Konzum / Prvi simptomi popuščanja

Restavracija Štern 1877
Dunajska cesta 270, Lj - Ježica
Tel.: 041 603 767
Štern ob torkih ogreva mašine od 12. do 16., s polno silo obratuje od srede do petka od 12. do 22., ob sobotah pa chilla od 17. do 22. ure.

Ambient:
glede na umeščenost med kamp in fitnes center je oprema presenetljivo komfortna in razkošna, muzika je brezdušni generični razžolcani jazz

Napitki:
hišni vinar je Klenart, sicer pa je Slovenija barvno, sortno in regijsko dovolj dobro zastopana; na kozarec dajejo ducat vin, trikratnik vinotečnih cen je prenavit pribitek
Vegetacija:
burata in fuži s tartufi

Dostopnost:
veliko parkirišče, brez zaprek za gibalno ovirane

Fino:
tatarski biftek
ceviche

Ne tako fino:
grahov »pire« s kapesantami
sipina rižota

Ceviche in kapesante so stali 16, tatarski biftek in sipina rižota 18, jagnječja krača 28, biftek 33, sorbet 5, crème brûlée pa 6,5 evra.

»A vzamemo kopalke in frotirke?« je obet obslužbenih čofotajočih aktivnosti mamil mladinsko inšpektorsko sekcijo, napoteno na ježiški breg Save, kjer so nekdanjo gmajn gostilno med kampom, bazenskim kompleksom in telovadnico prenovili v precej nobl restavracijo. Notranjost Šterna 1877 v kombinaciji z ambicioznim jedilnikom in prenavitimi cenami vin bi prej kot na rekreativno obrobje glavnega mesta sodila v kakšen poslovni kvart.

Je pa res, da bi biznisarjem šli začetni nizki obrati – od posedanja za mizo do naročila pijače je minilo slabih petnajst minut, do prvega krožnika na mizi pa nato še dodatnih dvajset – še bolj na živce, kot so šli nam. Prav tako je res, da bi bila slaba volja ob prvih dveh Šternovih jedeh neupravičena. Žličnike odločno in odlično začinjene goveje sekanice so položili na hrustljavo ocvrte kvadre krompirja in jih omastili z drobnjakovo majonezo in bogato rumenjakovo kremo, rezine surove bele ribe okopali v osvežilnem tigrovem mleku, za dodatno barvitost in igrivost pa dodali še nekaj zrn granatnega jabolka.

Obetavni otvoritvi je sledil shizo dvojec: natančno pečene, krasne, velike, sočne in kompaktne kapesante so postregli na kao grahovem pireju, ki je bil sicer lepo zelene barve, v vseh ostalih pogledih pa nič¸od niča: nezačinjen, napol surov, neprijetno kredast v ustih. Z bogatim, spenjenim jastogovim biskom so skušali nadgraditi črno rižoto, a jim to ni uspelo – malo zaradi količinskega razmerja, ki je bilo premočno v prid rižote, predvsem pa zato, ker je bilo koščkov sipe v njej komajda za vzorec.

Popuščanje od zadanih, v jedilniku precej natančno zapisanih jedi je bilo očitno na glavnih dveh krožnikih: v vakuumu zmehčano jagnječjo kračetino so namesto na kremni furlanski polenti postregli na navadnem pireju, bifteku pa so namesto krompirjevega fondanta priložili kocko krompirjeve zloženke, meso brez vnaprejšnje navedbe in/ali opozorila prelili s precej ekstremistično ostro verzijo omake z zelenim poprom, glazirano zelenjavo pa je na obeh krožnikih zastopalo na hitro sotirano rumeno korenje in nekaj strokov graha.

Po dveh simpatičnih – predvsem marelični je lepo naznanjal poletje – sorbetih smo ugonobili še korektno crème brûlée in tuhtali, zakaj se tudi v Šternu – kot v marsikateri sodobni slovenski restavraciji – iskrivost v snovanju in natančnost v izvedbi jedi začneta kratkoročno gledano izgubljati kmalu po hladnih predjedeh, dolgoročno pa kakšnega pol leta po odprtju restavracije. V gostinstvu se redkokaj dobrega zgodi na horuk, to je dolgoprogaška panoga.