Yugo gre v Ameriko je doku o srbskih prijateljih Aleksi Borkoviću (sicer snemalcu) in Filipu Grujiću (sicer scenaristu), ki z yugom prepotujeta Ameriko.
Frederika po malem išče fante, ki jih še ni – fantje, njeni sošolci, pa po malem iščejo punce, ki jih ni več.
ŽELITE ČLANEK PREBRATI V CELOTI?
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Yugo gre v Ameriko je doku o srbskih prijateljih Aleksi Borkoviću (sicer snemalcu) in Filipu Grujiću (sicer scenaristu), ki z yugom prepotujeta Ameriko.
Frederika po malem išče fante, ki jih še ni – fantje, njeni sošolci, pa po malem iščejo punce, ki jih ni več.
Frederika (Stella Wendick), alias Fred, protagonistka italijanskega Šolskega leta, ki ga je posnela Laura Samani, avtorica dantejevskega tripa Telesce, je sedemnajstletna Švedinja, ki se z očetom – leta 2007, v času, ko Slovenija vstopi v šengensko območje – preseli v Trst. Meje vseh meja ni več. Trst je sproščen. Hladne vojne je konec. Trst brbota – slišimo vse jezike. Italijanščino, tržaščino, slovenščino, angleščino, nemščino, švedščino. Toda Frederika – dijakinja srednje tehnične šole, edina punca v razredu – ima občutek, da vsakič, ko vstopi v šolo, zamenja državo. Fantje so agresivni, seksistični, toksični. Posesivni. Živijo v imaginariju svojih očetov, ki so tam še od časov habsburške monarhije in Freuda.
Nič, Frederiko vedno znova čaka boj. Vedno znova vstopi v moškosfero. Vedno znova pade v kulturno vojno. V kulturo nelagodja.
Ko je velika meja, metameja, meja vseh meja ( ja, tista, ki jo je ustvaril Winston Churchill, ko je 5. marca 1946 v misurijskem Fultonu oznanil, da se nad Evropo vse tja od Baltika do Trsta spušča »železna zavesa«), padla, so se pokazale druge meje – napete, grozne, mučne, toksične. Predatorske. In vprašanje je le: ali bo Frederika s prebijanjem jezikovnih meja prebila tudi spolne in kulturne meje? Ali so meje našega jezika še vedno meje našega sveta?
Šolsko leto bo prikazal 22. filmski festival Kino Otok – Isola Cinema, ki bo od 10. do 14. junija na številnih izolskih lokacijah prikazal množico angažiranih, propulzivnih, hudo neodvisnih, elokventnih, vitalnih, urgentnih filmov, v katerih boste začutili agonijo grozovito obleganega palestinskega mesta (Kronika obleganja), prešpikanega s plakati filmskih klasik (400 udarcev, Zlata mrzlica), in brezpravnega angolskega proletariata (Moja pesem), prešpikanega z repom, pa tudi madžarskega dečka, ki skuša leta 1957 – leto po brutalni sovjetski intervenciji – zrušiti grotesknega očeta, če že sovjetskega imperija ne more (Sirota). Mali je prepričan, da to ni njegov pravi oče, ampak vsiljivec, parazit, okupator – njegov oče naj bi bil med vojno izginil v nacističnem taborišču smrti. Kako je izginil, pa si lahko živo predstavljate – film je namreč posnel László Nemes, avtor Savlovega sina, filma o madžarskem Judu, ki v Auschwitzu, trebuhu holokavstne pošasti (»triumfu« učinkovitosti kapitalističnega tekočega traku), zaplinja, sežiga in čisti »svoje«. Hladilnik bi dal za cigaretni dim – kot neki oblegani Palestinec v Kroniki obleganja.
V italijanskem Šolskem letu (režija Laura Samani) se sedemnajstletna Švedinja z očetom preseli v Trst. Meje vseh meja ni več, a vsakič, ko vstopi v šolo, ima občutek, da je zamenjala državo.
A festival Kino Otok bo prikazal tudi kar nekaj filmov, v katerih bo leitmotiv prav ženski »boj za«. Mehiška gozdarka (Carolina Guzmán), utelešenje nepodkupljive odločnosti, metapolitične strasti in srditega aktivizma, bo gozd v Chiapasu reševala pred motorno žago invazivnega kapitalizma in družbeno apatijo, bližnjima sosedama organiziranega kriminala in ekocidne distopije (Naravni rezervat, Pablo Pérez Lombardini). Maša (Marja Imbro), bledično, tesnobno, morbidno dekle z belim polžem in črnim dežnikom, ki je videti kot duh (in ki ji je pravkar spodletel samomor), a skuša narediti manekensko kariero (na Kitajskem!), se bo v beloruskem Minsku – slepi ulici zatiranja in obenem novem začetku, utopiji in distopiji, čustveni puščavi in karaokah družbe brez alternative, ledenem sosedu rusko-ukrajinske vojne, skrivni prestolnici dobe morbidnih simptomov in pošasti, dobe geopolitičnega razpadanja, v kateri staro še noče umreti, novo pa se še ne more roditi – zatreskala v fanta (Mihail Senkov), ki dela v mrtvašnici, popolni neogotski metafori sfiženih selfijev, všečkov, tetovaž, diet, anoreksije, permisivnosti in osamljenosti (Beli polž, Elsa Kremser & Levin Peter). Céline (Camille Cottin), Francozinja, pa se iz Armenije, kamor odpotuje, da bi – med mačisti, travmami zgodovine in naravnih katastrof, polarizirano nacijo in brezni armensko-azerbajdžanske vojne (»Številni Armenci nimajo grobov«) – našla rojstni list moža Arta, ki je naredil samomor, ne bo vrnila z lepimi spomini (V deželi Arta, Tamara Stepanjan).
Alba Zari, ki je preživela sekto, v kateri se je rodila, bo skušala to sekto preživeti še enkrat, ko se bo trudila dognati, kdo jo je v tistem kaosu božje previdnosti, »svobodne ljubezni«, patologije in travmatičnih zlorab sploh spočel (Bele laži, Alba Zari). Alda Merini, slovita italijanska pesnica (italijanska Sylvia Plath, če hočete), bo pripovedovala, kako je – s poezijo in večno prižgano cigareto – preživela svoje travme, svoje tragedije, svojo odtujenost, svoje spomine na srečo, svojo ljubezen do moškega, ki o ljubezni ni imel pojma, žensko deprivilegiranost in ubikvitarno, neodjenljivo psihiatrično bolnišnico (Alda Merini – ženska na odru, Cosimo Damiano Damato). Maja Alibegović pa se bo v filmskem eseju Moja prijateljica Sely spominjala, kako se je s starši iz Bosne preselila v Medvode, kako so stanovali v bloku (Slovenci v zgornjih nadstropjih, priseljenci v nižjih) in kako so se potem preselili v Škofjo Loko, kjer je spoznala Sely de Brea Šubic, soprogo slikarja Iva Šubica, priseljenko s statusom, »a brez ugleda, ki si ga je morala izboriti«, lovko, ki je bila »najsrečnejša s puško v roki«. Umetnost bi bila premalo. Moški je ne bi priznali. Lažje je postala lovka kot filmarka. Maja Alibegović je namesto nje postala filmarka – ne strelja s puško, temveč s kamero. V nekem sublimnem smislu je odrešila Sely. Prijateljice so tu, da si pomagajo.
Yugo gre v Ameriko (Aleksa Borković & Filip Grujić) je doku o srbskih prijateljih, Aleksi Borkoviću (sicer snemalcu) in Filipu Grujiću (sicer scenaristu), ki z yugom prepotujeta Ameriko. Od New Yorka do Los Angelesa. V Ameriko skušata prepeljati svojega rdečega yuga, a ga ameriška carina zavrne. Nič, pa v Pensilvaniji nabavita črnega. Kabrio! »Pomeni, da bo le še bolj vroče.«
A odpravijo se iz Baltimora – od tam, kjer je leta 1985, leto po zimski olimpijadi v Sarajevu, pristal yugo, s katerim je iz Bara z ladjo Erica Bolten pripotovalo tudi sto jugoslovanskih novinarjev.
Sredi osemdesetih let sta na najbolj nor način trčila socializem in neoliberalizem. Jugoslovanski socializem in ameriški neoliberalizem. Neoliberalizem je tedaj vzhajal, socializem pa zahajal. Da ne bi zašel, naj bi poskrbel prav yugo ( jugo, kot se je imenoval v Jugoslaviji, imena ni dobil po Jugoslaviji, temveč po jugovzhodniku z Jadrana), socialistični avto, generik fiata 127 in fiata 128, produkt kragujevške Crvene zastave, ki je osvojil Jugoslavijo. Bil je brez klime, brez radia, brez zračnih blazin, brez zaprtega predala v armaturni plošči, šipe so se odpirale ročno, brisalci in žmigavci niso delali, okna so puščala, vrata se niso natančno zapirala. Kar je dobro za Jugoslavijo, bo dobro tudi za Ameriko, so si rekli – in z yugom, ki so ga začeli izdelovati takoj po Titovi smrti in s katerim naj bi poenotili in rešili »bolno« Jugoslavijo, so napadli ameriški trg.
Bil je majhen in neoblikovan, a poceni, no, najcenejši – stal je le 3990 dolarjev.
Ni bil najbolj varen ali zanesljiv. Stalno se je kvaril. Ljudski avto. Novi volkswagen.
Tudi srbska prijatelja sta skeptična: lahko yugo, ki velja za »socialo«, sploh prepelje deset tisoč kilometrov? Zato s seboj vzameta tudi spremljevalni avto. Za vsak primer.
Da ne bo kakega nesporazuma: yugo, idealen za selfije, je bil velik hit tudi v Ameriki – toda le spočetka. Leta 1985 so bile vrste pri prodajalcih yugov blazno dolge. Američani so ga množično kupovali. Kar tako – na lepe oči. Že dolgo niso videli tako poceni avta. Yugo – škatlast, bazičen, grd, primitiven in špartanski, kurioziteta, nasprotje seksa, »skromen, skoraj fundamentalističen proizvod«, kot so zapisali – je bil videti kot avto, ki stane pet ali sedem tisoč dolarjev, a stal je manj kot štiri tisoč dolarjev. Izgledal je kot alternativa rabljenim avtom. Izgledal je disruptivno. Prvi dan so jih prodali 1050. Vsi so govorili o yugu. Vsi so poročali o njem. ABC, CBS, NBC, CNN. New York Times, Wall Street Journal, Newsweek, USA Today, Fortune. Oglaševali so ga s sloganom: »Yugo, 3990 $. Pot nazaj k normalnosti.« Ponekod so ponujali takšno kupčijo: če kupite cadillaca (ki je stal 24 tisoč dolarjev) ali oldsmobile toronado (ki je stal 20 tisoč dolarjev), brezplačno dobite yuga! »Buy one, get one free!« Z yugom so prodajali avte, ki so jih sicer težje prodali. Socializem in kapitalizem sta se ujela – kapitalizem so prodajali s socializmom.
Tiskovna agencija Associated Press je sporočila, da je Ameriko popadla »yugomanija«. Povpraševanje je bilo večje od ponudbe. V Ameriki ni bil prvo leto še noben uvožen evropski izdelek tako prodajan. Socializem ni mogel dohajati kapitalizma, čeprav so v Kragujevcu – itak ne dovolj avtomatiziranem – delali v treh izmenah. Šest dni na teden. In ja, na linijo, ki je izdelovala yuga za Ameriko, so namestili 140 najboljših, najbolj žilavih, najbolj stahanovskih delavcev Crvene zastave. Nad njimi je stalno visel dvojezični napis: »Pravac Amerika/Destination America.«
Revija Fortune je yuga razglasila za enega izmed 12 »Izjemnih proizvodov leta 1985« – preostali so bili new coke, Nikejev air jordan, letalski telefon in štikel We Are the World, če naj naštejem le nekatere. Yugo je bil hit. V resnici je bil tak hit, da je podjetje Yugo America mislilo, da ga sploh ni treba oglaševati. In ga ni. Vsaj ne na veliko. Na nacionalni ravni. Kar je bilo pogubno – yuga je zasenčila in potopila negativna publiciteta. Na nacionalni ravni.
Yugomanije je bilo v trenutku konec. In yugo je postal vic, pravi profesor sodobne evropske zgodovine Jason Vuic v briljantni knjigi Yugo: Vzpon in propad najslabšega avta v zgodovini (The Yugo: The Rise and Fall of the Worst Car in History). Vsi so naštevali le še napake. Defekte. Slab varnostni pas. Nima pospeška. Smrtno nevaren. Umrli boste v njem! Ali pa vaša žena in vaši otroci, če bo to vaš drugi avto! Prodaja se je zmanjšala. Nihče ga ni več priporočal.
»Kako yugu podvojiš vrednost? Napolniš mu tank.« »Kaj vključuje priročnik za voznika? Avtobusni vozni red.« »Kako rečeš yugu s počeno gumo? Totalka.« »Kaj imata skupnega yugo in stropni ventilator? Oba imata isti motor.« »Zakaj je Yugo kot Bicev vžigalnik? Ker ga vržeš stran, ko zmanjka bencina.«
Avto za luzerje! Razglašali so ga za »brezupno degeneriran kos smeti«, »žalosten mali avto«, »najslabše oblikovan izdelek vseh časov«, »najslabši avto tisočletja«, »najslabši avto, kar so jih kdaj prodajali v Ameriki«, »največjo zablodo avtomobilske industrije«. Kar tekmovali so, kdo ga bo bolj užalil. »Yugo je za avtomobile to, kar je duo Milli Vanilli za rokenrol.«
Nihče ni imel sočutja do yuga, pa čeravno je pred debijem v Ameriki doživel 419 oblikovalskih sprememb. Postal je psovka. Avtomobilski odpadi ga niso jemali. Psi niso tekali za njim. Če ga je kdo ukradel, kraje niso prijavili – ker ga noben lastnik ni hotel nazaj.
Maja Alibegović je filmski esej Moja prijateljica Sely posvetila Sely de Brea Šubic, soprogi slikarja Iva Šubica, priseljenki s statusom, ki je lažje postala lovka kot filmarka.
Novi oglaševalski slogani – recimo »Vsakdo kdaj potrebuje yuga« ali »Kupite si malo svobode, kupite yuga« – niso vžgali. To, da so ga oglaševali med serijo Twin Peaks, prav tako ni pomagalo. Smešili so ga v serijah (Delo na črno, Simpsonovi, Saturday Night Live), parodirali v filmih (Umri pokončno 3, Dragnet, Bowfinger, Nick in Nora: Zmenek za en večer, Kdo je ubil Mono?), uničevali v igricah (Grand Theft Auto IV, Carmageddon II: Carpocalypse Now). Komiki mu niso prizanašali. Recimo Jay Leno: »Predsednik Bush je spet zanikal, da je Amerika v recesiji. A ne vem, ali so mu ljudje verjeli. Po govoru se je namreč na letališče vrnil v predsedniški limuzini Yugo One.«
Pri Davidu Lettermanu je bil yugo na prvem mestu liste »Desetih najboljših mafijskih olepševalnic za smrt«. Ko je ameriška reprezentanca leta 1990 na svetovnem prvenstvu v nogometu katastrofalno izgubila s češkoslovaško, so jo razglasili za yuga. Bruce Willis pa je v seriji Delo na črno delal vse, da bi mu kdo ukradel yuga.
Yuga so prikazovali kot čisti biznis. Kar seveda pomeni, da je bil malce tudi ideologija. Ko si kupil yuga, si kupil veliko ideologije. Veliko bratstva in enotnosti, veliko socializma, veliko kapitalističnega socializma, navsezadnje, dele za yuga – in juga – so izdelovali v vseh šestih jugoslovanskih republikah.
Ne, yugo ni bil nadpolitičen ali nadideološki. Zato je bil sporen. Ko je prispel v Ameriko, je kongresnik Dennis Hertel – sicer demokrat, doma iz Michigana, kjer je baziran Ford – rekel, da cena 3990 dolarjev pomeni, »da je yugo bodisi nastal z masivnimi subvencijami ali pa da ga je izdelala suženjska delovna sila«. V Louisiani so – tudi pod vplivom govoric, da so v vzhodni Evropi vse dobrine izdelovali jetniki (za jugoslovansko pohištvo, ki so ga prodajali v Ameriki, so govorili, da so ga izdelovali na Golem otoku) – sprejeli zakon, ki je državi prepovedal kupovanje avtomobilov, izdelanih v komunističnih deželah, toda družba Yugo America, uvoznica yugov, ki jo je vodil Malcolm Bricklin, serijski podjetnik, velikopotezni neoliberalni showman in fantast, je šla takoj v napad in oznanila, da je Jugoslavija resda komunistična dežela, a da je neodvisna od Sovjetske zveze, da ni članica varšavskega pakta, da je neuvrščena, da je bila med II. svetovno vojno ameriška zaveznica, da ni nikoli bombardirala Amerike (kot je to počela Japonska) in da je njena politična ureditev zelo blizu švedski.
K bojkotu yuga pa so, pravi Vuic, pozivali tudi ustaši, češ da Jugoslavija Hrvatom odreka osnovno pravico do samoodločbe. Ne kupujte jugoslovanskih proizvodov – tako so zanič, da jih niti Sovjeti nočejo več, je svaril Hrvaški nacionalni kongres, ki je skušal – v San Franciscu, Chicagu, St. Louisu in Detroitu – tudi fizično preprečiti prodajo yugov. »Yugo junk, go home!« »Down with yugo!« »Death to Yugoslavia!«
Toda yugo, komunist v Ameriki, je – tudi z majhno pomočjo nekaterih prijateljskih politikov, recimo slovitega senatorja Toma Harkina, ki je bil slovenskega rodu, in diplomata Lawrencea Eagleburgerja, nekdanjega ambasadorja v Jugoslaviji in predsednika mogočne odvetniške pisarne Kissinger Associates ( ja, na čelu s Henryjem Kissingerjem!), ki so ga »zmamili« v upravni odbor družbe Yugo America – politično preživel.
Grujić in Borković se hočeta zdaj na lastne oči prepričati, zakaj je yugo veljal za najslabši avto v zgodovini. In res, izkusita ga na lastni koži: ne vžiga, nenadoma odpove, pregreva se, ne moreta dati v peto prestavo, druga prestava na lepem izgine. Ni je več. Yugo je nenehno tik pred okvaro, šofer pa nenehno tik pred živčnim zlomom. Če imaš yuga, ugotovita, potem moraš biti pripravljen na stresne situacije. Prav res: yugo, avto za neoliberalni kapitalizem! Avto za današnje čase – za čase kriz in stresov! Avto za pripravljene!
En passant srečata yugoentuziasta, ki jima razkrije, kako yuga v petih sekundah priženeš do hitrosti 100 kilometrov na uro (»Tako, da ga vržeš v prepad!«), obiščeta pa tudi Miroslava Kefurta, kalifornijskega prodajalca avtomobilov češkega rodu, ki je postal prvi distributer yugov in ki jima pokaže, kako v yugu s kockami ledu ustvariš ad hoc klimo, Tonyja Ciminero, nekdanjega podpredsednika družbe Yugo America, ki vztraja, da yugo ni bil najslabši in da so ga imeli ljudje radi, in samega Bricklina, esenco neoliberalne Amerike, spretnega ustanovitelja družbe Yugo America, uvoznice yugov, tega »čudežnega« avta, s katerim naj bi vsi na hitro bajno obogateli. Tudi Jugoslavija, ki je bila sredi krize. Hiperinflacije. In neoliberalnih zahtev, da se prilagodi – privatizira, deregulira, liberalizira. Bricklin pove, da je z yugom zaslužil 20 milijonov dolarjev. »Kdo pravi, da je bil yugo neuspeh?«
A yugo se ni več prodajal. Ni in ni se več pobral. Ko je izbruhnila vojna v Jugi, pa je bilo dokončno konec njegovega ameriškega tripa. Yugo je bil namreč sestavljen iz delov, ki so jih izdelovali v vseh šestih republikah. Plastika je prihajala iz Hrvaške, sedeži so prihajali s Kosova, alternatorji iz Slovenije. Yugo je imel 205 podizvajalcev.
Je bil mogoč yugo brez Jugoslavije? Ne.
Jay Leno je leta 1991 v svojem šovu dahnil: »V vzhodni Evropi se Slovenija in Hrvaška še vedno borita za neodvisnost, ker nočeta biti več povezani z Yugoslavijo. To razumem. Zakaj bi hotel biti kdo povezan z državo, ki ima v imenu besedico Yugo?« Ne, kot je namigovala karikatura, objavljena v časopisu The Christian Science Monitor, lastniki yugov niso bili presenečeni nad tem, kar se je dogajalo v Jugoslaviji. Michael Moore je v satirični seriji TV Nation vozil od hrvaške do srbske ambasade in spraševal, kje lahko uveljavlja reklamacijo za svojega ubogega, faliranega yuga.
Vsega je bilo konec. Amerika je zamrznila srbsko premoženje. Družba Yugo America je šla v stečaj. Crvena zastava, ki je izdelala 800 tisoč yugov, je začela izdelovati orožje. AK-47. Nato jo je leta 1999 zbombardiral.
Toda Fiat je leta 2008 napovedal, da jo bo kupil. Pod pogojem, da ne izdeluje več yugov. Enajstega novembra so potem izdelali zadnjega yuga. Na njem je pisalo: The End.
A yugo je bil vendarle prvi – takoj ko je prišel v Ameriko, so željo po ameriškem trgu izrazili tudi drugi avtojunaki tretjega sveta, recimo malezijski proton, ruska lada, češkoslovaška škoda, romunska dacia, indijski mahindra, indonezijski lincah gama in korejski hyundai.
Razlog več, da se yuga – tako slabega, da je bil že kar dober – vsi spominjajo. Vendarle je bil zvezdnik. Ikona. Kult. Hladnovojni Casanova. Zasijal je. Hipno. Ekstatično. Sredi ameriškega kapitalizma je prižgal komunistični žarek. Odblesk utopije. V dobi kapitalističnega ekscesa (in Dinastije in Dallasa in Donalda Trumpa in japijev in greed-is-good Gordona Gekka in dereguliranosti in obsedenosti z denarjem, skladi, delnicami, junk bonds), ko so neoliberalci oznanjali, da ni alternative, je alternativa vendarle obstajala. Jebeni yugo! Poceni. Odbit. Nepredvidljiv. Nevaren. Ekscesen na samozatajen način. Noro samozavesten. Izdelan s smislom za humor. Rdeča tabletka. Parodija Amerike. Posmeh kapitalizmu. Fakič neoliberalizmu.
Doku Habibi Hussein, ki ga je posnel Aleks Bakri, je portret »zadnjega« klasičnega palestinskega kinooperaterja.
Kino Otok, slavilec deprivilegiranih in zapostavljenih, bo kot običajno prikazal filme, ki jih pri nas kje drugje sploh ne morete videti: dokuje (recimo Zgodbe iz dobre doline, doku o priseljenskem primestju Barcelone, Moje armenske duhove, doku o armenskem filmu, ali Habibija Husseina, doku o »zadnjem« klasičnem palestinskem kinooperaterju), nekaj klasik (osupljive Marjetice Věre Chytilove, Leloucheve Nesrečnike, Eustachevo Devo iz Pessaca, eksperimentalne filme Vaska Preglja, Godinove Gratinirane možgane Pupilije Ferkeverk), otroške filme z odraslimi naslovi (Ko te je strah, globoko vdihneš in se nasmehneš), Bambi By the River, kratki film Ester Ivakič, režiserke Ide, ki je pela tako grdo, da so še mrtvi vstali od mrtvih in zapeli z njo ( ja, v tistem delu filma, v katerem Ida in Ivana odpotujeta v svet mrtvih, sta živi le oni dve, vsi ostali pa so mrtvi, če ste slučajno gledali Ido in še vedno ne veste, kaj točno ste videli), bindžanje po neoliberalizirani Benečiji (Še eno rundo, pa greva), iskanje goriške filmske zvezdnice Nore Gregor (V oblakih spomina), spomine na odraščanje in zraščanje obeh Goric (Ne pozabi me), nove epizode animirane serije Tako zraste … (Ema Muc), prgišče kratkih filmov, ki jih je navdihnila poezija (od Giuseppeja Ungarettija do Lili Novy), in pregovorno morje kvikijev (»na plaži«).
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si.