Plošča / Boards of Canada: Inferno

+ + + +

Folklora težkih pričakovanj, visokih napetosti in forumskih ugibanj pred izidi plošč, fenovstva, ki že meji na kult, skrivnih sporočil in splošne mistifikacije ... ki je značilna za britansko IDM-elektroniko s konca prejšnjega stoletja, ni zamrla.

Zadnji album škotskega dvojca Boards of Canada (Tomorrow’s Harvest, 2013) je napovedala neoznačena plošča v eni od newyorških ploščarn, tokrat so za naraščanje pričakovanja in stopnjevanje histerije najprej poskrbeli s subtilnimi posodobitvami na njegovi spletni strani, sledilo je pošiljanje skrivnostnih VHS-kaset naključnim oboževalcem. Nova plošča je bila na poti. Nostalgijo so prebudile tudi lažne verzije albuma, ki so se na ilegalnih spletnih pretočnikih pojavile v tednih pred izidom. To je res starošolska šega, ki je v času napsterskega piratstva spremljala tiste najtežje pričakovane projekte in nas silila v pozorno in budno razločevanje med »lažnim« in »pravim«.

Mistični status bratske naveze ni naključje. Michael Sandison in Marcus Eoin le redko dajeta intervjuje, še redkeje nastopata. Njuna muzika je vedno polna namigov (ali pa omogoča, da si jih v glavi ustvarimo sami), v zadnjih dveh desetletjih delujeta tako, da po izdaji albuma ponikneta in se čez nekaj časa brez klasičnih promocijskih mehanizmov ponovno pojavita z novim. Tokrat je trajalo kar debelih 13 let.

Inferno ni lahko čtivo. Ne le da traja točno 70 minut, v tej dobri uri se zgodi res ogromno. Od nostalgičnih synthovskih melodij, ki zadenejo točno vmes – med milozvočje in nelagodje –, do značilnih posthiphoperskih bitov, dolgih atmosferičnih panoram napetosti … Od nežne zamaknjenosti do že skoraj zlovešče temačnosti. To je resen, dramaturško premišljen zalogaj, je poslušalsko doživetje s težo. Za to ključno poskrbi še tokratna tema, ki se izrisuje v drobcih: referencah na verske navade in obrede, človeško stanje in obstoj. V enem delu se pojavi harekrišnovski napev, v drugem ritmično spretno narezani dialogi iz kakšne ameriške pogovorne oddaje, v tretjem izseki iz poučnega dokumentarca o človeški reprodukciji, v četrtem fragmenti besedila britanskega okultnega čarovnika Aleisterja Crowleyja. Kar dvojec Boards of Canada res obvlada, je ta neoprijemljiva konkretnost operiranja v skrivnostno vabljivem svetu med okultnim in ironijo, kjer od nekod pod gostim površjem pronica celo subtilni smisel za humor.

Album je izjemno delo, s katerim nas dvojec spretno in globoko potopi v pričakovano stanje zamaknjene nostalgije. Tudi če odmislimo vse namige, vse reference, vse citate verskega in okultnega, lahko sklenemo, da je Inferno dolg in temeljit trip v globine, ki od začetka do konca ne popusti.