskega sistema onemogoča uresničevanje lastnih idej. Takrat je tudi, precej pozno, začel resneje risati. Že zgodaj ga je začela privlačiti nekoliko »umazana«, nepopolna, groba risba in kot kontrast k temu nežni, ranljivi in čustveni liki. Zato je za diplomski film predlagal animacijo.
»Takrat sem bil popoln samouk in precej smo se morali pogajati, da bi lahko diplomiral z animiranim filmom,« pravi. Pri tem mu je kot mentorica na AGRFT stala ob strani Špela Čadež, naša svetovno priznana animatorka. Po diplomi se je po obrtniško znanje odpravil še v Torino, kjer se je v animaciji izpopolnjeval na Centru Sperimentale di Cinematografia. Za svoj diplomski film Pentola – o majhnem možaku srednjih let, ki zapusti ženo, ker se zaljubi v Batmana – je prejel več nagrad, med drugim nagrado mladi talent na festivalu Animateka in vesno za najboljši študijski film na Festivalu slovenskega filma.

Leo Černic – za slovenske prijatelje Čino – je v animaciji našel svobodo in igrivost, ki jo je prej tako pogrešal. »Naučila me je, da se ne smem jemati preveč resno, saj se pri tem izgubi tiste nekaj naivnosti in otroškosti, ki sta zame bistvo ustvarjanja. Animacija je s tem občutkom zelo povezana – ne nujno zaradi svoje forme, pač pa zaradi radosti, ki jo občutiš, ko tvoje risbe oživijo. V tem je nekaj skoraj čudežnega.« Poleg tega omogoča tudi distanco, zaradi česar lahko pokaže stvari, ki bi v igranem filmu pogosto sprožile veliko več odpora ali nelagodja. »V mainstream produkciji kvir teme sicer obstajajo, ampak so pogosto predstavljene precej ’zglajeno’; ostajajo znotraj sprejemljivih meja, brez večje kompleksnosti identitete, telesnosti ali seksualnosti,« razmišlja.

Zelo dragoceno mu je, ko po treh ali štirih letih dela film končno zaživi svoje življenje. »Zame film zares nastane šele v srečanju z občinstvom. Gledalci aktivno soustvarjajo pomen filma, saj ga vsak bere po svoje. To me vedno znova gane. Ko vidiš, da nekaj, kar si več let nosil v sebi, zaživi povsem novo življenje v glavah drugih ljudi.« Forma kratkega filma mu je tako ljuba tudi zato, ker v njej vidi nekakšno kljubovanje kapitalizmu in hiperprodukciji. V času, ki vrednost pogosto meri skozi učinkovitost, produktivnost in tržno uspešnost, je prostor, kjer lahko še vedno obstaja ustvarjanje zaradi same potrebe po ustvarjanju. »Paradoksalno gre za majhne in neprofitne projekte, v katere se vloži ogromno časa, denarja in energije, in prav v tem vidim nekaj posebnega in celo političnega. Vsak kader nosi veliko pozornosti, skrbi, ljubezni in potrpežljivega dela. Kratki animirani film je izjemno zgoščena forma – vsak trenutek je pomemben, nič ni odveč. Zdi se mi, da ima prav zato tako veliko umetniško moč.«