Kultura / 60 let kl(j)ubovanja!

Mladinski klub Nade Žagar v Ilirski Bistrici, bolj znan preprosto kot MKNŽ, je konec maja proslavil častitljivo okroglo obletnico, ki mu je ne zavidajo le sorodni klubi po Sloveniji, temveč tudi po Evropi. Dočakal je 60-letnico delovanja in praznoval jo je, kot se za takšne priložnosti spodobi, z raznovrstnim kulturnim dogajanjem, ki je trajalo ves teden. Že prvi dan praznovanja se je ob glavnem odru na vrtu za stavbo zbrala ogromna množica, ki je štela kakih tisoč obiskovalcev, glavnino je po površni oceni zastopala domača ekipa. Zadnji dan, ki je potekal prejšnjo soboto, pa se je množični obisk ponovil, le da je bilo občinstvo tokrat zbrano z različnih koncev in krajev. Tolikšen odziv seveda ni naključen, ampak je plod desetletij izjemnega dela kolektiva, pa tudi nedavnega uspešnega prenosa upravljanja na mlajšo generacijo.

Mladinski klubi v našem okolju danes pomenijo nekaj drugega, kot so pred nekaj desetletji. Večina se je institucionalizirala, zbirokratizirala, formalizirala in profesionalizirala, med svoje dejavnosti pa dodala tudi kakšno komercialno. Nekateri so resno oklestili obseg delovanja, drugi so zaprli vrata. Res redki in najdragocenejši tako ostajajo samonikli prostori, ki gojijo samoorganizacijska načela, utemeljena na solidarnosti, prostovoljstvu in tovarištvu, produkcijska razmerja se tu gradijo brez šuma in institucionalne hierarhije. Ti prostori še zmeraj negujejo robne in nišne (glasbene) prakse, okoli katerih se vzpostavljajo obče naredi-sam scene ali – kot se je včasih preprosto reklo – alternativa. Hkrati so to gradniki lokalnih skupnosti. In za mladino zlasti v manjših krajih okno v svet.

MKNŽ je ena teh izjem, je prostor, ki je – seveda z vzponi in padci – zagotavljal možnosti za izvajanje in razvoj teh praks po odcepitvi Slovenije od Jugoslavije. A to je počel tudi že pred tem in to počne še danes.

Poslanstvo mladinskih klubov bi moralo ostati preprosto: delovati kot prostor druženja, prenosa znanja, gojenja in razvijanja kulturnih dejavnosti. V Ilirski Bistrici je ekipi to jasno.

Klub je nastal leta 1966 v veliki kleti, nekdanjem skladišču Sokolskega doma v Ilirski Bistrici. Povod za nastanek je bil članek v lokalnem časopisu Snežnik, v katerem je pisalo, da mladina samo pohaja po gostilnah, popiva in posluša džuboks. To je bil čas velikih pobud za organiziranje mladine. Tako rekoč hkrati so odprli park in klub, poimenovana po partizanski herojki Nadi Žagar. Glasbeni program je sprva pomenil sobotne plese ob poslušanju gramofonskih plošč, imeli so tudi mini bife. Osnovne razmere za mladinsko druženje so bile torej zagotovljene. Kmalu so prišla še predavanja, dramski krožek …
Kasneje, v osemdesetih letih, je bil MKNŽ že pomemben prostor alternativne kulture, takrat garažnega rocka. Od devetdesetih let velja za prostor (post)punka in hardcora, a v resnici je vedno deloval precej širše. V drugi polovici desetletja je bila produkcija res močna, koncertov je bilo veliko, prav tako obiskovalcev. Nezanemarljiv pomen pri tem je imela in ga še ima tudi sama zemljepisna lega Ilirske Bistrice. MKNŽ ima strateško zanimivo lokacijo, redni obiskovalci so vsa desetletja prihajali in še prihajajo iz Postojne, Pivke, hrvaških obmejnih krajev, z Reke, s Krasa, iz Italije, Ljubljane. Klub je v tistem obdobju izdajal fanzine in kasete, imel je svoj (osnovni) glasbeni studio.

To je bil čas, ko MKNŽ ni ponujal samo glasbenega programa in kulturne produkcije, kakršnih nismo imeli niti v prestolnici, ampak je tudi vplival na širjenje in profiliranje podobnih prizorišč po Sloveniji. Mladinski center Postojna in Hiša kulture Pivka brez MKNŽ ne bi bila, kakršna sta. Prav tako festival Trnje, ki je dom našel v gozdičku pri Pivki. Tudi nastanek nekaterih bendov, ki so danes uveljavljeni, je ključno povezan s tem klubom. Elvis Jackson je nastal v dveh dneh kot ad hoc zasedba na povabilo na ilirskobistriški (legendarni) pustni karneval. Skupina Ana Pupedan je prve posnetke naredila prav tu.

Ekipa, ki vodi klub, deluje izključno po načelu prostovoljstva, noben njen član ni zaposlen. Zadnja generacija je prejšnjo zamenjala proti koncu koronskega obdobja in je uspešno prevzela štafeto in etos dela, z mladostniškim zanosom vred. Prav ta poteza, da se klub ni »zataknil«, da ni ena sama generacija pri vodenju vztrajala predolgo, je ključna. Geslo »Od mladih za mlade« tukaj živi. V klubu vlada sproščeno ozračje, a hkrati vse nekako deluje. Zvok na koncertih je pregovorno dober in prav to je eden od razlogov, da je kar nekaj bendov izdalo albume ali pa vsaj posnetke, ki so nastali prav tu, v živo. MKNŽ slovi tudi po gostoljubju. Nastopajoči so vedno lepo sprejeti, naročanje pic tu ne pride v poštev, navada je, da glasbenice in glasbenike nahranijo z doma pripravljeno hrano, kar je na papirju preprosta, v resnici pa izjemno dragocena poteza.

Klub tako tudi v sodobnosti, v času izjemnega pritiska kapitala in procesov razkroja skupnosti po vsej domačiji, ostaja primer dobre prakse. Ovir, težav in strahov ne manjka – vse več je birokratizacije, stroški (produkcije) se vzpenjajo v višave, pred kratkim so lastništvo prostora prenesli s Športne unije na občino. Veliko je torej odvisno od volje tistih, ki občino vodijo. A MKNŽ dela naprej, z mladostniško vnemo, na kakršno naletimo redkokje. Organizacija poslovanja je dokaj preprosta – stroške koncertov se trudijo pokriti z vstopnino, za večje projekte se prijavljajo na razpise, občinske in tiste, ki jih pripravlja urad za mladino. Sliši se morda celo naivno, a poslanstvo mladinskih klubov bi moralo ostati preprosto: delovati kot prostor druženja, prenosa znanja, gojenja in razvijanja kulturnih dejavnosti. V Ilirski Bistrici je ekipi to jasno.