Prvi teden / Atmosfera linča

Kdorkoli samo z enim očesom spremlja dogajanje v družbi – ne samo v politiki, pač pa tudi na ulicah, v mestih, na cestah, v lokalnih okoljih, kjerkoli že –, hitro opazi, da se je nekaj spremenilo. Znašli smo se v svetu, kjer je sovraštvo postalo nekaj legitimnega, ljudje so jezni, razburjeni, zelo hitro, in to brez pravih informacij, za svoje težave okrivijo koga drugega. In ta drugi, lahko ga pišemo tudi z veliko začetnico, je njihov sosed ali lokalni podjetnik, športnik, pevec, ravnatelj, minister, politik, kdorkoli v javnosti prevzame vidnejšo vlogo. Ta proces se je začel na vrhu, tisti, ki so prvi legitimirali sovraštvo, so bili politiki, družbena »elita«. Najprej na družbenih omrežjih, potem v parlamentu. V času, ko voditelji države drug drugega obkladajo z žaljivkami in z lažmi, lahko enako počne slehernik – kar je dovoljeno Jupitru je po novem dovoljeno tudi volu. Vse te spremembe imajo neposredne posledice v resničnosti in življenju ljudi.

Ideja, da svoboda izražanja nima meja, je nesmiselna in nevarna. Ne živimo več v političnem sistemu, kjer so te zaradi napačnih političnih stališč preganjali in poslali v ječo ali na kakšen otok, vsaka svoboda je omejena s svobodo drugega. Že zdaj slovenska zakonodaja, to bi morala urediti bistveno bolj natančno, sankcionira razžalitve in žaljive obdolžitve, sankcionira obrekovanje in opravljanje, prav tako sankcionira spodbujanje sovraštva, nasilja in nestrpnosti. A praksa je drugačna. Internet kipi od sovraštva in vulgarnosti in ta nesnaga se počasi razleze tudi v vsakodnevna življenja.

Kako se počutijo starši, ko na spletu prebirajo, da so oni krivi za nesrečo, ki se je zgodila njihovemu otroku? Kar se je zgodilo v Kobaridu. Kako se počutijo svojci, ko ob smrti posameznika anonimneži pišejo privoščljiva sporočila? Kar se je zgodilo v Celju. Kako se počutijo ženske, ki so žrtve nasilja, pa prebirajo, da so za vse skupaj krive same? Kar se dogaja iz tedna v teden.

Zgodovina nas uči, da so se sovražni pogromi vedno začeli z besedami. Enako je danes, spletna atmosfera linča lahko pripelje do pravega linča, ljudi lahko potisne ob steno, morda tudi čez rob. Spletni obračuni niso nedolžne šale in domislice, niso sproščanje frustracij ali sredstvo spretno organizirane politične propagande. Spletni obračuni imajo posledice. Politične igre prav tako – drhal ne nastane sama od sebe, nekdo jo ustvari namenom.

Pomembno vlogo pri vsem tem igrajo mediji, posebno tisti, ki odpirajo prostor posameznikom, ki v soju medijskih luči namenoma zavajajo, vnašajo zmedo, lažejo. Pomembno vlogo igrajo tudi politiki in druge javne osebe, ki ozračje negotovosti izrabljajo in ki politiko razumejo kot sredstvo poniževanja. Politika ne sme postati vojna, v vojni zmaguje nasilje. In pomembno vlogo imajo tudi družbena omrežja. Ta se načrtno izogibajo odgovornosti za vsebino, ki se pojavlja na njihovih kanalih. Še več, namenoma spodbujajo razdiralne razprave, kar zna kdo tudi izkoristiti.

Politika, ki prihaja na oblast, ni znana po spoštovanju različnosti. Nasprotno, prišlo bo do konfliktov, do družbenih pretresov. Ti niso vedno slabi, demokracija ni svet ene, povzdignjene in vladajoče resnice. Konflikt pa postane slab v trenutku, ko je rušilen, nasilen, ko toliko razgradi skupnost, da se ta težko spet sestavi.

Dokler je Slovenija pravna država, kazensko odgovornost proučuje pravosodje, ne pa splet in obračunov željni politiki. In dokler v Sloveniji velja ustava, ima vsakdo pravico do osebnega dostojanstva in varnosti.